Jedro

Šteje se, da je izredno odpoved delovnega razmerja podal pristojni organ, če jo je izdal direktor d.o.o., ne pa podružnica iste d.o.o. iz Ljubljane, čeprav je na odpovedi štampiljka podružnice.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ki glasi, da se do pravnomočne odločitve sodišča prve stopnje o nezakonitosti odpovedi zadrži učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, ki jo je prvotožena stranka podala tožeči stranki. Prvotožena stranka je dolžna tožeči stranki na vsak plačilni dan v mesecu plačati nadomestilo plače v višini bruto plače, kot jo je tožeča stranka prejemala v zadnjem plačilnem obdobju, ko je v celotnem obdobju še delala ter od tega nadomestila plačati vse davke in prispevke v skladu z zakonom. V nasprotnem primeru se opravi izvršba z: rubežem razpoložljivega dobroimetja prvotožene stranke, ki ga ima na kateremkoli računu, skladu, akreditivu ali podobnem naslovu, zlasti pa na transakcijskem računu; s prenosom zarubljenega dobroimetja prvotožene stranke na račun tožeče stranke. Nadalje je sklenilo, da ta začasna odredba velja do pravnomočne odločitve v predmetnem sporu ter je prvotožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti vse njene stroške postopka za izdajo začasne odredbe, skupaj z zakonitimi zamudnimi orestmi od dne izdaje sklepa sodišča prve stopnje dalje do plačila.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo izpodbijanega sklepa, podredno pa razveljavitev.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je bistveno pravilno uporabilo določbe ZDSS in ZPP, pravilno uporabilo materialno pravo na podlagi ugotovljenih dejstev in ni storilo bistvene kršitve določb postopka, na katere se mora paziti po uradni dolžnosti, zato pritožbeno sodišče ne ponavlja razlogov izpodbijanega sklepa.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da ne drži, da je predlog za izdajo začasne odredbe naperjen samo zoper prvotoženko. Iz 1. točke predlagane začasne odredbe je jasno razvidno, da je začasna odredba predlagana zoper obe toženi stranki. Denarni zahtevek je naperjen zoper prvotoženo stranko, kjer je tožeča stranka zaposlena in pri njej dobiva plačo. Pritožba se ne strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da toženi stranki nista storili nobenih kršitev v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pri tem opozarja na glavo listine z navedbo Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, iz katere izhaja, da je odpoved izdala A. d.o.o., Podružnica Ljubljana. Listina je požigosana s žigom A. d.o.o., Podružnica Ljubljana. Enako velja za listino z nazivom Obvestilo delodajalca o uvedbi postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih z dne 10.2.2004 in za zapisnik o razgovoru z delavcem z dne 24.2.2004. Gre za relevantno okoliščino, do katere se sodišče ni opredelilo oziroma se je opredelilo v nasprotju z listinami v spisu.

Nadalje ne drži, da bi bil sindikat delavca obveščen dne 16.2.2004, niti to ne izhaja iz zapisnika o razgovoru z delavcem, kot to napačno zaključuje prvostopenjsko sodišče. Tožeči stranki ni znano, da je bil njegov sindikat obveščen o predmetnem postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Slednjemu za izdajo mnenja stranki nista dali zakonskega roka 8 dni, določenega v 2. odstavku 84. člena ZDR. Zgolj sklicevanje, da je I. Š. direktor prvotožene stranke, še ne pomeni, da je prvotožena stranka tudi dejansko vodila sporni postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kakor tudi ne, da I. Š. ni zastopnik drugotožene stranke, I. Š. je zastopnik drugotoženke.

Po mnenju pritožbe so podane take kršitve v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki ne dopuščajo, da bi izdana odpoved obstala v veljavi. To pomeni, da je verjetno izkazana terjatev v smislu 270. člena ZIZ. Tudi je nedopustno, da sodišče o predlogu za začasno odredbo že prejudicira odločitev o tožbenem zahtevku. Z ničemer ni obrazložilo, zakaj ocenjuje, da ni podana samovolja toženih strank. Postavilo se je na stran toženih strank in se v celoti oprlo na izjavo direktorja I. Š., da je sindikat svoje mnenje izdal očitno na podlagi nepopolnih dejstev, medtem ko na zagovoru ni sodeloval. Ne strinja se tožeča stranka tudi z zaključkom sodišča o predložitvi dokaza o premoženjskem stanju tožeče stranke po prenehanju delovnega razmerja, saj je jasno, da po prenehanju ne bo dobivala več plače pri drugotoženi stranki, česar ni treba dokazovati in je to edini prihodek tožeče stranke. Pripominja, da izdatek za plače za tožečo stranko v okviru vseh izdatkov prvotožene stranke ne pomeni nikakršen strošek. Predlaga, da sodišče pridobi o tem podatke po uradni dolžnosti. Tudi se ne strinja z zaključkom, da predlagana začasna odredba ni izvršljiva. Terjatev je opisana in zneskovno povsem določljiva in posledično tudi izvršljiva. Ni pa mogla tožeča stranka postaviti terjatve v fiksnem znesku, saj se višina prispevkov spreminja. Sicer izvršljivost ali neizvršljivost ni stvar sodišča. Pritožba očita prvostopenjskemu sodišču absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče le delno povzelo navedbe iz listin ni ni utemeljilo, zakaj je podarilo vero toženima strankama; nima razlogov o odločilnih dejstvih. Po drugi strani pa vseh odločilnih dejstev ni ugotovilo in je po mnenju pritožbe kršilo 340. člen ZPP. Poudarja, da je dokazni standard za izdajo začasne odredbe nižji od dokaznega standarda prepričanja in ne gre spregledati smisel začasne odredbe v hitrosti postopka. Meni, da so vsi pogoji za izdajo začasne odredbe po 19. členu ZDSS podani in da je šlo za šikaniranje tožene stranke, kar je tožeča stranka že pojasnila v tožbi.

