Jedro

Tožnik je imel možnost uspešno uveljavljati brezplačno pravno pomoč v obsegu oprostitve plačila predujma za izdelavo dopolnitve izvedenskega mnenja do izdelave izvedenskega mnenja, to je do dne 10. 11. 2014 oziroma do njegove vročitve sodišču dne 12. 11. 2014.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči z dne 26. 11. 2014 v obsegu oprostitve plačila predujma v višini 278,30 EUR po sklepu Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. N 49/2014 z dne 14. 11. 2014. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 26. 11. 2014 vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v navedenem obsegu. Toženka je po vpogledu v sklep Okrožnega sodišča v Celju N 49/2014 z dne 14. 11. 2014 ugotovila, da je tožnik kot nasprotni udeleženec v nepravdnem postopku predlagal dopolnitev izvedenskega mnenja. Izvedenka je 10. 11. 2014 izdelala dopolnitev mnenja ter predložila stroškovnik. Na podlagi navedenega toženka ugotavlja, da tožnik zaproša za oprostitev plačila stroškov dopolnitve izvedenskega mnenja, ki so nastali že pred vložitvijo njegove prošnje. Prošnja je bila namreč vložena 26. 11. 2014, dopolnitev izvedenskega mnenja pa je bila izdelana že 10. 11. 2014. S sklepom z dne 14. 11. 2014 pa je sodišče zgolj odločilo o nagradi izvedenke ter o dolžnosti založitve predujma. Zaradi tega toženka zaključuje, da je tožnikova prošnja prepozna in se pri tem sklicuje na drugi odstavek 11. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP).

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je bila njegova prošnja zavrnjena, ker ni zaprosil za brezplačno pravno pomoč istočasno, kot je predlagal dopolnitev izvedenskega mnenja. Navaja, da v času, ko je predlagal dopolnitev izvedeniškega mnenja, ni vedel, ali bo njegovemu predlogu sodišče ugodilo, poleg tega ga sodišče tudi ni pozvalo k založitvi predujma. Tudi sicer pa se ni vedelo, ali bo treba v zadevi karkoli doplačati, glede na to, da je bil predujem za delo izvedenke že plačan. To izhaja tudi iz dejstva, da ga sodišče ni pozvalo k plačilu predujma pred izdajo dopolnitve izvedenskega mnenja. Navaja še, da njegova prošnja ni prepozna, ker je obveznost plačila predujma in s tem sami stroški nastali pred pravnomočnostjo sklepa z dne 14. 11. 2014. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve toženki v ponovno odločanje ter povrnitev stroškov postopka s pripadajočimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka utemeljenost tožbenih navedb in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po drugem odstavku 11. člena ZBPP, ki je podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, zajema dodeljena brezplačna pravna pomoč tiste stroške sodnega postopka, ki so nastali po dnevu vložitve prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ter plačilo za dejanja pravne pomoči, ki do dneva vložitve prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči še niso bila opravljena, razen v primeru iz četrtega odstavka 25. člena tega zakona (upravičenost do brezplačne pravne pomoči v obliki prvega pravnega nasveta).

Sodišče pritrjuje toženki, da so stroški dopolnitve izvedenskega mnenja, na katere se nanaša prošnja, v obravnavanem primeru nastali z izdelavo izvedenskega mnenja, to je dne 10. 11. 2014 oziroma z njegovo vročitvijo sodišču dne 12. 11. 2014. Temelj za izplačilo nagrade izvedencu je namreč izdelava izvedenskega mnenja.

Navedeno v obravnavnem primeru pomeni, da je imel tožnik možnost uspešno uveljavljati brezplačno pravno pomoč v obsegu oprostitve plačila predujma za izdelavo dopolnitve izvedenskega mnenja do izdelave izvedenskega mnenja, to je do dne 10. 11. 2014 oziroma do njegove vročitve sodišču dne 12. 11. 2014. S sklepom z dne 14. 11. 2014 pa je sodišče le odločilo o nagradi izvedenke ter o dolžnosti založitve predujma v breme prosilca v skladu z določbami Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) oziroma Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Stališče tožnika, da je prošnja pravočasna, ker je vložena pred pravnomočnostjo sklepa z dne 14. 11. 2014 je zato nepravilno. Navedeno je pravilno pojasnila toženka v izpodbijani odločbi, zato ni utemeljen tožbeni ugovor, da je bila tožnikova prošnja zavrnjena, ker ni zaprosil za brezplačno pravno pomoč skupaj s predlogom za dopolnitev izvedenskega mnenja.

Ker tožnik ni ugovarjal navedbi toženke v odgovoru na tožbo, da mu je bil vročen sklep sodišča z dne 13. 8. 2014, iz katerega je razvidno, da založeni stroški za izvedenko (ki jih je založila predlagateljica A.A.) niso zadostovali niti za plačilo opravljenega izvedeniškega poročila z dne 4. 8. 2014, to pa izhaja tudi iz upravnih spisov, tožnik ne more uspeti z ugovorom, da je mislil, da bo za izdelavo dopolnitve izvedenskega mnenja zadoščal že plačani predujem. Poleg tega prvi odstavek 153. člena ZPP določa, da mora stroške založiti stranka, ki predlaga izvedbo dokaza.

Dejstvo, da sodišče ni že pred izvedbo navedenega dokaza izdalo naloga, naj tožnik založi stroške, ki bodo nastali z izvedbo predlaganega dokaza, pa na odločitev v tej zadevi ne vpliva.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ker v tožbi niso navedena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.