Jedro

Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnico, da ji toženka ni očitala, da bi morala pogled ter pozornost v večji meri kot običajno usmeriti v tla. To kršitev določb pravdnega postopka pritožbeno sodišče odpravlja tako, da tega očitka sodišča prve stopnje ne upošteva. Merodajne ostanejo le preostale ugotovitve oziroma zaključki sodišča prve stopnje, in sicer da bi morala biti tožnica pri hoji po tej pohodni površini bolj pozorna in skrbna, še posebej ob dejstvu, da je imela obute čevlje s približno 1 cm široko peto in bi se morala zavedati dejstva, da se ji lahko takšna peta tudi zatakne ali zdrsne v večje ali manjše razpoke med betonskimi ploščami, ki so ji bile poznane. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da te ugotovitve nudijo zadostno podlago za zaključek prvostopenjskega sodišča, da so ugotovljene okoliščine narekovale tožnici, da bi morala biti pri hoji po hodniku bolj pozorna in skrbna, da bi morala paziti, kje in kako stopa. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bile razpoke na zatrjevanem mestu padca (širine od 2 cm do 5 cm in globine od 1 do 3 cm) širše od pete tožničinega obuvala, kakor tudi, kot že povzeto, da je bila tožnici pohodna površina (zaradi dolgoletnega bivanja v tej stavbi) poznana. Okoliščina, da se je tožnici peta zataknila v razpoko in je prišlo posledično do padca neposredno za tem, ko je vzela pošto iz nabiralnika in se obrnila ter naredila samo en oziroma dva koraka, zato ob navedenem védenju stanja tal ne vpliva na pravilnost sprejetega zaključka.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu in v odločitvi o pravdnih stroških delno spremeni, tako da spremenjena v celoti glasi: ″I. Tožena stranka Zavarovalnica ... d.d. je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki S. K. znesek 9.350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 18. 4. 2014 dalje do plačila in ji povrniti pravdne stroške v znesku 358,39 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku tega roka dalje do plačila.

II. V presežku za nadaljnjih zahtevanih 10.150,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.950,00 EUR od 18. 4. 2014 dalje do plačila in od zneska 8.200,00 EUR od 28. 8. 2017 dalje do plačila se tožbeni zahtevek zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti v korist proračuna Republike Slovenije, na račun Okrožnega sodišča v Celju, Organa za Bpp, št.: 0110 0637 0421 586, sklicna številka 00 36-498-2015, stroške pravdnega postopka v višini 1.310,71 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku tega roka dalje do plačila.

IV. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni na račun sodnih taks Okrajnega sodišča v Celju, št. 0110-8450084805, sklic na št. 00 201-622-2015, plačati 220,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku tega roka dalje do plačila.

V. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 388,37 EUR.″ Sicer se pritožba zavrne in se v še izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 41,06 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo 8.100,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2014 dalje do plačila za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpela zaradi padca 19. 5. 2013 na notranjem hodniku v stanovanjskem objektu na naslovu, kjer prebiva v najemniškem stanovanju. Toženi stranki je naložilo, da mora tožnici povrniti tudi 313,59 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku, za nadaljnjih zahtevanih 11.400,00 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 3.200,00 EUR od 18. 4. 2014 dalje do plačila in od zneska 8.200,00 EUR od 28. 8. 2017 dalje do plačila pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je tudi o pravdnih stroških, ki jih je dolžna tožena stranka povrniti v korist proračuna RS, na račun Okrožnega sodišča v Celju (Bpp) in na račun sodnih taks, ter da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 433,18 EUR.

2. Tožeča stranka s pritožbo izpodbija zavrnilni del sodbe in izrek o stroških postopka, vsebovan v sodbi. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, napačne uporabe materialnega prava in napačne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo preostali tožbeni zahtevek iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin in neugodnosti v znesku 2.500,00 EUR ter zahtevek iz naslova prestanega strahu v znesku 800,00 EUR, vse s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Prav tako je sodišče napačno ugotovilo, da gre v danem primeru za deljeno odgovornost in da znaša tožničin soprispevek k nastanku škodnega dogodka 50 %. Pritožnica predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožnici prisodi še nadaljnjo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 11.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 3.200,00 EUR od 18. 4. 2014 dalje do plačila in od zneska 8.200,00 EUR od 28. 8. 2017 dalje do plačila in da tožnici prisodi celotne na prvi stopnji zaznamovane pravdne stroške, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov. Ostale pravnorelevantne pritožbene navedbe so povzete in presojene v nadaljevanju.

