Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

UPRS Sodba III U 238/2017-17

ECLI:SI:UPRS:2019:III.U.238.2017.17 Upravni oddelek

carinski postopek carinski ukrep zaradi kršitev pravic intelektualne lastnine uničenje blaga molk domneva, da je soglasje dano
Upravno sodišče
7. marec 2019
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Sodišče meni, da sedaj veljavna ureditev carinskim organom ne daje prostega preudarka kdaj lahko molk imetnika blaga štejejo kot soglasje k uničenju in kdaj ne. Razumeti je, da se molk šteje kot soglasje, razen kolikor okoliščine primera ne kažejo na drugačno razlago takega molka. Tega pa za obravnavani primer ni mogoče trditi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS ali prvostopenjski organ) je zaradi suma kršitve pravic intelektualne lastnine imetnika blagovne znamke BMW, dne 19. 12. 2016 zadržala 77 kartonov električnih otroških avtomobilčkov, mase 1.860,90 kg. Z izpodbijano odločbo je odločila, da se to blago uniči ter določila, da je imetnik odločbe A. AG dolžan kriti vse stroške manipulacije z blagom, vključno z njegovim uničenjem, blago pa lahko uniči le izvajalec, ki ima veljavno okoljevarstveno dovoljenje ministrstva, pristojnega za okolje.

2. V obrazložitvi svoje odločitve je FURS pojasnila, da se v skladu s 23. členom Uredbe Sveta (ES) št. 608/2013 (v nadaljevanju Uredba 608/2013/EU) lahko blago, pri katerem obstaja sum kršitve pravic intelektualne lastnine, uniči pod carinskim nadzorom, ne da bi se ugotavljalo ali je bila po pravu države članice, v kateri se blago nahaja, kršena pravica intelektualne lastnine, če imetnik pravice v 10 delovnih dneh potrdi, da je po njegovem prepričanju kršena pravica intelektualne lastnine in poda pisno soglasje k uničenju blaga, in če deklarant oziroma imetnik blaga v 10 delovnih dneh poda soglasje k uničenju. Družba B. je kot pooblaščenka imetnika pravice dne 10. 1. 2017 FURS sporočila, da je blago prepoznala kot ponarejeno in podala zahtevek za uničenje blaga, medtem ko se deklarant, to je tožeča stranka, v desetdnevnem roku po prejemu obvestila o zadržanju blaga ni izjavila, oziroma uničenju ni nasprotovala. FURS je zato štela, da je na podlagi točke c) 23. člena Uredbe 608/2013/EU dala soglasje k uničenju.

3. Odločitvi prvostopenjskega organa je po pritožbi tožeče stranke pritrdilo Ministrstvo za finance, Direktorat za sistem davčnih, carinskih in drugih javnih prihodkov, Sektor za upravni postopek na II. stopnji s področja carinskih in davčnih zadev (v nadaljevanju drugostopenjski organ) in pritožbo zavrnilo. Pojasnilo je, da carinske ukrepe pri kršitvah pravic intelektualne lastnike urejata Uredba o izvajanju uredbe (EU) o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine s strani carinskih organov in Uredba 608/2013/EU. Carinski organ v primeru, če na podlagi utemeljenih indicev sumi, da blago, ki je pod carinskim nadzorom, krši pravice intelektualne lastnine, na svojo pobudo ali na podlagi zahteve prekine carinski postopek prepustitve blaga ali blago zadrži in subjektu, upravičenemu do vložitve zahteve, omogoči sprožitev postopka za ugotovitev, ali je bila dejansko kršena pravica do intelektualne lastnine. V obravnavani zadevi je prvostopenjski organ zaradi suma kršitve pravic intelektualne lastnine zadržal pošiljko blaga, to je električne otroške avtomobilčke. Ker niti tožeča stranka kot deklarant niti imetnik blaga, to je družba C., d.o.o. v predpisanem roku 10 delovnih dni nista nasprotovala uničenju blaga, je prvostopenjski organ dne 10. 1. 2017 izdal izpodbijano odločbo, nakar je imetnik blaga šele z vlogo z dne 13. 1. 2017 nasprotoval njegovemu uničenju. Skladno s tem je prvostopenjski organ po pritožbi tožeče stranke z odločbo z dne 30. 1. 2017 začasno zadržal izvršitev izpodbijane odločbe o uničenju blaga.

