Jedro

Neutemeljena je pritožbena navedba obsojenca, da je izvršitev denarne kazni zastarala. Obsojenec sicer pravilno izpostavlja določbo 5. točke prvega odstavka 92. člena KZ-1, po kateri se izrečena kazen ne sme več izvršiti, ko je poteklo šest let od obsodbe na denarno kazen. Pritožbeno sodišče pa izpostavlja, da je potrebno upoštevati tudi določbo drugega odstavka 94. člena KZ-1, po kateri zastaranje ne teče v času, ko se po zakonu kazen ne sme izvršiti. Glede izvršitve denarne kazni spada v ta čas tudi obdobje trajanja postopka osebnega stečaja. Osebni stečaj obsojenca je bil začet s sklepom z dne 28. 2. 2017 in je bil končan s sklepom z dne 13. 6. 2023, pravnomočnim dne 14. 7. 2023. Osnovni namen osebnega stečaja je za stečajnega dolžnika odpust njegovih obveznosti do upnikov, vendar v skladu z določbo 1. točke drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP odpust obveznosti ne učinkuje (med drugim) za denarne kazni, izrečene v kazenskem postopku, kar posledično pomeni, da tudi morebitni odpust obveznosti obsojencu v stečajnem postopku, ni ovira za plačilo denarne kazni po končanem stečajnem postopku. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je obsojencu po pravnomočno končanem stečajnem postopku izdalo nov terjatveni list za plačilo denarne kazni z novim rokom plačila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z uvodu navedenim sklepom zavrglo predlog obsojenega A. A. za odpust plačila denarne kazni, izrečene s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani IV K 14800/2015 z dne 12. 10. 2016 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 14800/2015 z dne 12. 1. 2017, pravnomočno dne 17. 2. 2017, ugodilo pa je predlogu obsojenca za nadomestitev plačila denarne kazni z delom v splošno korist tako, da se denarna kazen v višini 90 dnevnih zneskov po 15,00 EUR, to je 1.350,00 EUR, na podlagi četrtega odstavka 87. člena KZ-1 izvrši tako, da obsojenec namesto plačila denarne kazni, v obdobju največ šest mesecev od izvršljivosti tega sklepa, opravi delo v splošno korist tako, da se en dnevni znesek nadomesti z eno uro dela, torej mora obsojenec opraviti 90 ur dela v splošno korist. Izvrševanje dela v splošno korist vodi in nadzoruje organ, pristojen za probacijo, ki sodišče obvesti, če obsojenec ne izpolnjuje nalog v okviru dela v splošno korist. Obsojencu je na podlagi desetega odstavka 86. člena KZ-1 določilo tudi varstveno nadzorstvo za čas opravljanja dela v splošno korist. Varstveno nadzorstvo opravlja svetovalec, ki ga določi organ, pristojen za probacijo. Če obsojenec ne izpolnjuje nalog, ki izvirajo iz opravljenega dela v splošno korist, če se izmika stikom s svetovalcem, ali drugače krši obveznosti iz dela v splošno korist, lahko sodišče odredi, da se v obsegu neopravljenega dela izvrši kazen zapora, in sicer tako, da se dve uri dela nadomestita z enim dnevom zapora.

2. Pritožbo vlaga obsojenec, smiselno iz razloga po 3. točki prvega odstavka 372. člena KZ-1 in predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in ugotovi, da je nastopilo "absolutno zastaranje izvršitve plačila denarne kazni".

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po proučitvi obsojenčeve pritožbe, razlogov izpodbijanega sklepa in podatkov spisa, senat drugostopenjskega sodišča ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita.

