Jedro

Določba 6. člena ZZUSUDJZ se ne nanaša na zastaralne roke (ne relativne ne absolutne), saj ureja le tek procesnih rokov, tj. rokov za opravljanje procesnih dejanj strank, rokov za izpolnitev materialnih obveznosti strank in tek procesnih rokov, ki veljajo za upravne in druge državne organe, organe samoupravnih lokalnih skupnosti in nosilce javnih pooblastil, vključno z instrukcijskimi roki, ki so zakonsko določeni za izdajo upravnih aktov. Prav tako ni bil zadržan tek zastaranja na podlagi določbe prvega odstavka 10. člena ZIUJP.

Davčna izvršba je bila na podlagi ZIUZEOP zadržana v obdobju od 11. 4. 2020 do 31. 5. 2020, navedeni čas pa se na podlagi šestega odstavka 126. člena ZDavP-2 ne všteva v zastaralni rok.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, izpodbijane odločba Finančne uprave RS številka DT 4933-50069/2016-32 z dne 16. 11. 2022, odločba Finančne uprave RS številka DT 4933-49558/2016-15 z dne 18. 11. 2022 in odločba Finančne uprave RS številka DT 4933-18246/2017-5 z dne 18. 11. 2022 se odpravijo in se zadeve vrnejo istemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni organ) je z izpodbijano (I.) odločbo številka DT 4933-50069/2016-32 z dne 16. 11. 2022 odločila, da še ni nastopilo zastaranje pravice do davčne izvršbe zoper dolžnika A. A. (tožnika v tem upravnem sporu) v zadevi davčne izvršbe št. DT4933-50069/2016 po izvršilnem naslovu - plačilnem nalogu Upravne enote Slovenska Bistrica št. IN: Pn710-20/2016-2 z dne 4. 2. 2016, izvršljivem 17. 3. 2016 ter da stroški postopka niso bili zaznamovani.

2.Z izpodbijano (II.) odločbo številka DT 4933-49558/2016-15 z dne 18. 11. 2022 je odločila, da še ni nastopilo zastaranje pravice do davčne izvršbe zoper tožnika v zadevi davčne izvršbe št. DT4933-49558/2016 po izvršilnem naslovu Občinskega inšpektorata in redarstva Občine Izola št. IN: 16005115 z dne 2. 10. 2015, izvršljivem 17. 11. 2015 ter da stroški postopka niso bili zaznamovani.

3.Z izpodbijano (III.) odločbo številka DT 4933-18246/2017-5 z dne 18. 11. 2022 je odločila, da še ni nastopilo zastaranje pravice do davčne izvršbe zoper tožnika v zadevi davčne izvršbe št. DT4933-18246/2017 po izvršilnem naslovu Agencije Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve št. IN: ODL-2094/2016 z dne 3. 11. 2016, izvršljivem 1. 12. 2016 ter da stroški postopka niso bili zaznamovani.

4.Iz obrazložitve vseh izpodbijanih odločb izhaja, da v nobeni od obravnavanih davčnih zadev zastaranje pravice do davčne izvršbe še ni nastopilo. V vsaki zadevi je bil z izdajo sklepa o davčni izvršbi postopek davčne izvršbe pravočasno začet, tj. v okviru dveletnega roka za začetek postopka po Zakonu o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Glede nadaljevanja postopka pa se upoštevajo določila Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) o zastaranju pravice do izterjave davka v petih letih od dneva, ko bi ga bilo treba plačati (relativni rok) oz. v desetih letih od dneva, ko je zastaranje prvič začelo teči (absolutni rok).