4. Drugostopenjski organ navaja, da je rok 10 delovnih dni za podajo soglasja, materialni rok, saj je določen na podlagi Uredbe 608/2013/EU, njegova zamuda pa ima za posledico izgubo pravice. Do molka tožeče stranke se je prvostopenjski organ opredelil. Že v uradnem obvestilu o zadržanju blaga je tožečo stranko poučil o domnevi, da bo, kolikor v predpisanem roku ne bo nasprotovala uničenju blaga, štel, da temu ne nasprotuje. Glede predloga tožeče stranke, da naj bi carinski organi postavili Evropski komisiji vprašanja glede Uredbe 608/2013/EU, meni, da je bilo v konkretnem primeru materialno pravo pravilno uporabljeno in ni razloga za postavljanje takih vprašanj. Predhodno dani ugovori za druge pošiljke, ki so bile pred tem predmet prekinitve postopka prepustitve blaga v carinski postopek oziroma so bile zadržane, pa čeprav gre za istega proizvajalca ter za podobno blago, se ne morejo šteti kot ugovor v predmetni zadevi. Drugostopenjski organ v nadaljevanju opisuje potek postopka ter navaja, da je obvestilo o zadržanju treba izdati za vsako pošiljko posebej in postopke voditi ločeno. V drugih primerih, na katere se sklicuje tožeča stranka, je imetnik blaga podajal nasprotovanja k uničenju blaga tako, da se je izrecno skliceval na številke v obvestilih o zadržanju in ni navajal številk računov.

5. Tožeča stranka se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov. Uvodoma opisuje dejansko stanje, ki ga šteje za relevantno, in sicer glede prepustitve blaga, ki je prispelo prosto cono v treh delih. Povzema vsebino izpodbijane odločbe, ki se nanaša na 77 avtomobilčkov z oznako BMW ter meni, da je taka odločba nezakonita ter jo je zato treba odpraviti ter preprečiti uničenje blaga. Podlaga za odločanje je Uredba 608/2013/EU. Ta pogoje za uničenje blaga ureja v 23. členu, ki ga tožeča stranka citira. Iz prvostopenjske odločbe izhaja, da je FURS štela, da so bili vsi pogoji za uničenje blaga izpolnjeni, vendar pa si je določbo točke c) prvega odstavka 23. člena Uredbe 608/2013/EU razlagala napačno in jo tudi napačno uporabila. FURS je namreč odločala po logiki, ki bi bila kvečjemu dopustna po prej veljavni Uredbi 1383/2003, ki jo v delu, ki se nanaša na pogoje za uničenje blaga, tudi citira. Uredbi se namreč med sabo razlikujeta, saj je prej veljavna uredba določala, da se šteje, da je soglasje imetnika blaga ali deklaranta za uničenje blaga dano, kolikor v predpisanem roku uničenju ne nasprotuje, sedaj veljavna uredba pa tega ne določa več, pač pa določa, da carinski organi lahko štejejo, da je deklarant ali imetnik blaga s tem, ko jim ne sporoči, da nasprotuje uničenju blaga, potrdil svoje soglasje za uničenje. Za razliko od prej veljavne uredbe torej po sedaj veljavni Uredbi 608/2013/EU carinski organi v primeru molka ne morejo avtomatično šteti, da je soglasje k uničenju podano. Takemu stališču pritrjuje tudi teorija (tožeča stranka se sklicuje na članek avtorice Sophie Lens, ki ga delno citira), kot tudi institucije EU, konkretno Evropska komisija v objavljenih odgovorih na najbolj tipična vprašanja glede uporabe Uredbe 608/2013/EU. Carinski organi morajo torej pri tolmačenju molka izhajati iz dejanskega stanja zadeve, ga skrbno pretehtati in na tej podlagi oceniti ali ravnanje deklaranta oziroma imetnika blaga pomeni soglasje k uničenju blaga. V obravnavanem primeru pa FURS ni ravnala na tak način, pač pa je štela, da molk pomeni avtomatično soglasje k uničenju blaga in okoliščin primera ni presojala.