5. Pravilno je razlogovanje izpodbijanega sklepa, da peti odstavek 47. člena KZ-1 dopušča zgolj obročno plačilo denarne kazni, ne pa tudi njene oprostitve. Gre namreč za kazensko sankcijo, ki je ni mogoče enačiti s stroški kazenskega postopka, zato ni mogoča smiselna uporaba četrtega odstavka 95. člena ZKP. Glede na navedeno pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom izpodbijanega sklepa, da je bilo predlog obsojenca za odpustitev plačila denarne kazni potrebno zavreči. 6. Prepričljivi so tudi razlogi izpodbijanega sklepa, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje predlogu obsojenca za nadomestitev plačila denarne kazni z delom v splošno korist ugodilo tako, da obsojenec namesto plačila denarne kazni v višini 1.350,00 EUR v obdobju šestih mesecev opravi delo v splošno korist, in sicer tako, da se en dnevni znesek denarne kazni nadomesti z eno uro dela, torej mora obsojenec opraviti 90 ur dela v splošno korist, hkrati pa mu je sodišče na podlagi desetega odstavka 86. člena KZ-1 za čas opravljanja dela v splošno korist določilo tudi varstveno nadzorstvo. Odločitev prvostopenjskega sodišča temelji na poročilu Probacijske enote Ljubljana, podatkih iz kazenske evidence za obsojenca, podatkov Agencije za javno upravne evidence in storitve (Ajpes) podatkov registra Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZSS) in centralne zbirke podatkov o pravicah iz javnih sredstev Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve (MDDSZ), čemur pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje, obsojenec pa podrobneje niti ne izpodbija.

7. Neutemeljena je pritožbena navedba obsojenca, da je izvršitev denarne kazni zastarala. Obsojenec sicer pravilno izpostavlja določbo 5. točke prvega odstavka 92. člena KZ-1, po kateri se izrečena kazen ne sme več izvršiti, ko je poteklo šest let od obsodbe na denarno kazen. Sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani IV K 1480/2015 z dne 12. 10. 2016 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 14800/2015 z dne 12. 1. 2017, s katero je bil obsojenec spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena v zvezi z drugim odstavkom 168. člena KZ-1, za kar mu je bila izrečena denarna kazen v višini 90 dnevnih zneskov po 15,00 EUR, skupaj 1.350,00 EUR, ki jo je bil obsojenec dolžan plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe, je postala pravnomočna dne 17. 2. 2017. V skladu z določbo prvega odstavka 94. člena KZ-1 se zastaranje izvršitve denarne kazni začne tistega dne, ko postane sodba pravnomočna, kar pomeni, da bi izvršitev predmetne denarne kazni praviloma zastarala dne 17. 2. 2023. Pritožbeno sodišče pa izpostavlja, da je potrebno upoštevati tudi določbo drugega odstavka 94. člena KZ-1, po kateri zastaranje ne teče v času, ko se po zakonu kazen ne sme izvršiti. Glede izvršitve denarne kazni spada v ta čas tudi obdobje trajanja postopka osebnega stečaja1. Osebni stečaj obsojenca je bil začet s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani St ... z dne 28. 2. 2017 in je bil končan s sklepom z dne 13. 6. 2023, pravnomočnim dne 14. 7. 2023. Osnovni namen osebnega stečaja je za stečajnega dolžnika odpust njegovih obveznosti do upnikov, vendar v skladu z določbo 1. točke drugega odstavka 408. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) odpust obveznosti ne učinkuje (med drugim) za denarne kazni, izrečene v kazenskem postopku, kar posledično pomeni, da tudi morebitni odpust obveznosti obsojencu v stečajnem postopku, ni ovira za plačilo denarne kazni po končanem stečajnem postopku. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je obsojencu po pravnomočno končanem stečajnem postopku izdalo nov terjatveni list za plačilo denarne kazni z novim rokom plačila, ki je bil obsojencu vročen dne 11. 8. 2023, za tem pa vlogi obsojenca z dne 23. 8. 2023 ugodilo in plačilo denarne kazni nadomestilo z delom v splošno korist. 8. Glede na povedano pritožbeno sodišče zaključuje, da zastaranje izvršitve denarne kazni obsojencu še ni nastopilo (saj je bil tek zastaranja prekinjen v času od 28. 2. 2017 do 14. 7. 2023), zato je obsojenčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

9. Ker je obsojenec brez zaposlitve in prejema denarno socialno pomoč, je sodišče druge stopnje ocenilo, da bi bilo lahko s plačilom stroškov pritožbenega postopka ogroženo njegovo preživljaje, zato ga je v skladu z določbo prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

1 Tako tudi sklep Višjega sodišča v Mariboru II Kp 26460/2014 z dne 6. 9. 2018