Jedro

Ker je zapustnik s svojim premoženjem oporočno razpolagal, je sodišče glede denacionaliziranega premoženja pravilno opravilo nov zapuščinski postopek. Sodišče bi bilo dolžno voljo zapustnika v noveml zapuščinskem postopku upoštevati samo, če bi jo zapustnik v oporoki izrecno izrazil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep o dedovanju sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je dne 12.2.2001 izdalo sklep o dedovanju s katerim je ugotovilo, da zapuščina obsega tudi hišo v izmeri 330 m2 z dvoriščem v izmeri 223 m2 na parc. št. 331/1 vpisano v vl. št. 1080 k.o. in hišo v izmeri 247 m2, gospodarsko poslopje v izmeri 198 m2 ter dvorišče v izmeri 320 m2 na parc. št. 331/5 vpisane v vl. št. 1838 k.o.. Za zakonite dedinje navedenega premoženja je razglasilo hči zapustnikove posvojenke, D.J. do 1/2, zapustnikovo vnukinjo L.P. do 1/4 in zapustnikovo vnukinjo S.B. do 1/4. Zakonita dedinja D.J. je zoper sklep o dedovanju vložila pravočasno pritožbo, v kateri uveljavlja vse pritožbene razloge (prvi odstavek 338. člena ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99; v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Pritožnica sodišču očita, da bi moralo glede na to, da je bil zapuščinski postopek po pokojniku že pravnomočno končan s sklepom z dne 28.11.1967, izdati za kasneje najdeno premoženje samo dodatni sklep o dedovanju. Ne strinja se z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je glede denacionaliziranega premoženja nastopilo zakonito dedovanje. Zapustnik P.Š. je z oporoko z dne 26.7.1993, ki je bila že razglašena za pravno veljavno, vse svoje premično in nepremično premoženje izročil svoji pohčerjenki (pravilno posvojenki) J.Š. H.. Z izrazom "vsega mojega premoženja" je določno izrazil svojo poslednjo voljo, da na podlagi oporoke deduje po njem oporočna dedinja in nihče drug. In ker je z denacionalizacijsko odločbo sedaj njemu vrnjeno premoženje, je oporoka še vedno v veljavi in po njem to premoženje pripada oporočni dedinji, po njej pa njeni edini dedinji, hčeri D.J.. V istem zapuščinskem postopku po istem zapustniku, ob pravnomočnem sklepu o dedovanju, na podlagi take oporoke ne more biti dvojnega dedovanja, enega na podlagi oporoke, drugega pa na podlagi zakona. Pritožnica tudi meni, da je bil pravni prednik sedaj proglašenih zakonitih dedinj L.P. in S.B. na podlagi dednega dogovora s pravno prednico pritožnice, J.H., z izplačilom dednega odpravka dedno odpravljen. Čim pa je bil dedno odpravljen, pa nima v zapuščini po pravnomočnosti sklepa o dedovanju nihče od njegovih pravnih naslednikov ničesar iskati. Zato vnukinji zapustnika L.P. in S.B. nimata nobene zakonite dedne pravice. Pritožnici je sporno, da lahko glede denacionaliziranega premoženja nastopi zakonito dedovanje, glede na to, da naš pravni red ne pozna dvotirnega odločanja o eni in isti zapuščini. Kot že rečeno, se kasneje najdeno ali vrnjeno premoženje vselej dodeljuje tako, kot je bilo odločeno v prvotnem zapuščinskem postopku. Po mnenju pritožnice je sporen tudi obseg premoženja, s katerim se razpolaga v izpodbijanem sklepu. Pritožnica meni, da o premoženju, vrnjenem z denacionalizacijsko odločbo, sodišče ne bi smelo odločati, ker je bila parcela 331/1 že predmet dedovanja v zapuščinskem postopku po P.Š. leta 1967. Tega leta je bila nenacionalizirana stanovanjska hiša, zgrajena na parceli 331/1 vpisana v vl. št. 1138 k.o., že obsežena s solastniškim deležem 8/10. Do delitve parcele je prišlo šele 10 let kasneje na podlagi odločbe Geodetske uprave. Sodišče je vezano le na lastne pravnomočne sodne odločbe, ne pa na upravne odločbe, kot je denacionalizacijska z leta 1998. Upravna odločba ne more spremeniti pravnomočne sodne odločbe. Parcelo št. 331/1 k.o. s hišo na njej je že dedovala prednica J.D. J.H., po njej (sklep o dedovanju opr. št. O 40/72 z dne 21.2.19972) pa njena hči J.D.. Če je o parceli že bilo pravnomočno odločeno tako v obeh zapuščinskih postopkih kot tudi z zemljiškoknjižnimi sklepi, ne more upravni organ teh odločb spreminjati, pa naj gre še za tako zatrjevano historično zemljiškoknjižno stanje, ki je v nasprotju s pravnomočnimi sodnimi odločbami. Le-ti imajo večjo pravno moč kot pa zmotni vpisi v zemljiški knjigi. Pritožnica meni, da bi bilo potrebno razčistiti, kako je bilo z odpisovanjem, prepisovanjem in delitvami parc. št. 331/1 k.o., kakšna je bila pravna podlaga odpisov, da sta se parceli znašli v vl. št. 1080 in 1838 k.o., čeprav je bila prvotna parcela, ki je bila predmet dedovanja po pokojnem Š. in njegovi posvojenki še vknjižena pri vl. št. 1138 k.o.. Zakoniti dedinji (zapustnikovi vnukinji) L.P. in S.B. v odgovoru na pritožbo, ki ga ZPP v pritožbenem postopku zoper sklep sicer ne predvideva (366. člen ZPP v zvezi s 344. členom ZPP), predlagata zavrnitev pritožbe in potrditev sklepa sodišča prve stopnje. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju izdati le dodatni sklep o dedovanju denacionaliziranega premoženja, je neutemeljen. V danem primeru je sodišče prve stopnje pravilno postopalo po določilu 74. člena Zakona o denacionalizaciji (Ur. l. RS, št. 27/99, v nadalejevanja ZDen), ki določa, da mora zapuščinsko sodišče opraviti nov zapuščinski postopek, če je upravičenec do denacionalizacije mrtev in je bil opravljen zapuščinski postopek ter s pravnomočnim sklepom o dedovanju končan, vendar pa sodišče v tem postopku ni odločalo o dedovanju premoženja, ki gre upravičencu po odločbi o denacionalizaciji. 74. člen ZDen, kot specialnejša določba odstopa od splošnega pravila 221. člena Zakona o dedovanju (Ur. l. SRS, št.15/76, v nadaljevanju ZD), da se tedaj, ko se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju najde premoženje, za katero se ob izdaji sklepa ni vedelo, da pripada zapuščini, ne opravi nova zapuščinska obravnava, ampak sodišče to premoženje razdeli na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju. Pravila iz prvega odstavka 74. člena ZDen sodišču prve stopnje ne bi bilo potrebno uporabiti samo v primeru, ko ob prvotnem dedovanju ne bi bilo oporočnih razpolaganj, dednih izjav ali pogodb (82. člen ZDen). V danem primeru pa takšna situacija ni bila podana. Iz podatkov spisa (list. št. 19) namreč izhaja, da je bil zapuščinski postopek po pokojnem P.Š.pravnomočno končan na podlagi sklepa o dedovanju opr. št. O 238/67 z dne 28.11.1967, s katerim je bila za oporočno dedinjo razglašena zapustnikova posvojenka J.H.. Glede na to, da je zapustnik s svojim premoženjem oporočno razpolagal, je sodišče prve stopnje glede denacionaliziranega premoženja pravilno opravilo nov zapuščinski postopek. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka torej ni podana. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je zapustnik z oporoko razpolagal tudi s premoženjem, ki mu je bilo vrnjeno v denacionalizacijskem postopku in da bi moralo sodišče to razpolaganje upoštevati. Po določilu 81. člena ZDen imajo oporočna razpolaganja, napravljena pred izdajo odločbe o denacionalizaciji glede premoženja, ki pripade upravičencu po tej odločbi, pravni učinek samo, če je to v oporoki izrecno navedeno. V skladu z načelom svobode testiranja in omenjeno določbo ZDen, bi bilo sodišče dolžno voljo zapustnika upoštevati samo, če bi jo v oporoki izrecno izrazil. Po oceni pritožbenega sodišča, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da nobeno določilo pokojnikove oporoke ni takšno, da bi nakazovalo, da se zapustnikova volja nanaša tudi na premoženje, ki mu bo morebiti kdaj vrnjeno. Oporočitelj je res izjavil, da za glavno in edino dedinjo vsega svojega premoženja, nepremičnega in premičnega, postavlja svojo pohčerjenko, v nadaljevanju pa svoje premoženje (v katerem nacionalizirano premoženje ni zajeto) natančneje opisal. Vendar takšna izjava po oceni pritožbenega sodišča ni izjava, iz katere bi izhajalo, da je oporočitelj izrecno razpolagal tudi z nacionaliziranim premoženjem. Ugotavljanje zapustnikove hipotetične volje, bi v takšnem primeru dejansko pomenilo konstituiranje oporočiteljeve volje. Ker zakoniti dedinji v novem zapuščinskem postopku nista soglašali s tem, da bi zapustnik z oporoko razpolagal tudi z denacionaliziranim premoženjem (81. člen ZDen), je sodišče pravilno odločilo, da se denacionalizirano premoženje deduje po pravilih o zakonitem dedovanju. Neutemeljena so tudi nadaljnja pritožbena izvajanja, da bi se moral v novem zapuščinskem postopku upoštevati dedni dogovor, sklenjen med zapustnikovo posvojenko (oporočno dedinjo) in zapustnikovim sinom (zakonitim dedičem), po katerem je oporočna dedinja prevzela vse premoženje proti plačilu 45.000,00 din in je bil s tem zapustnikov sin dedno odpravljen. V novem zapuščinskem postopku takšen dedni dogovor nima učinka. Ni namreč mogoče raztegniti veljavnosti dednega dogovora, ki je bil morda sklenjen prav zaradi oporočnega razpolaganja s (samo) določenim premoženjem, tudi glede premoženja, za katero oporočno dedovanje sploh ne pride v poštev. Dediči v novem zapuščinskem postopku, ko je predmet dedovanja drugo premoženje drugačne vrednosti, lahko sklenejo povsem drugačen dedni dogovor. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sporen obseg zapuščine ugotovljen v izpodbijanem sklepu o dedovanju. Iz podatkov spisa (list. št. 51) izhaja, da je bilo v denacionalizacijskem postopku upravičencu vrnjeno tisto premoženje, ki mu je bilo podržavljeno z odločbo Občinskega ljudskega odbora Kranj, Komisije za nacionalizacijo št. DL-Š-18/60 z dne 14.1.1960, komisije za nacionalizacijo OLO Kranj z dne 14.3.1960, št. ŠI-12/1-60 in z odločbo Občinskega ljudskega odbora Kranj, Oddelek za finance, z dne 21.8.1996, št. 462-60/62-4, na temelju Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč. Za katero premoženje gre in kakšno je bilo zemljiškoknjižno stanje parc. št. 331/1 vl. št. 1080 k.o. Stražišče in parc. št. 331/5 vl. št. 1838 iste k.o. je razvidno iz historičnega zemljiškoknjižnega izpiska. Iz podatkov spisa in navedenih listin izhaja, da sporne nepremičnine niso bile predmet dedovanja v zapuščinskem postopku po pokojni posvojenki zapustnika, J.H.. Nenazadnje bi bilo tudi nelogično, da bi (kar je) zakonita dedinja D.J. zahtevala vrnitev spornega premoženja v denacionalizacijskem postopku, če bi bila tako ali tako že lastnica tega premoženja. Iz zapisanega sledi, da so pritožbeni očitki neutemeljeni. Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni zagrešilo očitanih kršitev določb postopka. Ker pritožbeno sodišče tudi pri preizkusu po uradni dolžnosti ni našlo nobenih procesnih kršitev, prvostopno sodišče pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP). Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker jih pritožnica v pritožbi ni uveljavljala, prav tako pa jih v odgovoru na pritožbo tudi nista uveljavljali zakoniti dedinji L.P. in S.B.. Določbe ZPP je pritožbeno sodišče uporabilo na podlagi določbe 163. člena ZD.