5.V izvršilni zadevi DT4933-50069/2016 je bil zaradi izdanega sklepa o davčni izvršbi (9. 6. 2016, vročen dolžniku 23. 6. 2016) določen relativni rok 23. 6. 2021, glede na izvršljivost izvršilnega naslova 17. 3. 2016 pa absolutni rok na 17. 3. 2026. Z izdajo sklepa o davčni izvršbi DT 4933-50069/2016-12 z dne 19. 7. 2017, ki je bil dolžniku vročen 24. 8. 2017, se je zastaranje pretrgalo in je relativni zastaralni rok bil določen na 24. 8. 2022. V skladu z Zakonom o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-VoV-2 (COVID-2) (v nadaljevanju ZZUSUDJZ) od 29. 3. 2020 do 31. 5. 2020 relativni in absolutni zastaralni roki pravice do izterjave niso tekli. Po prenehanju razlogov po ZZUSUDJZ se je rok relativnega in absolutnega zastaranja premaknil za ta čas 64 dni, to je konkretno na 27. 10. 2022, absolutni rok pa na 20. 5. 2026. Z izdajo Poziva za plačilo in predložitev seznama premoženja z dne 29. 9. 2022, ki je bil dolžniku vročen 18. 10. 2022, se je relativni rok ponovno podaljšal za pet let, a ker absolutni zastaralni rok poteče 20.5. 2026, se relativni rok z njim izenači in določi na dan 20. 5. 2026. Tako je ugotovil, da pogoji za zastaranje še niso nastopili.

6.V izvršilni zadevi DT4933-49558/2016 je bil zaradi izdanega sklepa o davčni izvršbi (6. 6. 2016, vročen dolžniku 7. 6. 2016) določen relativni rok 7. 6. 2021, glede na izvršljivost izvršilnega naslova 17. 11. 2015 pa absolutni rok na 17. 11. 2025. Z izdajo združenega sklepa o davčni izvršbi DT 4933-50069/2016-12 z dne 19. 7. 2017, ki je bil dolžniku vročen 24. 8. 2017, se je zastaranje pretrgalo in je relativni zastaralni rok bil določen na 24. 8. 2022. V skladu z ZZUSUDJZ od 29. 3. 2020 do 31. 5. 2020 relativni in absolutni zastaralni roki pravice do izterjave niso tekli. Po prenehanju razlogov po ZZUSUDJZ se je rok relativnega in absolutnega zastaranja premaknil za ta čas 64 dni, to je konkretno na 27. 10. 2022, absolutni rok pa na 20. 1. 2026. Z izdajo Poziva za plačilo in predložitev seznama premoženja z dne 29. 9. 2022, ki je bil dolžniku vročen 18. 10. 2022, se je relativni rok ponovno podaljšal za pet let, a ker absolutni zastaralni rok poteče 20.1. 2026, se relativni rok z njim izenači in določi na dan 20. 1. 2026. Tako je ugotovil, da pogoji za zastaranje še niso nastopili.

7.V izvršilni zadevi DT4933-18246/2017 je bil zaradi izdanega sklepa o davčni izvršbi (19. 7. 2017, vročen dolžniku 24. 8. 2017) določen relativni rok 24. 8. 2017 glede na izvršljivost izvršilnega naslova 1. 12. 2016 pa absolutni rok na 1. 12. 2026. V skladu z ZZUSUDJZ od 29. 3. 2020 do 31. 5. 2020 relativni in absolutni zastaralni roki pravice do izterjave niso tekli. Po prenehanju razlogov po ZZUSUDJZ se je rok relativnega in absolutnega zastaranja premaknil za ta čas 64 dni, to je konkretno na 27. 10. 2022, absolutni rok pa na 3. 2. 2027. Z izdajo Poziva za plačilo in predložitev seznama premoženja z dne 29. 9. 2022, ki je bil dolžniku vročen 18. 10. 2022, se je relativni rok ponovno podaljšal za pet let, a ker absolutni zastaralni rok poteče 3. 2. 2027, se relativni rok z njim izenači in določi na dan 3. 2. 2027. Tako je ugotovil, da pogoji za zastaranje še niso nastopili.

8.Tožnik je zoper navedene odločbe vložil pritožbe, odločanje o katerih je Ministrstvo za finance kot pritožbeni organ toženke s svojim sklepom in odločbo združilo v en postopek, ki se vodi pod št. DT-499-23-171/2022 in vse te pritožbe zavrnilo kot neutemeljene. V svoji obrazložitvi je dodalo še razloge o vplivu določb Zakona o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 in omilitev njenih posledice za državljane in gospodarstvo (v nadaljevanju ZIUZEOP) in Zakona o interventnih ukrepih na javnofinančnem področju (v nadaljevanju ZIUJP) v povezavi z Navodilom o izvajanju davčne izvršbe v obdobju veljavnosti ukrepov po zakonu, ki ureja interventne ukrepe na javnofinančnem področju (v nadaljevanju Navodilo) na tek zastaralnih rokov, na podlagi katerih je prišlo do zadržanja (relativnega in absolutnega) zastaranja v času interventnih ukrepov in je začelo ponovno teči po prenehanju teh ukrepov.

9.Tožnik se z izpodbijanimi odločbami ne strinja in vlaga tožbo v upravnem sporu zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev postopka in razlogov, zaradi katerih se upravni akt izreče za ničnega. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijane odločbe razveljavi oziroma odpravi oziroma spremeni in sámo dokončno odloči o zadevah. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

10.V tožbi nasprotuje stališču davčnega organa v izpodbijanih odločbah, da zastaranje ni nastopilo. Tožnik zatrjuje, da je v vseh zadevah pravica do izterjave nedavčnih obveznosti oz. izvršljivosti zastarala 24. 8. 2022, ker je takrat potekel relativni zastaralni rok.

11.Pri tem uveljavlja, da poziv z dne 18. 10. 2022 ne šteje za uradno dejanje, ki bi pretrgalo zastaranje po drugem odstavku 126. člena ZDavP-2. Prav tako nasprotuje uporabi ZZUSUDJZ, katerega tretji odstavek 6. člena je uporabil davčni organ, saj se ta ne nanaša na tek zastaralnih rokov, temveč izključno na procesne roke v taksativno naštetih zadevah. Tožnik nasprotuje tudi uporabi 93. člena ZIUZEOP, na katerega se sklicuje organ druge stopnje v svoji odločbi. Vsi trije obravnavani izvršilni postopki tečejo na podlagi nedavčnih zadev (plačilni nalog oz. odločba o prekršku), zato se zanje ZIUZEOP ne uporablja. Sicer pa zadržanje že začete izvršbe, ki je v teku, nima vpliva na tek zastaralnega roka, saj zadržanje izvršbe pomeni le izvajanje izvršilnih dejanj (npr. rubeža premičnin ipd.), ne pa tudi zadržanja teka zastaralnega roka. Tudi ob sklicevanju na 20. člen ZIUZEOP in na zadržanje izvršbe med 13. 3. 2020 in 31. 5. 2020, ko davčni organ ugotavlja nastop zastaranja 11. 11. 2022, je zastaranje nastopilo že pred izdajo prerekanih odločb, ki so bile izdane 18. 11. 2022, tožnik pa jih je prejel šele 6. 12. 2022. Tožnik nasprotuje tudi uporabi 10. člena ZIUJP, saj se ta določba nanaša eksplicitno na zastaranje pravice do izterjave davka, ne pa tudi izterjavo nedavčne terjatve. To izhaja tudi iz 1. člena tega zakona, saj se s tem zakonom zaradi posledic epidemije nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (Covid-19) določajo ukrepi v zvezi s postopki za pobiranje davkov, ki zagotavljajo zavezancem za davek lažje izpolnjevanje davčnih obveznosti. Ker vsi obravnavani postopki tečejo na podlagi nedavčnih zadev, določbe ZIUJP nimajo učinka nanje in se v konkretnih postopkih ne uporabljajo.

12.Tožnik še navaja, da so bila v postopku kršena temeljna načela varstva pravic strank, varstva javne koristi, načelo zakonitosti in načelo zaslišanja iz 7., 8., in 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Kršitev načela zaslišanja je podana, ker mu prvostopenjski organ ni dal možnosti, da bi se izjasnil o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, kar predstavlja tudi absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

13.Toženka je po pozivu sodišča predložila upravni spis zadeve in v odgovoru na tožbo sodišču predlagala, da tožbo zavrne.

14.Tožnik v prvi pripravljalni vlogi še navaja, da se toženka do navedb, dokazov in dokaznih predlogov ne v pritožbi ne v odgovoru na tožbo ni opredelila in jih vsebinsko in dokazno ni argumentirala ali izpodbijala ter svojega pavšalnega odgovora ni obrazložila. Upoštevati pa je mogoče le substancirano prerekanje. Sodišču predlaga, da to upošteva v smislu drugega odstavka 214. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 22. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), torej dejstva, ki jih stranka ne zanika ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana.

K I. točki izreka

15.Tožba je utemeljena.

16.Predmet upravnega spora so tri odločitve davčnega organa, s katerimi je ugotovil, da pravica do davčne izvršbe za tožnikove obveznosti v treh obravnavanih zadevah davčne izvršbe ni zastarala.

17.Davčni organ toženke je kot materialno pravno podlago za odločanje o ugotovitvi zastaranja pravice do izterjave pravilno navedel 125. in 126. člen ZDavP-2. Pravica do izterjave davka zastara v petih letih od dneva, ko bi ga bilo treba plačati (tretji odstavek 125. člena ZDavP-2). Tek zastaranja pravice do izterjave davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe, o katerem je bil tožnik obveščen (drugi odstavek 126. člena ZDavP-2). Po šestem odstavku 126. člena ZDavP-2 se zastaranje pravice do izterjave zadrži za čas, ko davčni organ zaradi zakonskih razlogov ali teka sodnih postopkov ne more opraviti davčne izvršbe. Čas, ki je pretekel pred zadržanjem, se všteje v zastaralni rok, ki ga določa ta zakon. Po sedmem odstavku 126. člena ZDavP-2 pa ne glede na določbe o zastaranju pravice do odmere in izterjave, davčna obveznost preneha, ko poteče deset let od dneva, ko je prvič začelo teči, razen če je bilo zastaranje pravice do izterjave zadržano; v tem primeru se čas zadržanja ne šteje v čas zastaralnega roka.

18.Iz dejanskih ugotovitev, ki izhajajo iz izpodbijanih odločb in med strankama niso sporne, izhaja, da predstavlja v zvezi z izpodbijano (I.) odločbo številka DT 4933-50069/2016-32 z dne 16. 11. 2022v v zadevi davčne izvršbe št. DT4933-50069/2016 izvršilni naslov plačilni nalog št. PN 710-20/2016 z dne 4. 2. 2016 Upravne enote Slovenska Bistrica, ki je postal pravnomočen 2. 3. 2016, izvršljiv 17. 3. 2016, da je bil zanj vložen predlog za izvršbo 9. 5. 2016, izdan opomin pred izvršbo 10. 5. 2016 in sklep o izvršbi 9. 6. 2016, ki je bil tožniku vročen 23. 6. 2016.

19.Nadalje predstavlja v zvezi z izpodbijano (II.) odločbo številka DT 4933-49558/2016-15 z dne 18. 11. 2022 v zadevi davčne izvršbe št. DT4933-49558/2016 izvršilni naslov plačilni nalog št. 16005115 z dne 2. 10. 2015 Občinskega inšpektorata in redarstvo Občine Izola, ki je postal pravnomočen 31. 10. 2015, izvršljiv 17. 11. 2015, da je bil zanj vložen predlog za izvršbo 5. 5. 2016, izdan opomin pred izvršbo 6. 5. 2016 in sklep o izvršbi 6. 6. 2016, ki je bil tožniku vročen 7. 6. 2016.

20.V zvezi z izpodbijano (III.) odločbo številka DT 4933-18246/2017-5 z dne 18. 11. 2022 v zadevi davčne izvršbe št. DT4933-18246/2017 predstavlja izvršilni naslov odločba o prekršku št. ODL 2094/2016 z dne 3. 11. 2016 Agencije Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve, ki je postal pravnomočen 15. 11. 2016, izvršljiv 1. 12. 2016, da je bil vložen predlog za izvršbo 20. 2. 2017, izdan opomin pred izvršbo 21. 2. 2017 in sklep o izvršbi 19. 7. 2017, ki je bil tožniku vročen 24. 8. 2017.

21.V vseh treh zadevah je bil izdan združen sklep o izvršbi DT 4933-50069/2016-12 z dne 19. 7. 2017, zaradi katerega je bila pravica do izterjave v vsaki zadevi pretrgana in bi do relativnega zastaranja pravice do izterjave v vseh zadevah prišlo 24. 8. 2022. Tožnik v tožbi zatrjuje, da so vse obravnavane obveznosti tega dne zastarale ter nasprotuje vsem nadaljnjim ugotovitvam toženke o zadržanju zastaranja in nadaljnjem pretrganju teka zastaralnih rokov.

22.Po presoji sodišča tožnik utemeljeno nasprotuje nadaljnjemu zaključku toženke o prekinitvi teka zastaranja na podlagi ZZUSUDJZ. Določba 6. člena ZZUSUDJZ se po presoji sodišča ne nanaša na zastaralne roke (ne relativne ne absolutne). Navedena zakonska določba določa ureja le tek procesih rokov, tj. rokov za opravljanje procesnih dejanj strank, rokov za izpolnitev materialnih obveznosti strank in tek procesnih rokov, ki veljajo za upravne in druge državne organe, organe samoupravnih lokalnih skupnosti in nosilce javnih pooblastil, vključno z instrukcijskimi roki, ki so zakonsko določeni za izdajo upravnih aktov.

23.Tožnik utemeljeno nasprotuje tudi zaključku toženke o zadržanju teka zastaranja na podlagi določbe prvega odstavka 10. člena ZIUJP, kar je dodal v svoji obrazložitvi pritožbeni organ, po kateri minister, pristojen za finance, določi politiko izvajanja davčne izvršbe v obdobju trajanja ukrepov po tem zakonu. Navodilo, ki je bilo izdano na podlagi 10. člena ZIUJP, namreč z vidika načela zakonitosti na davčnem področju (147. člen Ustave) ne more določati drugačnih ali dodatnih pogojev za (ne)opravljanje davčne izvršbe, kot jih določa sam zakon.

24.Neutemeljeno pa je tožnikovo nasprotovanje razlogom toženke o zadržanju zastaranja na podlagi ZIUZEOP, ki jih je prav tako dodal pritožbeni organ v svoji odločbi. Po drugem odstavku 93. člena ZIUZEOP se v postopkih davčne izvršbe, ki tečejo po ZDavP-2, z dnem uveljavitve tega zakona zadrži davčna izvršba. Pojem zadržanja davčne izvršbe iz drugega odstavka 93. člena ZIUZEOP glede na jezikovno in namensko razlago zajema tako zadržanje opravljanja izvršilnih dejanj po že izdanem sklepu o davčni izvršbi kot tudi zadržanje izdajanja novih sklepov o davčni izvršbi na druga izvršilna sredstva. Ukrep zadržanja davčne izvršbe v času epidemije je bil namreč v prvi vrsti namenjen varstvu položaja davčnih dolžnikov, ki v navedenem obdobju iz različnih razlogov (omejitev javnega življenja, zaprtje ustanov, likvidnostne težave ipd.) niso mogli izpolniti svojih (zapadlih) obveznosti. Le v primeru, ko je davčni organ omejen pri opravljanju vseh izvršilnih dejanj, vključno z izdajanjem sklepov o davčni izvršbi, je dosežen namen predpisa, ki davčnega dolžnika ščiti pred posledicami teka izvršilnih postopkov, ki se vodijo zoper njega. S tem povezan tožnikov ugovor, da se ta določba v njegovih zadevah ne uporablja, ker se v konkretnih zadevah izterjujejo nedavčne obveznosti, ni utemeljen. Davčni organ je pristojen tudi za izterjavo drugih denarnih nedavčnih obveznosti, kamor sodijo tudi v tem sporu obravnavane obveznosti, za kar je podlaga v 156. členu ZDavP-2 pa tudi 146. členu ZDavP-2. Tako se tudi za nedavčne denarne obveznosti, ki se izterjujejo na podlagi ZDavP-2, uporabljajo pravila glede zastaranja izterjave davčnih obveznosti iz ZDavP-2, torej tudi obravnavano zadržanje zastaranja.