6. Tožeča stranka poudarja, da je tožena stranka sama ugotovila, da je bilo blago, to je avtomobilčki - igračke, za imetnika C. d.o.o. pripeljano v prosto cono v treh dobavah, vse od kitajskih dobaviteljev. Šlo je za identično blago istega proizvajalca, kar dokazujejo računi, imetnik blaga pa je v primerih z dne 4. 12. 2016 in 7. 12. 2016 podal ugovora na uničenje. Za sporno blago je bil izdan račun s številko 16ZS11464, ugovor pa je bil vložen za blago po računu številka 16ZS11463. Že iz vsega navedenega je jasno, da bi morala FURS šteti, da imetnik blaga ugovarja tudi uničenju spornega, povsem identičnega blaga, drugačna razlaga pa bi bila nerazumna. Ker je s predhodnimi ugovori C. d.o.o. jasno izrazil svojo voljo, da nasprotuje uničenju identičnega blaga, bi morala FURS to okoliščino upoštevati tudi pri spornem, identičnem blagu, vendar pa tega ni storila in s tem zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje. Taki razlagi pritrjuje tudi ravnanje FURS, saj je 148 kosov avtomobilčkov z oznako BMW na podlagi ugovora družbe C. d.o.o. dne 22. 12. 2016 sprostila v promet, nato pa za sporno, povsem enako blago odločila, da se uniči. To kaže, da bi morala FURS, če je za 148 kosov enakih avtomobilčkov štela, da tožnik nasprotuje uničenju, to šteti tudi za spornih 77 avtomobilčkov. Uredba 608/2013/EU navsezadnje ne zahteva nobene obličnosti za podajo ugovora zoper uničenje blaga in bi zato morala FURS vložena ugovora tožeče stranke upoštevati vsebinsko in razumeti, da nasprotuje tudi uničenju vsega identičnega blaga.

7. Tožeča stranka nadalje navaja, da je tožena stranka v obrazložitvi svoje odločitve zapisala, da je eden od pogojev za uničenje blaga tudi, da deklarant ali imetnik blaga poda pisno soglasje k uničenju, nato pa navedla, da v obravnavanem primeru imetnik blaga uničenju ni nasprotoval. Odločitve s tako obrazložitvijo ni mogoče preizkusiti, kar je absolutna bistvena kršitev določb postopka. Tožena stranka bi morala pojasniti katera ravnanja deklaranta oziroma imetnika blaga je upoštevala in zakaj takih ravnanj ni štela za nasprotovanje uničenju blaga. Obrazložitev torej ni skladna z določbo 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in s tem krši tudi pravico tožeče stranke do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, kot je to že večkrat opozorilo Ustavno sodišče RS, na primer v odločbah št. Up-434/14-15 in št. Up-84-94, ki ju delno citira.

8. Tožeča stranka še navaja, da je odločitev v zadevi odvisna od vprašanja ali je določbo Uredbe 608/2013/EU treba razlagati tako, da odsotnost izrecnega nasprotovanja uničenju blaga, kljub nasprotovanju uničenju na drugačen način, vodi v avtomatično domnevo o deklarantovem soglasju k uničenju ter zato sodišču predlaga, da to vprašanje odstopi kot predhodno vprašanje v reševanje Sodišču EU. Primarno sicer predlaga, da sodišče izpodbijano odločitev odpravi, podrejeno pa, da se postopek prekine in Sodišču EU v skladu z določbo 113.a člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS) v reševanje odstopi predhodna vprašanja, ki jih zastavlja.

9. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in ponavlja ključne poudarke iz izpodbijane in drugostopenjske odločbe, sodišču pa predlaga, naj tožbo zavrne. Navaja, da ne držijo navedbe tožeče stranke, da se FURS do molka imetnika blaga oziroma deklaranta ni opredelila. Že v obvestilu o zadržanju blaga sta bila namreč seznanjena s tem, kako bo FURS upoštevala morebiten molk. Imetnik blaga je postopek točno poznal in je bil seznanjen z možnostjo podaje ugovora, kar kaže njegovo ravnanje v predhodnih postopkih. V nobenem od teh postopkov se ni skliceval na številke računov, pač pa je v odgovorih vedno sledil opravilnim številkam obvestil. Prav tako v teh ugovorih ni navajal, da gre za blago istega proizvajalca, pač pa trdil, da blago ni označeno z oznakami poznanih blagovnih znamk in da ne krši pravic intelektualne lastnine.

10. Sodišče je tožbo vročilo tudi družbi A. AG, kot stranki z interesom. Ta je v odgovoru na tožbo navajala, da sporno blago po njenem prepričanju krši pravice intelektualne lastnine in da je zato tudi zahtevala njegovo uničenje. Njen interes je, da tako blago ne pride na trg, saj bi lahko vzbujalo prepričanje, da gre za njene visokotehnološke proizvode. Ker bi bila odprava izpodbijanega akta v njeno neposredno škodo, sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

11. Tožeča stranka v nadaljnji pripravljalni vlogi vztraja pri vseh svojih tožbenih ugovorih. Poudarja, da tožena stranka v odgovoru ne negira nobenega tožbenega argumenta, pač pa le ponavlja to, kar je navedeno v izpodbijani in drugostopenjski odločbi. Ključno v zadevi je, da sedaj veljavna Uredba 608/2013/EU vprašanje molka deklaranta oziroma imetnika blaga ureja drugače, kot pred tem veljavna. Tožena stranka je spregledala dejstvo, da bi morala pri odločitvi upoštevati vse okoliščine primera in na podlagi njihove skrbne presoje ugotoviti voljo lastnika blaga, česar po prej veljavni uredbi ni bila dolžna storiti, pač pa je molk avtomatično štela kot soglasje k uničenju blaga. Tožena stranka bi morala, skladno z določbami 8., 139. in 139. člena ZUP, ki jih citira, ugotoviti resnično dejansko stanje. Taka ureditev je tudi logična, zahteva pa jo tako Ustava RS, kot tudi Listina EU o temeljnih pravicah, izhaja pa iz varovanja zasebne lastnine. Uničenje je vsekakor poseg v lastninsko pravico in je zato jasno, da mora biti tak poseg skrbno pretehtan.

K točki I izreka:

12. Tožba ni utemeljena.

13. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnil vse razloge za svojo odločitev, to pa je dodatno argumentiral drugostopenjski organ ter se opredelil tudi do vseh pritožbenih navedb tožeče stranke. Sodišče zato zavrača očitek tožeče stranke, da naj bi bila obrazložitev odločitve nepopolna, torej zavrača očitek o bistveni kršitvi pravil postopka v tem smislu. Prav tako ugotavlja, da je tožena stranka dejansko stanje zadeve v celoti raziskala, svojo odločitev oprla na relevantne materialne predpise, vse to pa ustrezno utemeljila in zato zavrača tudi očitek o zmotni uporabi materialnega prava in o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijani odločbi v celoti sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori tožeče stranke pa še dodaja:

14. Med strankama ni sporno, da je FURS dne 20. 12. 2017 zaradi suma kršitve pravic intelektualne lastnine zadržala sporno pošiljko blaga, to je električne otroške avtomobilčke z oznako blagovne znamke BMW. Sporno tudi ni, da je bilo obvestilo o prekinitvi postopka prepustitve tega blaga v prosti promet dne 22. 12. 2017 vročeno tožeči stranki kot deklarantu ter da je bilo v tem obvestilu navedeno, da ima možnost, da v roku 10 delovnih dni od prejema obvestila poda pisno soglasje k uničenju blaga ali pisno nasprotovanje k temu ter da bo FURS, kolikor ne bo podala niti soglasja niti nasprotovanja, štela, da je soglasje k uničenju blaga podano. Obvestilo je bilo vročeno tudi imetniku odločbe, do je pooblaščencu družbe A. AG, ki je zahteval, naj se sporno blago uniči. FURS je nato dne 10. 1. 2017 izdala izpodbijano odločbo, po prejemu pritožbe tožeče stranke ter njene zahteve in zahteve družbe C. d.o.o. da se izvršitev odločbe o uničenju blaga zadrži, pa z odločbama z dne 30. 1. 2017 takima predlogoma za zadržanje izvršitve ugodila.