Pritožbeno sodišče je ocenilo izvedene dokaze in ugotovljena dejstva ter zaključuje, da je sodišče prve stopnje bistveno pravilno zavrnilo izdajo predlagane začasne odredbe, najprej iz razloga, da ni podana samovolja po 19. členu ZDSS. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi povzelo potek postopka izredne odpovedi in je pravilno ugotovilo, da ni zasledilo kršitev na strani prvotoženke, da bi se lahko očitala nezakonitost, to je bistvena kršitev pravic delavca v postopku izdaje začasne odredbe. Že iz same izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov in njene obrazložitve z dne 8.3.2004 izhaja, da ni podana taka samovolja, zaradi katere bi bilo treba izreči začasno odredbo. Postopek je potekal v skladu z zakonskimi določili. Pritožbeni očitek, da ni pristojni organ izdal izredne odpovedi delovnega razmerja, ni utemeljen, saj je bistveno, da je izredno odpoved izdal direktor d.o.o. I. Š. v takem svojstvu, ne pa Podružnica iz Ljubljane, čeprav je štampiljka podružnice, kar pa ne more biti odločilno.

Pritožbeno sodišče je vpogledalo po uradni dolžnosti računalniški izpis Okrožnega sodišča v Mariboru s podatki subjekta, matična številka xx in vl. št. yy, iz katerega izhaja, da je vpisan kot zastopnik firme A. d.o.o., Š. I., z datumom pooblastila dne 19.12.2003 in vpisom pooblastila 18.3.2004 ter kot direktor, ki zastopa brez omejitve in posamično. Na podlagi navedenega ni razloga, da bi zaradi tega bilo treba razveljaviti izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Ta pritožbeni razlog torej ni podan, da bi izredno odpoved izdala oseba, ki ni bila pristojna.

V času izdaje le odločitve o predlogu začasne odredbe ni bistveno, da sta navedeni dve toženi stranki, bistvena je navedba pravne osebe. Obrazložitev v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi obsega navedbo očitanih hujših kršitev, da je bil dan ustni zagovor tožnika in da je na zahtevo delavca bil sindikat obveščen o začetku postopka. Predstavnik sindikata se ustnega zagovora ni udeležil, podal pa je 24.2.2004 pisno mnenje, s katerim je nasprotoval odpovedi.

Sodišče prve stopnje se pravilno ni spuščalo v vsebino dokazanosti kršitev, saj je iz samega poteka postopka odpovedi sodišče prve stopnje zaključilo, da niso podane take procesne napake, da bi že zaradi tega bila podana samovolja. Očitana je hujša kršitev delovnih obveznosti, kot izhaja iz obrazložitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi, da je tožnik 2.2.2004 želel na zvijačen način z neresničnim prikazovanjem dejstev odpeljati osebni avto Rover 45 in da je vratarju, ker pri njem ni mogel izposlovati, da dvigne zapornice, izrekel žaljivke v prisotnosti tretjih oseb. Spreminjal je svoje trditve pri prepričevanju delavke v računovodstvu, da je lastnik osebnega avtomobila Rover 45. V obrazložitvi odpovedi se zatrjuje, da je tožena stranka očitala tožniku, da je reagiral agresivno in vratarja J. M. žalil ter mu celo grozil, kar naj ima vsekakor znake kaznivega dejanja razžalitve in poskusa izsiljevanja in da je kršitev delovnih obveznosti storil že z neprimernim in žaljivim odnosom do svojega sodelavca, prav tako pa z očitnim neprimernim vedenjem v prostorih delodajalca v delovnem času, ko so bile prisotne stranke. Obrazložitev odpovedi tudi navaja, da se je tožnik v preteklosti obnašal samovoljno in ni izpolnjeval svojih delovnih obveznosti in da je pogodben odnos tako narušen, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče. Pri izdaji začasne odredbe se sodišče ne spušča v vprašanje dokazanosti očitane storjene hujše kršitve ter je pravilno ugotavljalo, da v postopku izredne odpovedi ni šlo za tako samovoljo tožene stranke, da bi bil to razlog za izdajo začasne odredbe. Sicer so nebistvene navedbe oz. obrazložitev sodišča prve stopnje, za katere očita pritožba, da so neresnične in netočne. Bistveno je, da je sodišče pravilno zavzelo stališče, da verjetnost zahtevka še ni izkazana, saj bo treba glede tega še izvesti dokazni postopek pred sodiščem, to pa se lahko stori šele z obravnavanjem zadeve na glavni obravnavi.

Temeljna razloga verjetnost kršitve delavčevih pravic in izkazanost samovolje nista podana, zato tudi ni pomembno razlogovanje ne pritožbe in ne sodišča o tem, ali bi tožeči stranki nastala nenadomestljiva škoda. Že zaradi prej navedenega ni razlogov, da bi moral delodajalec na podlagi začasne odredbe sodišča sprejeti delavca na delo ob zadržanju izvršitve izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tudi ni pomembno, ali bi toženi stranki nastala, ali ne kakšna škoda z izdajo predlagane začasne odredbe. Pritožbeno sodišče se v bistvu strinja s sicer pravilno odločitvijo sodišča prve stopnje.

Zato je bilo treba pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Pritožba ni bila utemeljena, odgovor na pritožbo tožene stranke pa ni bil potreben, zato je bilo treba odločiti, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.