3. Tožena stranka ni odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da so zavarovanci tožene stranke (etažni lastniki in upravnik) opustili dolžnost zagotoviti varno pohodno površino na notranjem hodniku objekta kot skupnem delu stavbe, zaradi česar se je tožnici peta obuvala zataknila v razpoko in je izgubila ravnotežje, padla ter se poškodovala. Ker je podana vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo, je sodišče zaključilo, da je podana krivdna odgovornost zavarovancev tožene stranke za nastali škodni dogodek in s tem direktna odškodninska obveznost tožene stranke. Tožnica je uspela dokazati protipravno ravnanje oziroma opustitev dolžnega ravnanja, nastanek škode in vzročno zvezo med njima, medtem ko se tožena stranka svoje krivde ni uspela razbremeniti. Očitki tožene stranke glede izključne krivde tožnice za nastanek škodnega dogodka so se izkazali za neutemeljene, sodišče prve stopnje pa je nadalje ugotavljalo, ali je utemeljen ugovor soprispevka tožnice k nastanku škodnega dogodka.

6. Kot je povzelo v 29. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, je tožena stranka ugovarjala bistveni soprispevek tožnice k nastanku škodnega dogodka, ker ni bila zadosti pazljiva in pozorna pri hoji po hodniku, katerega stanje je poznala, saj ga je uporabljala vsakodnevno, obuta pa je bila v nestabilno in neprimerno obutev (visoki čevlji s tanko peto) in bi razpoke na tleh lahko tudi prestopila ali se jim na drugačen način izognila. Tožnica je prerekala očitek o uporabi nestabilne in neprimerne obutve, saj sandali s 3 cm peto, kar ni visoka peta, ne predstavljajo nestabilne obutve. Sodišče prve stopnje je načeloma pritrdilo tožnici, da ni moč pričakovati, da ljudje pri hoji vseskozi gledajo v tla, zato da ne bi stopili v razpoke, in upoštevalo mnenje izvedenke, da uporabnik pri hoji po notranjih hodnikih ni tako pozoren na talno površino, kot pri hoji po zunanjih površinah, saj ne pričakuje večjih udrtin in poškodb tlakov. Je pa izpostavilo dejstvo, da je bila tožnici pohodna površina poznana, seznanjena je bila z neravninami, udrtinami in razpokami med betonskimi ploščami na hodniku stanovanjske stavbe, v kateri je prebivala že več kot 32 let, torej je bila seznanjena s slabim stanjem, poškodovanostjo in dotrajanostjo pohodne površine, katero je uporabljala vsakodnevno, zato ji stanje ni bilo nepoznano. V zvezi s stanjem tal, ki je bilo ves čas tako in se ni nič kaj popravljalo ali vzdrževalo, tožnica ni opozarjala niti lastnika niti upravnika. Ob navedenem je sodišče prve stopnje zaključilo, da je utemeljen očitek tožene stranke, da bi morala biti tožnica pri hoji po tej pohodni površini še bolj pozorna in skrbna, še posebej ob dejstvu, da je na dan škodnega dogodka imela obute čevlje s približno 1 cm široko peto in bi se morala zavedati dejstva, da se ji lahko takšna peta tudi zatakne ali zdrsne v večje ali manjše razpoke med betonskimi ploščami. Vse navedene okoliščine so narekovale tožnici, da bi morala biti pri hoji po tem hodniku bolj pozorna in skrbna, da bi morala paziti, kje in kako stopa in da bi svoj pogled ter svojo pozornost v večji meri kot običajno (pri hoji po urejenih, nepoškodovanih pohodnih površinah) usmerila tudi v tla. Ker takega ravnanja v zadostni meri ni izkazala, je sodišče prve stopnje njeno ravnanje označilo kot neskrbno in ocenilo, da je tožnica soprispevala k nastanku škodnega dogodka v višini 50 %.

7. Tožnica v pritožbi meni, da ne gre prezreti, da je do padca prišlo pri tem, ko je vzela pošto iz poštnega nabiralnika (predalčnika) in se namenila proti stanovanju, pri čemer se je zgolj obrnila in naredila samo en oziroma dva koraka (z vsako nogo enega), pa je prišlo do zdrsa oziroma zataknitve pete in posledično padca. Navedeno po njenem med drugim jasno izhaja iz fotografij spornega hodnika, ki jih je tožnica vložila v spis, ko je jasno, da od poštnega nabiralnika do nevarnih razpok ni večja razdalja kot za korak oziroma dva. Pritožnica pojasnjuje, da torej ni šlo za situacijo, da bi hodila samo naravnost po hodniku (ne da bi vmes vzela pošto iz nabiralnika), naredila (večjo razdaljo) nekaj metrov korakov, pri čemer ves ta čas ne bi pogleda usmerila v tla, in nato padla. Tako pa je padla dejansko neposredno za tem, ko je vzela pošto iz nabiralnika in se obrnila, še preden je uspela dodobra pogled usmeriti v tla. Ob upoštevanju slednjega in ob upoštevanju, da je tudi prvostopenjsko sodišče samo ugotovilo, da ni moč pričakovati, da ljudje pri hoji vseskozi gledajo v tla, zato da ne bi stopili v razpoke, bi moralo po njenem sodišče zaključiti, da tožnici ni pripisati, da je ravnala neskrbno, oziroma da ji ni moč pripisati nikakršnega soprispevka k nastanku škodnega dogodka. Ravno zato, ker ji je bila površina poznana, je hodila še toliko bolj previdno in pazljivo, pa je kljub temu do poškodbe prišlo. Zato meni, da so zmotni razlogi sodišča, da gre tožnici pripisati višji soprispevek, ker ni šlo za njej prikrite, nepričakovane neravnine in ker je tožnica že vrsto let vedela za slabo stanje tal in ta tla uporabljala. Tožnica še poudarja, da toženka niti ni očitala tožnici, da bi morala pogled ter pozornost v večji meri kot običajno usmeriti v tla, zato je pri tem med drugim sodišče odločilo preko trditvene podlage in kršilo določbe postopka.

8. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnico, da ji toženka ni očitala, da bi morala pogled ter pozornost v večji meri kot običajno usmeriti v tla. To kršitev določb pravdnega postopka pritožbeno sodišče odpravlja tako, da tega očitka sodišča prve stopnje ne upošteva. Merodajne ostanejo le preostale ugotovitve oziroma zaključki sodišča prve stopnje, in sicer da bi morala biti tožnica pri hoji po tej pohodni površini bolj pozorna in skrbna, še posebej ob dejstvu, da je imela obute čevlje s približno 1 cm široko peto in bi se morala zavedati dejstva, da se ji lahko takšna peta tudi zatakne ali zdrsne v večje ali manjše razpoke med betonskimi ploščami, ki so ji bile poznane. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da te ugotovitve nudijo zadostno podlago za zaključek prvostopenjskega sodišča, da so ugotovljene okoliščine narekovale tožnici, da bi morala biti pri hoji po hodniku bolj pozorna in skrbna, da bi morala paziti, kje in kako stopa. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bile razpoke na zatrjevanem mestu padca (širine od 2 cm do 5 cm in globine od 1 do 3 cm) širše od pete tožničinega obuvala, kakor tudi, kot že povzeto, da je bila tožnici pohodna površina (zaradi dolgoletnega bivanja v tej stavbi) poznana. Okoliščina, da se je tožnici peta zataknila v razpoko in je prišlo posledično do padca neposredno za tem, ko je vzela pošto iz nabiralnika in se obrnila ter naredila samo en oziroma dva koraka, zato ob navedenem védenju stanja tal ne vpliva na pravilnost sprejetega zaključka. Sodišče prve stopnje je v točki 29 obrazložitve izpodbijane sodbe res navedlo, da je načeloma pritrditi tožnici, da ni moč pričakovati, da ljudje pri hoji vseskozi gledajo v tla, zato da ne bi stopili v razpoke (in da tudi po mnenju izvedenke uporabnik pri hoji po notranjih hodnikih ni tako pozoren na talno površino kot pri hoji po zunanjih površinah, saj ne pričakuje večjih udrtin in poškodb tlakov), a je povem upravičeno dodalo, da pa je vendar v konkretnem primeru izpostaviti dejstvo, da je bila tožnici pohodna površin poznana. Zato ni moč slediti pritožnici, da je hodila še toliko bolj previdno in pazljivo, pa je kljub temu prišlo do poškodbe. Ob dejstvu, da je imela tožnica obute sandale z ožjo peto od ugotovljenih dimenzij razpok, bi namreč s previdno in pazljivo hojo lahko razpoko prestopila ali se ji drugače izognila, kot trdi tožena stranka. Sodišče prve stopnje je zato pravilno njeno ravnanje (oziroma opustitev) označilo kot neskrbno in ocenilo, da je tožnica soprispevala k nastanku škodnega dogodka v višini 50 %. Glede na ugotovljene okoliščine je sama višina soprispevka pravilno določena. Obrazložitev sodišča, da je nekoliko višji soprispevek določilo iz razloga, ker ni šlo za njej prikrite ali nepričakovane neravnine in je tožnica že vrsto let vedela za slabo stanje pohodne površine, ki jo je vsakodnevno uporabljala, pomeni zgolj, da je sodišče te okoliščine upoštevalo pri določitvi njenega prispevka k nastanku škodnega dogodka, ne pa, da je to okoliščina, ki dodatno vpliva na večji obseg soprispevka.