15. Tožena stranka v izpodbijani odločbi pojasnjuje, da je pri odločanju izhajala iz 23. člena Uredbe 608/2013/EU. Ta določa, da se blago, pri katerem obstaja sum kršitve pravice intelektualne lastnine, lahko uniči pod carinskim nadzorom, ne da bi bilo treba ugotoviti, ali je bila po pravu države članice, v kateri se blago nahaja, kršena pravica intelektualne lastnine, če so izpolnjeni trije pogoji: (a) da imetnik odločbe carinskim organom pisno potrdi, da je bila po njegovem prepričanju kršena zadevna pravica intelektualne lastnine, in sicer v 10 delovnih dneh od datuma, na katerega je bil uradno obveščen o prekinitvi prepustitve blaga ali njegovem zadržanju; (b) da imetnik odločbe carinskim organom pisno potrdi svoje soglasje za uničenje blaga, in sicer v 10 delovnih dneh od datuma, na katerega je bil uradno obveščen o prekinitvi prepustitve blaga ali njegovem zadržanju; in (c) da deklarant ali imetnik blaga carinskim organom pisno potrdi svoje soglasje za uničenje blaga, in sicer v 10 delovnih dneh od datuma, na katerega je bil uradno obveščen o prekinitvi prepustitve blaga ali njegovem zadržanju. Če deklarant ali imetnik blaga carinskim organom ne potrdi svojega soglasja za uničenje blaga in jih ne obvesti o nasprotovanju uničenju blaga v teh rokih, lahko carinski organi štejejo, da je deklarant ali imetnik blaga potrdil svoje soglasje za uničenje tega blaga.

16. V obravnavani zadevi ni sporno, da sta bila prva dva pogoja izpolnjena, sporno pa je, ali je tožena stranka pravilno uporabila točko c) prvega odstavka 23. člena Uredbe 608/2013/EU s tem, ko je, ker tožeča stranka po prejemu obvestila ni v roku 10 dni nasprotovala uničenju blaga, štela, da je tako soglasje podala. Sodišče soglaša s tožečo stranko, ki izpostavlja, da sedaj veljavna točka c) prvega odstavka 23. člena Uredbe 608/2013/EU ureja vprašanje molka deklaranta ali imetnika blaga drugače, kot prej veljavna Uredba 1383/2013, ki je v 11. členu določala, da se šteje se, da je soglasje za uničenje blaga prejeto, če deklarant, imetnik ali lastnik blaga v predpisanem roku izrecno ne nasprotuje uničenju. Prej veljavna uredba je torej molk štela kot podlago za domnevo o soglasju k uničenju blaga, medtem ko sedaj veljavna uredba določa, da v primeru molka lahko carinski organ šteje, da je tako soglasje podano.

17. Sodišče meni, da sedaj veljavna ureditev carinskim organom ne daje prostega preudarka kdaj lahko molk štejejo kot soglasje k uničenju in kdaj ne. Razumeti je, da se molk šteje kot soglasje, razen kolikor okoliščine primera ne kažejo na drugačno razlago takega molka. Tega pa za obravnavani primer ni mogoče trditi. Tožeča stranka sicer meni, da bi morala FURS upoštevati, da je imetnik blaga C. d.o.o. v predhodnih primerih, ko je bilo prav tako zadržano identično blago zaradi suma kršitve pravic intelektualne lastnine, uničenju ugovarjal in da bi, glede na to, da je bilo blago dobavljeno po zaporednih računih istega proizvajalca, morala šteti, da ugovarja uničenju tudi v konkretnem primeru. Sodišče se s tem ne strinja, saj je vsak carinski postopek samostojni postopek in se zato mora v vsakem takem postopku posebej ugotavljati ali obstajajo pogoji za uničenje blaga ali ne. Sodišče zato ne sledi tožeči stranki, ki meni, da bi morala FURS, glede na njeno ravnanje in ravnanje imetnika blaga v predhodnih postopkih, sklepati na njen namen tudi v konkretnem postopku in šteti, da uničenju ugovarja. Carinski postopek je namreč formalni postopek in je zato lahko predmet presoje le konkretna pošiljka, ki je predmet tega postopka in le ravnanje deklaranta in imetnika blaga glede take pošiljke, ne pa njuno ravnanje v drugih postopkih.

