Jedro

Skupinovodja avtomehanikov potrebuje pri svojem delu (36. člen ZPIZ) ročno spretnost in spretnost prstov. Ker sodišče ni popolnoma ugotovilo dejanskega stanja, ali je tožnik po poškodbi roke še zmožen za opravljanje svojega dela pod splošnimi pogoji, ali pa je pri njem podana III. kategorija invalidnosti, je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje ni ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, da se ga uvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi delovne nesreče z dne 17.6.1992 s pravico razporeditve na drugo ustrezno delo, ker je ugotovilo, da je tožnik zaradi svojega zdravstvenega stanja - poškodbe leve roke, sposoben opravljati svoje delo skupinovodje avtomehanikov po opisu del in nalog z dne 16.8.1993 in tako niso podani pogoji po 27. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Zoper sodbo se po svojem odvetniku pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da tožniku kot skupinovodji avtomehanikov ni potrebno opravljati fizičnega dela, da mu ni potrebna groba moč leve roke in normalna gibljivost prstov leve roke ter da niso izpolnjeni pogoji za uvrstitev v III. kategorijo invalidnosti. Priči .. in ... sta izpovedala, da morajo skupinovodje kontrolirati delo avtomehanikov in pri tem fizično delati, tako da preizkusijo, ali so vsi vijaki dobro zategnjeni ter druga popravila dobro opravljena. Tožnik vodi popravilo javnih prevoznih sredstev, ki služijo prevozu večjega števila potnikov in zato mora biti sleherno popravilo avtobusa opravljeno kvalitetno in brez napak. Tega se je tožnik zavedal in dosledno kontroliral sleherno popravilo avtomehanikov, pri čemer je moral uporabljati ključe različnih dimenzij. Sodišče je prezrlo, da se je hudo poškodoval v delovni nesreči 17.6.1992, pri tem izgubil končni členek levega palca, končni in srednji členek levega mezinca ter poškodbe kite iztegovalke za levi prstanec ter raztrganini kazalca in prstanca leve roke. Sodišče je tudi spregledalo, da je tožnik levičar in je torej njegova delovna roka ravno poškodovana leva roka, tožnik pa potrebuje za opravljanje svojega dela normalno grobo moč leve roke in sposobnost, da z levo roko opravi vse prijeme. Temperature v delavnici so pozimi zelo nizke in tožnika v poškodovano levo roko še toliko bolj zebe. Sodišče ni upoštevalo, da je skupinovodja v prvi vrsti odgovoren za kvalitetno opravljeno popravilo, saj je njegova naloga, da neposredno nadzira kvaliteto opravljenega dela. Prav tako ni upoštevalo izvedenskega mnenja dr. C.C., iz katerega izhaja, da je tožnikova leva roka zdravstveno hudo prizadeta in je podano 30 % zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Sodišče je tudi spregledalo, da je fakultetna komisija podala mnenje, ko še niso bile zaslišane priče in ocenjevala invalidnost po tabeli Zavarovalnice ..., kar nima nobene zveze z uvrstitvijo tožnika v III. kategorijo invalidnosti. Sodišče bi moralo ugoditi dokaznemu predlogu, da poda mnenje še izvedenec medicine dela, nato pa fakultetna komisija svoje mnenje dopolni. Tožnik se pritožuje tudi zoper izrek o pravdnih stroških in meni, da mu mora tožena stranka povrniti vse pravdne stroške, na koncu pa uveljavlja tudi pritožbene stroške. Pritožba je utemeljena. Ob preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da dejansko stanje še ni popolno ugotovljeno in je zato sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo sprejelo preuranjeno. Hkrati je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Podana je kršitev po 13. točki 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-77, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90), saj ima izpodbijana sodba takšne pomankljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Z izrekom sodbe sploh ni odločeno o izpodbijanem posamičnem aktu toženca, čeprav sodišče v socialnem sporu praviloma presoja njegovo pravilnost in zakonitost in šele v zvezi s to presojo po potrebi odloča o pravici sami. Pritožnik pravilno poudarja, da še niso razčiščena vsa bistvena vprašanja glede njegovega zdravstvenega stanja in preostale delovne zmožnosti. V predmetni zadevi je ostala sporna zakonitost odločitve toženca v odločbi št. I-1009104 z dne 7.3.1994, iz katere izhaja, da pri tožniku ni invalidnosti in nima pravic iz invalidskega zavarovanja ter v drugostopenjski odločbi z dne 21.3.1995, s katero je bila njegova pritožba zavrnjena. Pravna podlaga za presojo sporne zadeve je podana v 27. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur.l. RS, št 12/92, s spremembami; v nadaljevanju ZPIZ), ki določa, da je invalidnost podana, če nastane pri zavarovancu zmanjšanje ali izguba delovne zmožnosti za delo na delovnem mestu, na katerega je bil trajno razporejen pred nastankom teh sprememb, zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju, ki so posledica poškodbe pri delu, poklicne bolezni, poškodbe izven dela ali bolezni, ki jih ni mogoče odvrniti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije. Zmanjšanje delovne zmožnosti je podano, če zavarovanec ni več zmožen z normalnim delovnim učinkom, ki ne ogroža njegovega zdravstvenega stanja, polni delovni čas opravljati dela na delovnem mestu, po katerem se v skladu s prejšnjim odstavkom ocenjuje invalidnost. Dne 17.6.1992 se je zgodila nesreča pri delu pri montaži zračne blazine na avtobusu. V tem času in pred nesrečo je bil tožnik zaposlen pri B. na delovnem mestu skupinovodje avtomehanikov. Invalidnost je torej potrebno ocenjevati na to delo, ki se šteje za tožnikovo svoje delo po 36. členu ZPIZ. Iz delovnih pogojev, razvidnih iz opisa delovnih nalog in opravil pred nastankom invalidnosti z dne 16.8.1993 pa izhaja, da se delo "skupinovodja avtomehanikov" opravlja v zaprtem in odprtem prostoru, na prostem, v izmenah, samostojno in v skupini, izmenoma stoje in sede, občasno v prisiljenem položaju s pogostim klečanjem in z rokami in da je pri tem delu potrebna tudi spretnost prstov in ročna spretnost. Iz izvedenskega mnenja IK II. stopnje z dne 11.1.1995 je nadalje razvidno, da gre pri tožniku za poškodbeno odstranitev končnega členka levega palca, srednjega členka levega mezinca, raztrganine 2., 3. in 4. prsta, raztrganje kite iztegovalke 4. prsta leve roke, nima krepkih prijemov, nima pravega oprijemalnega in dobrega podstavnega prijema, zato težjih del z levico in dvoročno ne more opravljati. Nima niti finejših prijemov oz. so ti močno okrnjeni. Zaključek sodišča, da je tožnikovo delo predvsem pisarniško, organizacijsko, kar bi lahko pomenilo, da je štelo, da pri njem sploh ni potrebna spretnost prstov in rok, je tako v nasprotju z razpoložljivo listinsko dokumentacijo. Iz vseh navedenih razlogov je bilo potrebno pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje ugotovljene pomankljivosti odpravilo. Natančno bo razčistilo pogoje tožnikovega svojega dela, na katera se ocenjuje invalidnost. Zlasti bo moralo razčistiti, ali delo "skupinovodja avtomehanikov" obsega, četudi le občasno, fizično delo z rokami, predvsem z levo roko ter ali je, četudi le občasno, za tako delo potrebna ročna spretnost in spretnost prstov obeh rok, tudi leve, ali je pri delu potrebna groba moč leve roke in normalna gibljivost prstov leve roke, kot to navaja pritožba. Šele ko bo popolnoma razjasnilo navedena dejstva, bo lahko od IK II. stopnje oziroma od drugih izvedencev zahtevalo ponovno oziroma dopolnilno mnenje o tem, ali je tožnik svoje delo "skupinovodja avtomehanikov" res zmožen opravljati brez kakršnihkoli omejitev, ali pa je nekatera od opravil zaradi posledic poškodovane leve roke zmožen opravljati le ob določenih omejitvah in kakšnih, ter torej mnenje o kategoriji njegove invalidnosti, datumu in vzroku nastanka. Šele ko bo dopolnilo postopek v nakazani smeri in izvedlo morebitne druge dokaze, bo lahko o zadevi ponovno odločalo. Tožnik je priglasil stroške za pritožbo. Ker je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo, je odločanje o priglašenih pritožbenih stroških v skladu s 3. odstavkom 166. člena ZPP pridržano za končno odločbo.