25.Glede na navedeno je bila izvršba na podlagi ZIUZEOP zadržana v obdobju od 11. 4. 2020 do 31. 5. 2020, navedeni čas pa se na podlagi šestega odstavka 126. člena ZDavP-2 ne všteva v zastaralni rok. To pomeni, da je bila davčna izvršba zadržana za 51 dni. V konkretni zadevi to pomeni, da je relativni zastaralni rok, ki je začel (ponovno) teči 24. 8. 2017, zaradi zadržanja zastaranja na podlagi ZIUZEOP, potekel 14. 10. 2022.

26.Tožnik neutemeljeno nasprotuje, da poziv na plačilo in predložitev seznama premoženja ne šteje za uradno dejanje, ki bi lahko vplivalo na pretrganje zastaranja po drugem odstavku 126. člena ZDavP-2, saj je davčni organ poziv izdal z namenom davčne izvršbe in je bil dolžnik o njem obveščen.

27.Vendar pa so bila v konkretnih zadevah ta dejanja davčnega organa, to je Poziv na plačilo in predložitev seznama premoženja, ki so bili vsi izdani 29. 9. 2022, tožniku pa vročeni 18. 10. 2022, opravljena po preteku relativnega zastaralnega roka glede pravice do izterjave obveznosti, kot jo določa drugi odstavek 125. člena ZDavP-2. Pozivi so bili tožniku namreč vročeni 18. 10. 2022, relativni zastaralni rok pa je potekel pred tem (14. 10. 2022). Navedeno uradno dejanje je torej učinkovalo po tem, ko so tožnikove obveznosti že relativno zastarale, zato do novega pretrganja zastaranja na tej podlagi ni moglo več priti. Stališče, da je tek zastaralnega roka prekinjen z dnevom vročitve tega poziva kot uradnega dejanja davčnega organa z namenom davčne izvršbe, ne že s samo opravo dejanja oz. izdajo tega poziva, temelji na določilu drugega odstavka 125. člena ZDavP-2, da tek zastaranja pravice do izterjave davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe in o katerem je bil dolžnik obveščen.

28.Sodišče ugotavlja, da so izpodbijane odločbe iz teh razlogov nezakonite. Sodišče je zato tožbi ugodilo, izpodbijane odločbe odpravilo na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in zadeve vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. V tem postopku bo moral organ, če med 24. 8. 2017 in pozivom davčnega organa z dne 29. 9. 2022, ki ga je tožnik prejel 18. 10. 2022, ni bilo nobenega dejanja, s katerim bi se po drugem odstavku 126. člena ZDavP-2 pretrgalo zastaranje pravice do izterjave tožnikovih obveznosti, obravnavane davčne izvršbe zoper tožnika ustaviti.

29.Sodišče ni odločilo v sporu polne jurisdikcije, kot je predlagal tožnik, saj za to niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1, po kateri sme sodišče meritorno odločiti o stvari le, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago, ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje.

30.Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ki določa, da lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in toženko ni sporno. V konkretni zadevi namreč relevantno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanih odločb, med tožnikom in toženko ni bilo sporno, pač pa je bila sporna le pravna presoja pravilne uporabe materialnega prava, in sicer vprašanje izpolnjenosti pogojev za zastaranje pravice do izterjave, kot je razvidno iz zgornje obrazložitve.

K II. točki izreka

31.Kadar sodišče tožbi ugodi in izpodbijani akt odpravi, je tožnik v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). V skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika pripadajo tožniku, ker je bila zadeva rešena brez glavne obravnave in v postopku ni imel pooblaščenca, stroški v višini 15,00 EUR. Prisojeni znesek stroškov mora tožniku povrniti toženka v roku 15 dni, šteto od dne, ko ji je vročena ta sodba (313. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), od poteka tako določenega roka za njihovo prostovoljno plačilo dalje tečejo zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

32.Plačana sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

-------------------------------

1Ta med drugim določa, da roki v upravnih in drugih javnopravnih zadevah, ki nimajo značaja upravne zadeve po 2. členu ZUP, za opravljanje procesnih dejanj strank in za izpolnitev njihovih materialnih obveznosti ter roki za opravljanje procesnih dejanj upravnih in drugih državnih organov, organov samoupravnih lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil in za izdajanje upravnih aktov ne tečejo. Ne glede na navedeno se tek rokov ne prekine v posamičnih upravnih zadevah, če gre za nujne zadeve, kot jih opredeljuje tretji odstavek 6. člena ZZUSUDJZ, in sicer če obstaja nevarnost za življenje in zdravje ljudi, za javni red in mir, za javno varnost, za premoženje večje vrednosti, če je od odločitve v zadevi odvisno preživljanje stranke, če je od odločitve odvisno uveljavljanje drugih pravic ali če je to nujno za učinkovito izvajanje oblasti za doseg namena iz 1. člena tega zakona.

2Enako stališče izhaja iz sodbe Upravnega sodišča RS I U 89/2022-11 z dne 16. 1. 2024.

3"Navodilo o izvajanju davčne izvršbe v obdobju veljavnosti ukrepov po zakonu, ki ureja interventne ukrepe na javnofinančnem področju", je izdal Minister za finance, s predvideno objavo na spletni strani Finančne uprave Republike Slovenije.

4Enako stališče izhaja iz sodbe Upravnega sodišča RS I U 89/2022-11 z dne 16. 1. 2024. Več o načelu zakonitosti v davčnih zadevah npr. Vrhovno sodišče RS v sodbi X Ips 10/2022 z dne 17. 5. 2023.

5Primerjaj sklepe Vrhovnega sodišča RS X Ips 33/2019 z dne 20. 5. 2020, X Ips 148/2005 z dne 22. 10. 2009 in druge.

6Zadržanje davčne izvršbe je nastopilo z dnem uveljavitve ZIUZEOP (drugi odstavek 93. člena in 109. člen ZIUZEOP), torej 11. 4. 2020 in je trajalo do 31. 5. 2020 (prvi odstavek 20. člena ZIUZEOP).

7Primerjaj sodbe Upravnega sodišča RS II U 405/2017-11 z dne 23. 9. 2020 in druge ter sodbe Vrhovnega sodišča RS X Ips 221/2017 z dne 6. 11. 2019, X Ips 221/2017 z dne 6. 11. 2019 in druge.

8Poziv na plačilo in predložitev seznama premoženja št. DT4933-50069/2016-30, Poziv na plačilo in predložitev seznama premoženja št. DT4933-49558/2016-13,Poziv na plačilo in predložitev seznama premoženja št. DT4933-18246/2017-3.

9Tako tudi sodna praksa (npr. sodba IV U 39/2022 z dne 29. 11. 2024 in druge, smiselno tudi sodba VSRS X Ips 375/2016 z dne 24. 10. 2018 in sklep VSRS X Ips 221/2017 z dne 6. 1. 2017).

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o davčnem postopku (2006) - ZDavP-2 - člen 125, 126 Zakon o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) (2020) - ZZUSUDJZ - člen 6 Zakon o interventnih ukrepih na javnofinančnem področju (2020) - ZIUJP - člen 10, 10/1 Zakon o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo (2020) - ZIUZEOP - člen 93, 93/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.