18. V predmetnem postopku je FURS tožečo stranko seznanila z zadržanim blagom in jo v obvestilu posebej opozorila, da ima možnost, da v roku 10 delovnih dni po prejemu obvestila poda soglasje ali nasprotovanje k uničenju tega blaga, kot tudi seznanila, da bo v primeru, če v tem roku ne po podala niti soglasja niti nasprotovanja uničenju blaga, štela, da je soglasje podano. Tožena stranka je torej tožečo stranko vnaprej seznanila s tem, na kakšen način bo upoštevala njen molk in temu z izpodbijano odločbo tudi sledila in zato ni mogoče šteti, da je bila njena odločitev avtomatična posledica nekativnosti tožeče stranke. Tožeča stranka se na obvestilo ni odzvala niti ni s kakšnim drugim ravnanjem pokazala, da se ne strinja z uničenjem blaga. Njena prvo dejanje v postopku je bila namreč šele vložitev pritožbe in zahteve za zadržanje uničenja in zato ne gre slediti njenemu tožbenemu ugovoru, da je dejansko stanje v zadevi nepopolno in nepravilno ugotovljeno. Po presoji sodišča je tožena stranka utemeljeno zaključila, da tožeča stranka z uničenjem blaga soglaša, saj temu ni z ničemer oporekala niti tega ni bilo mogoče razbrati iz njenega ravnanja v konkretnem postopku, to pa v izpodbijani, zlasti pa v drugostopenjski odločbi utemeljila (torej pojasnila, zakaj je molk štela kot soglasje k uničenju) in zato sodišče ne sledi tožeči stranki, da obrazložitev odločitve ni razumljiva in da nima razlogov.

19. Sodišče tudi ni sledilo tožeči stranki, ki je predlagala, naj postopek prekine ter Sodišču EU odstopi vprašanja, ki jih zastavlja, kot predhodna vprašanja. Po določbi prvega odstavka 113.a člena ZS sodišče, kadar je njegova odločba odvisna od rešitve predhodnega vprašanja glede razlage oziroma glede veljavnosti ali razlage prava Evropskih skupnosti, izda sklep, s katerim predhodno vprašanje odstopi v odločanje Sodišču Evropskih skupnosti, v skladu z mednarodno pogodbo, s katero Republika Slovenija prenaša izvrševanje dela suverenih pravic na institucije Evropske unije. Tako pa mora ravnati takrat, ko sprejme odločbo zoper katero stranke v postopku ne morejo vložiti rednega ali izrednega pravnega sredstva (drugi odstavek 113.a člena ZS), kar pa za obravnavani primer ne velja. Sodišče bi torej vprašanja glede razlage določbe 23. člena Uredbe 608/2013/EU, konkretno razlage molka deklaranta oziroma imetnika blaga, kar je vsebina vprašanj, ki jih navaja tožeča stranka, odstopilo v reševanje Sodišču EU takrat, kolikor bi bilo v dvomu kako razlagati tako določbo. Ker pa sodišče ne dvomi v razlago te določbe, kot je pojasnjeno v prejšnjih točkah te obrazložitve, predlogu tožeče stranke naj postopek prekine ter Sodišču EU odstopi v reševanje razlago te odločbe kot predhodnega vprašanja ni sledilo.

20. Na podlagi vsega navedenega je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. O zadevi je odločitev sprejelo brez glavne obravnave, saj temelji na dokazih, ki so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijane odločbe (drugi odstavek 51. člena ZUS-1), v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), pravna stališča, na katera se sklicuje tožeča stranka, pa ne pomenijo dejstev, ki se dokazujejo v sodnem postopku.

K točki II izreka:

21. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia