Jedro

53. člen ZSSloV ne daje podlage za sklepanje, da pripadnikom SV na misijah v tujini ne pripada tedenski neprekinjeni počitek v trajanju 24 ur. Zato bi tožena stranka tožniku morala zagotoviti tak počitek. Ker tega ni storila, je tožnik upravičen do odškodnine zaradi neizrabljenih dni tedenskega počitka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v prvem odstavku I. točke izreka izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku plačati 2.570,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 2. 2010 dalje do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo. V drugem odstavku I. točki izreka, ki ni pod pritožbo, je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za plačilo zneska v višini 13,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 2. 2008 dalje in zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska od 28. 2. 2008 do 24. 2. 2010. V II. točki izreka je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna povrniti njegove stroške postopka 344,65 EUR v roku 8 dni, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od prvega dne zamude dalje do plačila, pod izvršbo.

2. Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen ugodilni del in zoper odločitev o pravdnih stroških se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti zavrne tožnikov tožbeni zahtevek in mu naloži plačilo pravdnih stroškov tožene stranke oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, stroški postopka pa naj bodo nadaljnji pravdni stroški. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje, saj je štelo, da tožnik ni izrabil 24 dni tedenskega počitka, čeprav je bil tožnik tudi na posebnem dopustu. Tožnik tako ni izrabil 24 dni, temveč le 21 dni tedenskega počitka. To pa pomeni, da mu je bila prisojena previsoka odškodnina. Iz izpovedbe priče A.A., ki je bil tožniku nadrejeni delavec, izhaja, da je imel tožnik zagotovljen počitek in da ni bil delovno obremenjen vse dni v tednu, vendar pa sodišče prve stopnje te izpovedbe ni ustrezno upoštevalo. Napačno je uporabilo tudi 53. člen ZSSloV, zato ker ni upoštevalo namena te določbe. Postavilo se je na stališče, da ta določba ne ureja nobenih izjem (izključitev ali omejitev) v zvezi z zagotavljanjem tedenskega počitka tožniku pri opravljanju nalog na misiji. Če bi zakonodajalec menil, da drugačna ureditev pravice do tedenskega počitka ni potrebna, potem zakona v tem delu niti ne bi spreminjal. Namen zakonodajalca pa je bil prav v tem, da se vprašanje počitka uredi na drugačen način, oziroma da se uredijo izjeme. Citirani člen je uvedel nov pravni pojem, to je pravico pripadnika MOM do potrebnega (in ne tedenskega) počitka, ki jo mora nadrejeni poveljnik prilagoditi razmeram in situaciji na terenu (na misiji). Odločitev sodišča prve stopnje, da je bil tožnik v času misije kljub temu prikrajšan za tedenski počitek, je zato materialnopravno zmotna. Delovanja pripadnikov na MOM ni mogoče enačiti z delom javnih uslužbencev nasploh, zato je njihovo delovanje narekovala tudi potreba po določenih omejitvah pravic, kar je bilo nadomeščeno z drugimi pravicami, ki jih sicer javni uslužbenci nimajo (npr. poseben misijski dopust, višina plače na misiji, …). Nova ureditev delovnega časa in izključitev tedenskega počitka pripadnikov na misiji (zagotovljen jim mora biti potreben počitek) je tudi posledica izvajanja pravnih obveznosti naše države, ki jo uokvirja resolucija Varnostnega sveta 1244. Napačno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da gre pri posebnem dopustu in odsotnosti v trajanju 4 dni za dodatna instituta, ki bi morala biti tožniku zagotovljena poleg tedenskega počitka. Ti dve pravici pripadnikom MOM zagotavljata ustrezen počitek in odmor med delovnimi obremenitvami in predstavljata kompenzacijo za onemogočeni ali oteženi tedenski počitek na MOM. S tema pravicama se pripadnikom zagotavlja potreben (in ne tedenski) počitek. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev nepravilno oprlo tudi na Pravilnik o ureditvi določenih delovnopravnih vprašanj na MOM in na Pravila službe v Slovenski vojski. Pravilnik, ki na izviren način ureja pravice in obveznosti vojaških oseb na MOM, ni bil objavljen v uradnem listu, zato ne more imeti pravnih učinkov, sodišče pa ga ne bi smelo uporabiti (Pdp 813/2012). Ta Pravilnik ni v skladu s 53. členom ZSSloV, ki je višji in kasnejši predpis. Med seboj sta neusklajena tretji odstavek 223. točke Pravil službe (ki dejansko predstavlja prepis dikcije iz 53. člena ZSSloV) in četrti odstavek 223. točke teh Pravil. Ker je le tretji odstavek 223. točke Pravil skladen z ZSSloV bi moral veljati le ta odstavek. Tožena stranka je v postopku dokazala, da je tožniku omogočila izrabo potrebnega počitka, tedenskega počitka, kot ga razume sodišče prve stopnje, pa mu niti ni bila dolžna zagotavljati (čeprav mu je tudi to pravico zagotovila, kar so izpovedovali tožnikovi nadrejeni). Sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo elementov odškodninske odgovornosti, tožnik pa predpostavk za odškodninsko odgovornost tožene stranke niti ni zatrjeval. V celoti je neizkazana tudi višina tožbenega zahtevka v smislu, da bi se jo dalo preizkusiti. Ker je tožnik v spornem obdobju prejemal fiksno plačo, do dodatnega plačila ni upravičen (98. c člen ZObr). Pripadala mu je fiksna plača ter tisti dodatki in nadomestila, ki jih določa Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami. Ker je šele z izdajo izpodbijane sodbe postalo jasno, da se je sodišče postavilo na stališče, da gre v konkretni zadevi za odškodninski spor, je bila toženi stranki odvzeta možnost enakega obravnavanja. Ker se v razlogih svoje odločitve sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovorov tožene stranke, je kršilo določbe 22. člena Ustave RS. Ker izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o vseh odločilnih dejstvih, obenem pa so si razlogi tudi med seboj v nasprotju, je podana bistvena kršitev določb postopka. Ker tožnik v tožbi (niti do konca glavne obravnave) ni podal nikakršnih trditev o tem, katere dni je delal, ko bi moral imeti počitek, kaj je delal in koliko ur, je bila tožba nepopolna in nesklepčna, kar je tožena stranka ugovarjala, sodišče prve stopnje pa se do tega ni opredelilo. Poleg tega je v obrazložitvi prišlo samo s seboj v nasprotje, ker po eni strani sprejema navedbe tožene stranke o posebni naravi oziroma okoliščinah dela na misiji, po drugi strani pa kot delovno obremenitev tožnika v spornem obdobju šteje vsako njegovo udejstvovanje v vojaški uniformi in čas, ko je bil v pripravljenosti oziroma dosegljivosti. V tem času tožnik ni bil obremenjen z delovnimi nalogami. Razen tega niti ni jasno, ali je sodišče prve stopnje o dosojeni terjatvi odločilo kot o odškodnini ali kot o nadomestilu, saj je nedosledno uporabljalo oba pojma. Poleg tega tudi ni upoštevalo ugovora zastaranja, ki ga je tožena stranka utemeljevala s stališčem, da je tožnik škodo utrpel najkasneje z iztekom naslednjega meseca od meseca, ko bi bi bil upravičen koristiti tedenski počitek. Tudi to pa je imelo za posledico zmotno uporabo materialnega prava. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tistih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih tožena stranka zatrjuje v pritožbi in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožene stranke, da je izpodbijani del sodbe obremenjen z bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje v 4. točki obrazložitve najprej pojasnilo, da je pravna podlaga za tedenski počitek v relevantnih določbah Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) in Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/1994 in nadalj.), v nadaljevanju pa je svojo odločitev oprlo le na Pravilnik in Pravila službe. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razbrati, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo predvsem na določbo 156. člena ZDR, 97. f člena ZObr in 53. člena Zakona o službi o Slovenski vojski (ZSSlov; Ur. l. RS, št. 68/2007 in nadalj.) tako, da ta pritožbeni očitek ni utemeljen.

7. Prav tako ni podano nasprotje v razlogih o odločilnih dejstvih, navedenih v 6. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, s čimer tožena stranka smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka sprejela posebno ureditev delovnega časa za pripadnike Slovenske vojske, ni v nasprotju z ugotovitvijo, da s to ureditvijo ni bila ukinjena pravica do tedenskega počitka. To pa pomeni, da tudi v zvezi s tem zatrjevana bistvena kršitev določb postopka ni podana.

8. Neutemeljen je nadalje tudi pritožbeni očitek tožene stranke, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo njenega ugovora, da imajo pripadniki Slovenske vojske, ki so napoteni na mirovno misijo v tujino, pravico do dodatnega letnega dopusta (poleg tistega, ki ga določajo predpisi, veljavni v RS) in do prostih dni oziroma odsotnosti v trajanju 4 dni. Sodišče prve stopnje je namreč v 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da gre pri navedenih pravicah v primerjavi s pravico do tedenskega počitka za različne institute, ki so ločeni in se prekrivajo. Glede na to tudi bistvena kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo v zvezi s tem smiselno zatrjuje tožena stranka, ni podana.

9. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da tožnik v času od 17. 8. 2007 do 27. 2. 2008, ko je bil napoten na Mednarodno mirovno misijo na B., ni imel zagotovljenega tedenskega počitka, ki bi trajal neprekinjeno 24 ur, zato je iz tega naslova vtoževal ustrezno odškodnino. Skladno s prvim odstavkom 156. člena ZDR ima delavec v obdobju 7 zaporednih dni, poleg pravice do dnevnega počitka, pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Tretji odstavek 156. člena ZDR določa, da se minimalno trajanje tedenskega počitka upošteva kot povprečje v obdobju 14 zaporednih dni, iz česar izhaja, da mora imeti delavec v obdobju 14 zaporednih dni najmanj dvakrat po 24 neprekinjenih ur počitka. Pravico do tedenskega počitka ureja tudi ZObr, ki v drugem odstavku 97. f člena določa tudi, da ima delavec v obdobju 7 zaporednih dni poleg pravice do dnevnega počitka praviloma tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. 53. člen ZSSloV določa, da je pri opravljanju vojaške službe delovni čas pripadnikov v skladu z ZObr odvisen od vrste, namena, obsega in zahtevnosti nalog, ki jih opravljajo pripadniki, med opravljanjem vojaške službe izven države pa je delovni čas lahko neenakomerno razporejen tudi glede na letno, mesečno, tedensko in dnevno povprečje ur delovne obveznosti, predpisano za opravljanje vojaške službe v državi. O razporeditvi delovnega časa med opravljanjem vojaške službe izven države odloča nadrejeni poveljnik. Ta mora pripadnikom med opravljanjem vojaške službe izven države omogočiti potreben počitek glede na vrste nalog in druge razmere in pri tem upoštevati tudi predpisane omejitve glede opravljanja posameznih zahtevnih nalog na določenih formacijskih dolžnostih. Delovni čas pripadnikov, ki so napoteni na opravljanje vojaške službe, skupna ali druga poveljstva in enote izven države, se odredi glede na pravila, ki veljajo za druge pripadnike takega poveljstva oziroma enote.

