Jedro

Tožbeni zahtevek javnih uslužbencev za plačilo dela plače iz naslova delovne uspešnosti zaradi povečanega obsega dela po 22.e členu ZSPJS je treba uvrstiti med čiste denarne zahtevke, ki jih lahko javni uslužbenci na podlagi 4. odstavka 200. člena ZDR-1 uveljavljajo neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem.

Obličnost (sklenitev ustreznega dogovora med predstojnikom in javnim uslužbencem in pisna odločitev predstojnika o povečanem obsegu dela in plačilu delovne uspešnosti) ni predpogoj za obračun ter izplačilo tega dela plače za delovno uspešnost, če je javni uslužbenec dejansko opravil povečan obseg dela.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I./a točki izreka izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku za obdobje od 1. 6. 2011 do 30. 4. 2015 iz naslova povečanega obsega dela obračunati razliko v plači in sicer v višini 10 % osnovne plače za naslednje mesece: od junija 2011 do vključno maja 2012, december 2012, februar, april, maj, junij, julij, avgust in december 2013, januar, avgust, september, oktober, november in december 2014, februar, marec in april 2015; v višini 6 % osnovne plače za naslednje mesece: od junija 2012 do vključno novembra 2012, januar, marec, september, oktober in november 2013, od februarja do vključno julija 2014 in januar 2015, ter mu po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto znesek razlike v plači skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih mesečnih zneskov od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila. V I./b točki izreka, ki ni pod pritožbo, je v preostalem tožbeni zahtevek tožnika (obračun in izplačilo razlike v plači v višini 4 % osnovne plače za junij 2012 do vključno novembra 2012, za januar, marec, september, oktober in november 2013, od februarja do vključno julija 2014 in za januar 2015 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih neto mesečnih zneskov od 6. dne v mesecu za pretekli mesec), zavrnilo. V II. točki izreka je odločilo, da je dolžna tožena stranka tožniku v 8 dneh od vročitve te sodne odločbe povrniti stroške postopka v znesku 425,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka do plačila.

2. Zoper ugodilni del sodbe in zoper odločitev o pravdnih stroških se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožnika oziroma podredno, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih pa tožniku naloži plačilo vseh pravdnih stroškov. V pritožbi navaja, da je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da naloge v zvezi z vzdrževanjem vozil niso sodile v delokrog delovnega mesta tožnika in to niti pod nalogo opravljanje drugih nalog tožnikovega delovnega področja, ki jih naloži nadrejeni. Iz opisa tožnikovih del in nalog je mogoče utemeljeno sklepati, da naloge tožnikovega delovnega mesta niso ozko vezane zgolj na vzdrževanje objektov, ampak gre tudi za vzdrževanje naprav in opreme. Med to pa sodi tudi vzdrževanje službenih vozil. Tudi odločba z dne 15. 12. 2011 ne pomeni odreditve dodatnega dela tožniku, ki ne spada v njegov delokrog. Ta odločba je bila izdana na podlagi določbe 6. člena Pravilnika o uporabi in vzdrževanju službenih vozil. Ker so ostale delovne naloge delovnega mesta „ekonom V - oskrbnik“ popolnoma drugačne od nalog delovnega mesta tožnika, tožnik pa je 10 % dodatka za povečan obseg dela zahteval ravno iz razloga, ker je njegovo delovno mesto uvrščeno v nižji plačni razred, do 10 % dodatka ni upravičen. Ob skrbni presoji izvedenih dokazov bi bilo mogoče ugotoviti, da naloge tožnika, ki so se nanašale na vzdrževanje objektov, očitno niso zadoščale za polni delovni čas, zato je bilo logično, da je tožnik lahko skrbel še za službena vozila. Po prenehanju delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki za svoja vozila skrbijo policisti sami. Nemogoče je, da bi tožnik opravljal celo 80 - 95 % delovnega časa naloge vzdrževanja vozil, preostali delovni čas pa vse ostale naloge svojega delovnega področja. Naloge tožnikovega delovnega mesta več kot očitno ne zadoščajo za 8 ur dela, kar jasno izhaja tudi iz izpovedb prič. Pri odločitvi o višini razlike v plači sodišče prve stopnje ni upoštevalo 22.e člena ZSPJS, ki določa, da sprejme pisno odločitev o povečanem obsegu dela in plačilu delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela predstojnik oziroma direktor uporabnika proračuna za posamezni mesec na podlagi pisnega dogovora med javnim uslužbencem in predstojnikom. Višina dela plače za plačilo delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela po 4. točki Uredbe o delovni uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela za javne uslužbence in 1. točke prvega odstavka 2. člena te Uredbe lahko znaša največ 20 % osnovne plače. Če se javnemu uslužbencu izplačuje del plače za plačilo delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela tudi iz naslova in sredstev posebnega projekta, lahko ta del plače znaša skupaj največ 50 % njegove osnovne plače. Prav tako je treba upoštevati tudi 1. odstavek 161. člena ZUJF. Sodišče prve stopnje je prezrlo tudi sodno prakso, ki kot formalni pogoj za izplačilo dodatka za povečan obseg dela predpostavlja dogovor o povečanem obsegu dela (sodba VDSS opr. Pdp 869/2007, Pdp 1175/2013). O določitvi dodatka za plačilo delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela torej lahko odloči le predstojnik s pisnim sklepom na podlagi ustreznega dogovora. Zato sodišče ni tisto, ki bi lahko v imenu predstojnika določalo višino predmetnega dodatka. Zoper sklepe, s katerimi je predstojnik tožniku določil plačilo za povečan obseg dela, se tožnik ni pritožil. Tudi proračunska sredstva za plačilo delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela za pretekla leta so bila že porabljena, tako da tožena stranka tega dodatka sploh ne bi mogla izplačati brez kršitve veljavne javno-finančne zakonodaje (ZSPJS, ZIU, ZUJF,...). Napačna je tudi odločitev o pravdnih stroških, saj tožnik po višini ni uspel s 85 % svojega tožbenega zahtevka. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče, ni storilo (tožena stranka bistvene kršitve določb postopka uveljavlja v pritožbi le pavšalno in neobrazloženo). Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

5. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je tožnik za obdobje od 1. 6. 2011 do 30. 4. 2015, ko je pri toženi stranki delal na delovnem mestu „upravnik V“, poleg svojega dela na tem delovnem mestu opravljal še naloge, povezane z vzdrževanjem službenih vozil. Te dodatne naloge so po ugotovitvi sodišča prve stopnje spadale v delokrog delovnega mesta „ekonom V - oskrbnik“, tožnik pa je te dodatne naložene naloge opravljal najmanj 50 % svojega delovnega časa. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožnik glede na obseg dodatno opravljenega dela upravičen do dela plače iz naslova plačila delovne uspešnosti zaradi povečanega obsega dela po 22.e členu Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.) v zvezi z Uredbo o delovni uspešnosti iz naslova povečanega obsega za javne uslužbence (Uredba; Ur. l. RS, št. 53/2008 in nadalj.) v višini 10 % njegove osnovne plače, kar je v mejah, ki jih za ta del plače določa 4. člen Uredbe. Ker je tožnik v delu vtoževanega obdobja del te plače (v višini 4 % osnovne plače) dobil izplačane, mu je za to obdobje prisodilo le razliko do 10 %, za preostalo sporno obdobje pa celotni vtoževani del plače iz tega naslova. Poleg tega je ugotovilo, da predstavlja tožnikov tožbeni zahtevek čisti denarni zahtevek in da pisni dogovor med javnim uslužbencem in predstojnikom ter pisna odločitev o povečanem obsegu dela in plačilu delovne uspešnosti (ki ju predvidevata tako 22.e člen ZSPJS kot tudi 5. člen Uredbe), nista pogoj za priznanje in izplačilo dela plače iz naslova delovne uspešnosti zaradi povečanega obsega dela, ki ga je tožnik pri opravljanju rednih delovnih nalog dejansko opravil. 6. Z zgornjimi dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki soglaša tudi pritožbeno sodišče, v nadaljevanju pa odgovarja na sicer neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke.

7. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je treba tožnikov tožbeni zahtevek, ki ga uveljavlja v tem individualnem delovnem sporu, opredeliti kot čisti denarni zahtevek, za katerega tožniku ni bilo treba uveljavljati predhodnega varstva pri toženi stranki na podlagi 24. oziroma 25. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.). Praksa pritožbenega sodišča glede navedenega pravnega vprašanja zares ni povsem enotna, na kar opozarja tudi tožena stranka v pritožbi (npr. odločba VDSS opr. št. Pdp 1175/2013, Pdp 345/2009, kjer bilo zavzeto stališče, da takšen zahtevek ni čisti denarni zahtevek; odločba Pdp 432/2008, kjer je bilo zavzeto stališče, da spadajo tovrstni zahtevki med čiste denarne zahtevke), vendar pa pritožbeno sodišče zaključuje, da je treba tožbeni zahtevek javnih uslužbencev za plačilo dela plače iz naslova delovne uspešnosti zaradi povečanega obsega dela po 22.e členu ZSPJS uvrstiti med čiste denarne zahtevke, ki jih lahko javni uslužbenci na podlagi 4. odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013) uveljavljajo neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem. Javni uslužbenec v takšnem individualnem delovnem sporu pravzaprav vtožuje del plače za dejansko opravljeno delo, ki ga je na podlagi odločitve delodajalca opravil pri opravljanju svojih delovnih zadolžitev. Glede na to, da je na podlagi uveljavljene sodne prakse (npr. odločba VS RS opr. št. VIII Ips 320/2007, odločba VDSS opr. št. Pdp 591/2012, Pdp 697/2013, Pdp 839/2014,...) terjatev iz naslova plačila za dejansko opravljeno delo čista denarna terjatev, ni utemeljenega razloga, da bi se zahtevek za izplačilo dela plače iz naslova delovne uspešnosti za opravljanje povečanega obsega dela obravnaval na drugačen način. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da je sicer tožnik pri toženi stranki podal zahtevo, v okviru katere je predlagal (poleg premestitve na delovno mesto „ekonom V - oskrbnik“) tudi izplačilo razlike za opravljeno delo (A1). Njegova zahteva je bila s sklepom z dne 16. 10. 2014 zavrnjena (A4), prav tako pa je bila zavrnjena tudi njegova pritožba zoper ta sklep (A6). Kljub temu, da tožnik v sodnem postopku teh sklepov ni izpodbijal, mu to ne more iti v škodo v zvezi z vtoževanjem spornega dela plače, ki je (kot je bilo že ugotovljeno) čisti denarni zahtevek.

8. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da obličnost (torej sklenitev ustreznega dogovora med predstojnikom in javnim uslužbencem in pisna odločitev predstojnika o povečanem obsegu dela in plačilu delovne uspešnosti) ni predpogoj za obračun ter izplačilo tega dela plače za delovno uspešnost, če je javni uslužbenec dejansko opravil povečan obseg dela. Tudi glede tega vprašanja sodna praksa VDSS ni enotna (npr. odločba opr. št. Pdp 977/2010, Pdp 158/2014, Pdp 869/2007, Pdp 1175/2013), vendar pa je po prepričanju pritožbenega sodišča bistveno za priznanje tega dela plače po 22.e členu ZSPJS, da je javni uslužbenec to dodatno odrejeno delo dejansko opravil. Iz izpovedb tožniku predpostavljenih delavcev pa jasno izhaja, da je tožnik poleg svojega dela opravljal tudi naložene delovne naloge v zvezi z vzdrževanjem službenih vozil, ki so sicer spadale v delokrog drugega (tudi višje vrednotenega) delovnega mesta in da je bilo teh delovnih nalog najmanj 50 % tožnikovega delovnega časa.

9. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da tožnik do plačila dela plače iz naslova delovne uspešnosti zaradi povečanega obsega dela ni upravičen, ker v vtoževanem obdobju ni bila v celoti spoštovana obličnost (za katero bi sicer morala poskrbeti tožena stranka, ki je kot tožnikov delodajalec organizirala tožnikovo delo, tako da mu je odrejala povečan obseg dela). Glede na zgoraj obrazloženo so neutemeljene tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da so spadale delovne naloge v zvezi z vzdrževanjem službenih vozil v opis del in nalog njegovega delovnega mesta. Nebistvene za odločitev so nadalje pritožbene navedbe tožene stranke (ki sicer pomenijo tudi nedovoljeno pritožbeno novoto po 337. členu ZPP), da naloge tožnikovega delovnega mesta niso zadoščale za 8 ur dela dnevno in da zato tožnik ni upravičen do vtoževanega dela plače. Odločilno je, da je tožnik opravil povečan obseg dela in da je zato upravičen do ustreznega plačila po 22.e členu ZSPJS. Dejstvo, da je tožnik do obračuna in izplačila tega dela plače upravičen, pa je dejansko s svojim ravnanjem potrdila tudi tožena stranka, ko je tožniku v določenih mesecih spornega obdobja sama obračunala in izplačala del plače iz tega naslova v višini 4 % njegove osnovne plače. 10. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožene stranke, iz katerega izhaja, da sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku tožnika sploh ne bi smelo odločati, ker naj bi bila določitev tega dela plače v izključni pristojnosti predstojnika. Če sodišče na podlagi izvedenih dokazov ugotovi, da je javni uslužbenec upravičen do izplačila dela plače iz naslova delovne uspešnosti zaradi povečanega obsega dela za opravljeno delo, ki presega pričakovane rezultate dela v posameznem mesecu, je pristojno odločiti tudi o višini tega dela plače (takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo tudi v odločbah opr. št. Pdp 977/2010, Pdp 158/2014).

11. Na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, da tožniku za obdobje, ko je prejel del plače za delovno uspešnost, pripada še razlika do 10 % osnovne plače, ne vpliva dejstvo, da tožnik zoper sklepe, s katerimi mu je bil za posamezne mesece določen del plače za plačilo delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela (npr. sklep A7, A8, A9,...) ni vložil pravnega sredstva. Ti sklepi (tudi če bi bila obličnost pogoj za izplačilo dela plače iz tega naslova) namreč niso vsebovali nikakršne odločitve o tem, da tožnik do višjega odstotka dela plače od tistega, ki mu je bil v teh sklepih določen, ne bi bil upravičen.

12. Neutemeljena so tudi pritožbena zatrjevanja tožene stranke, da je sodišče prve stopnje odločalo napačno, ker ni upoštevalo niti 161. člena Zakona o uravnoteženju javnih financ (ZUJF; Ur. l. RS, št. 40/2012 in nadalj.) niti preostalih predpisov, na katere se sklicuje tožena stranka v pritožbi. Iz 161. člena ZUJF ne izhaja, da tožena stranka tožniku ne bi smela izplačati dela plače iz naslova delovne uspešnosti zaradi povečanega obsega dela v višini, ki ne presega 20 njegove osnovne plače. Tudi pritožbeno zatrjevanje tožene stranke, da so bila za pretekla obdobja že porabljena sredstva za plačilo delovne uspešnosti in da je bilo treba za to tožnikov tožbeni zahtevek zavrniti, ne more biti uspešno. Če je tožnik upravičen do izplačila dela plače iz naslova delovne uspešnosti zaradi povečanega obsega dela, mu je ta del plače tožena stranka dolžna izplačati, ne glede na to, da so bila sredstva za plačilo tega dela plače v preteklosti že porabljena (za to zatrjevano dejstvo sicer tožena stranka ni predložila nikakršnih dokazov).

13. Glede na to, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo odločilo o opisno vtoževanem tožbenem zahtevku tožnika (v pretežnemu delu mu je ugodilo, delno pa ga je zavrnilo), je tožnikov uspeh v tem individualnem delovnem sporu ocenilo na 85 %, uspeh tožene stranke pa na 15 %. V zvezi s tem so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da je ugotovitev uspeha strank v tem sporu napačna, ker je sodišče prve stopnje tožnikov tožbeni zahtevek za 24 mesecev zavrnilo. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje tožniku za te mesece prisodilo le nižji odstotek osnovne plače od vtoževanega. Z ozirom na navedeno pritožbeno sodišče nima pomislekov glede ustreznosti ocene sodišča prve stopnje o uspehu strank v tem individualnem delovnem sporu.

14. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.