10. Pritožbeno sodišče se je do povsem enakih pravnih vprašanj, kot so predmet tega individualnega delovnega spora, opredeljevalo že v več zadevah (npr. sklep opr. št. Pdp 1587/2014 z dne 2. 4. 2015, sodba opr. št. Pdp 294/2015 z dne 3. 6. 2015, sodba Pdp 122/2015 z dne 6. 8. 2015) in je na ta vprašanja odgovorilo enako, kar je tudi v skladu z 22. členom Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS/I, št. 33/91 in nadalj.). Tudi v omenjenih zadevah je šlo za vprašanje plačila odškodnine zaradi nezagotovljenega tedenskega počitka pripadnikom Slovenske vojske na mednarodni misiji v tujini.

11. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da določba 53. člena ZSSloV ne omejuje ali izključuje pravice pripadnikov SV do tedenskega počitka na mirovnih misijah oziroma mirovnih operacijah v tujini. Drugega odstavka 53. člena ZSSloV ki določa, da mora nadrejeni poveljnik med opravljanjem vojaške službe izven države pripadnikom omogočiti potreben počitek glede na vrsto nalog in druge razmere in pri tem upoštevati tudi predpisane omejitve glede opravljanja posameznih zahtevanih nalog na določenih formacijskih dolžnostih, ni mogoče razlagati na način, da pripadnikom Slovenske vojske tedenski počitek v času opravljanja mirovne misije v tujini sploh ne pripada. Iz citirane določbe izhaja le, da je treba ta tedenski počitek prilagoditi glede na vrsto nalog in druge razmere. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da tudi prvi odstavek 53. člena ZSSloV ne določa, da pripadnik Slovenske vojske na mirovni misiji v tujini do tedenskega počitka ni upravičen.

12. Ker torej iz 53. člena ZSSloV ne izhaja, da pripadniku Slovenske vojske na misiji v tujini tedenski 24 urni počitek ne pripada, so neutemeljene tudi pritožbene navedbe tožene stranke, ki se nanašajo na veljavnost Pravilnika o ureditvi določenih vprašanj delovnopravnega statusa pripadnikov Slovenske vojske pri opravljanju nalog v tujini, oziroma, ki se nanašajo na nasprotje v 223. točki Pravil službe Slovenske vojske. Pravna podlaga za odločitev v tem individualnem delovnem sporu namreč niso bile določbe Pravilnika oziroma Pravil službe Slovenske vojske, temveč zgoraj omenjene zakonske določbe. Tožena stranka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje tudi na resolucijo Varnostnega sveta Združenih narodov 1244. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da s strani Republike Slovenije prevzete obveznosti v okviru mednarodnih organizacij ne morejo poseči v pravico do delavčeve odsotnosti, ki mu jo dajo veljavni predpisi.

13. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožene stranke, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo dejansko stanje, ker ni upoštevalo izpovedbe priče A.A. o tem, da je imel tožnik zagotovljen počitek. Navedena priča namreč ni izpovedala, da bi tožena stranka v vtoževanem obdobju tožniku omogočila neprekinjen 24 urni tedenski počitek. V zvezi s pritožbenim očitkom tožene stranke, da bi tožniku pripadala le odškodnina za 21 dni neizkoriščenega tedenskega počitka in ne za 24 dni, kot je to zaključilo sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik v tožbi in v postopku zatrjeval, da mu tožena stranka ni omogočila izrabe 24 dni tedenskega počitka, pri čemer je podal tudi natančen izračun, na podlagi katerega je izrecno vtoževal odškodnino iz tega naslova. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo (kar je ponovila tudi v svojih pripravljalnih vlogah z dne 21. 7. 2014 oziroma 25. 11. 2014) izrecno navedla, da se strinja s postavkami, ki jih je tožnik uporabil za izračun tožbenega zahtevka. Tako se je izrecno strinjala z višino plače v času misije (2.359,81 EUR oziroma 78,66 EUR na dan) in številom tednom (24, 86). Tožnik je za vsak polni teden opravljanja nalog na misiji vtoževal plačilo 24 urnega tedenskega počitka. Tožbenemu zahtevku je tožena stranka ugovarjala le po temelju, iz podatkov spisa pa prav tako ne izhaja, da bi tožena stranka do dneva izdaje izpodbijane sodbe število dni neizkoriščenega tedenskega počitka kakorkoli problematizirala. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje ob upoštevanju prvega odstavka 214. člena ZPP utemeljeno zaključilo, da je tožnik upravičen do odškodnine za 24 dni neizkoriščenega tedenska počitka, pritožbene navedbe tožene stranke, ki tej ugotoviti nasprotujejo, pa so pritožbena novota, ki jih pritožbeno sodišče glede na prvi odstavek 337. člena ZPP ni upoštevalo.

14. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek tožene stranke, da je bila tožba, ki jo je vložil tožnik, nepopolna in nesklepčna in da je sodišče prve stopnje iz tega razloga sploh ne bi smelo vsebinsko obravnavati. Tožba je vsebovala vse sestavine iz 105. člena ZPP, obsegala je določen in jasno postavljen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, dejstva, na katera je tožnik zahtevek oprl in dokaze, s katerimi naj bi se ugotavljala zatrjevana dejstva (180. člen ZPP). To pomeni, da ni bila nepopolna. Ker je iz dejstev, ki so bila navedena v tožbi, izhajala utemeljenost tožnikovega tožbenega zahtevka, tožba tudi ni bila nesklepčna, kot to zmotno zatrjuje tožena stranka v pritožbi. Ker iz tožbenih navedb tožnika izhaja, da v tem individualnem delovnem sporu vtožuje odškodnino zaradi nezmožnosti izrabe tedenskega počitka (ki mu ga tožena stranka ni zagotovila, ker je tožnik opravljal svoje delovne dolžnosti vsak dan svoje prisotnosti na misiji), so neutemeljene tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da ni jasno, po kateri pravni podlagi je sodišče prve stopnje odločilo o utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka. V zvezi s pritožbenim očitkom tožene stranke, da niso bili ugotovljeni vsi elementi odškodninske odgovornosti tožene stranke, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo v tovrstnih sporih zavzeto stališče (npr. sodba VDSS opr. št. Pdp 1090/2010, sodba opr. št. Pdp 259/2012, sodba opr. št. Pdp 912/2011), da predstavljajo zahtevki kot je bil tožnikov, posebne odškodninske zahtevke, za utemeljenost katerih zadostuje že protipravno ravnanje. Pritožbeno sodišče je že v sodbi opr. št. Pdp 912/2011 z dne 21. 10. 2011 zavzelo stališče, da niti ni bistveno, ali se terjatev delavca iz naslova neizkoriščenega dneva tedenskega počitka uveljavlja kot nadomestilo za neizrabljen dan tedenskega počitka ali pa kot odškodnina v višini nadomestila plače za dan tedenskega počitka. Analogija z nadomestilom zaradi nezmožnosti izrabe letnega dopusta sicer govori za uporabo izraz nadomestilo. Sodišče prve stopnje je v tem individualnem sporu pravilno ugotovilo odločilno dejstvo, da je tožena stranka ravnala protipravno, ker tožniku ni omogočila izrabe pripadajočih dnevov tedenskega počitka

15. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožene stranke, da je terjatev tožnika zastarala. Ker tožnik na mirovni misiji v tujini dnevov tedenskega počitka ni mogel izkoristiti sproti (na območju države, v kateri je opravljal delo), niti kasneje v času, ko je opravljal te naloge v tej državi, je imel šele ob vrniti v Republiko Slovenijo možnost in pravico uveljavljati odškodninski zahtevek za neizkoriščene dneve tedenskega počitka (tako tudi odločba VDSS opr. št. Pdp 1350/2010, Pdp 912/2011, Pdp 259/2012, …). Glede na to je šele z dnem vrnitve tožnika v Republiko Slovenijo začel teči zastaralni rok, kar pomeni, da tožnikova terjatev ob vložitvi tožbe ni zastarala.

16. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo tožnika pa ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.