9. Utemeljeno pa je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje tožnici odmerilo prenizko odškodnino iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, in da je torej pri tem napačno uporabilo materialno pravo. Pritožnica meni, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno povzelo ugotovitve izvedenca medicinske stroke in tudi njeno izpoved, pri čemer pa je te ugotovitve in izpoved neustrezno vrednotilo. Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožnico, da sodišče ni dalo zadostne teže izpovedi tožnice, da izpovedi ni upoštevalo oziroma se do nje ni opredelilo. Iz obrazložitve v 36. točki izpodbijane sodbe izhaja, da je izpovedbo upoštevalo in se do nje tudi opredelilo, s tem ko je navedlo, da je izvedenec v pretežnem delu potrdil tožničina zatrjevanja in njeno izpovedbo o intenziteti bolečin in neugodnostih med zdravljenjem ter o še vedno občasno prisotnih bolečinah v desni rami in četrtem prstu leve dlani in občasnih blagih glavobolih in je tako tožničino izpovedbo v tem delu objektiviziral, zato mu je sodišče v celoti sledilo. Upravičeno je tako sledilo izvedencu, da je tožeča stranka prestajala teden dni stalne intenzivne bolečine, 10 dni občasne intenzivne in stalne zmerne bolečine, nato pa še nekaj mesecev občasne zmerne bolečine in da bo občasne lažje bolečine v desni rami in četrtem prstu leve roke, kot tudi občasne blage glavobole prestajala tudi v bodoče. Utemeljen pa je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo, da je bilo zdravljenje zelo dolgotrajno, saj je trajalo več kot 7 mesecev in da je bila tožeča stranka ves čas zdravljenja v bolniškem staležu, kakor tudi, da je premalo vrednotilo dejstvo, da bo glede na pričakovano življenjsko dobo in starost tožnice ob škodnem dogodku (49 let) bodoče telesne bolečine in glavobole prestajala še okoli 33 let. Ob zgoraj navedenem in glede na ostale ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi s to obliko nepremoženjske škode, ki pritožbeno niso izpodbijane (neugodnosti v zvezi z zdravljenjem: toaleta odrgnin na desnem komolcu, 7 pregledov pri specialistu travmatologu, 1 pregled pri specialistu nevrokirurgu, 12 pregledov pri osebnem izbranem zdravniku, 70 fizioterapij, nekajkrat rentgensko slikanje, dvakrat CT glave in desne rame, 25 dni imobilizacije desnega ramena z elastičnim desaultom, 25 dni imobilizacije 4. in 5. prsta leve dlani z Boehlerjevo opornico, nošnja rute pestovalnice 3 tedne, gibalna in delovna sposobnost desne zgornje okončine je bila še naprej omejena okoli 3 mesece) je tudi po oceni pritožbenega sodišča tožeča stranka upravičena do odmere vse zahtevane odškodnine iz tega naslova. Zato je pritožbeno sodišče ob upoštevanju načel pri odmeri odškodnine, določenih v 179. členu Obligacijskega zakonika (OZ)1, odškodnino za telesne bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem zvišalo za 2.500,00 EUR.

10. Pritožnica nadalje navaja, da je sicer sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje v delu, ki se nanaša na primarni in sekundarni strah, a je te ugotovitve vrednotilo v premajhni meri. Izpostavlja, da je tožnica po ugotovitvah izvedenca sekundaren strah prestajala kar 6 mesecev in da je sama izpovedala, da je ta strah trajal ves čas zdravljenja, to je več kot 7 mesecev, kar je zelo dolgo obdobje, in meni, da bi ji moralo sodišče prve stopnje odmeriti vso zahtevano odškodnino iz tega naslova v znesku 1.500,00 EUR in ne le zgolj 700,00 EUR. Pritožba v tem delu ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine za strah pravilno upoštevalo mnenje izvedenca, da je tožnica utrpela kratkotrajen primarni strah v trajanju le nekaj minut, ko se je zavedla, da najverjetneje ne gre za hude poškodbe, kasneje pa se je razvil sekundarni strah, ki je trajal 6 mesecev, kot a je bil, kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, prve tri mesece zmeren (zaradi tega, ker je zdravljenje potekalo počasneje, kot si je predstavljala tožnica in tudi lečeči kirurg, saj je gibljivost desne rame napredovala izredno počasi), nato pa le še blag. Ugotovljena vrsta strahu, trajanje in intenziteta le-tega po oceni pritožbenega sodišča ne upravičujejo odmere višjega zneska odškodnine od 700,00 EUR.

11. Po obrazloženem je višje sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi tožnice zoper odločitev o glavni stvari delno ugodilo in prisojeno odškodnino upoštevaje tožničin 50 % soprispevek zvišalo za 1.250,00 EUR. V preostalem delu pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v še izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker glede tega dela niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (353. člen v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP).

12. Tožeča stranka se je pritožila tudi zoper odločitev o pravdnih stroških. Njen očitek, da je sodišče neutemeljeno in napačno upoštevalo samo njen uspeh v pravdi po višini, ne pa tudi po temelju (in odločilo, da je uspela le v obsegu 42 %), ni utemeljen. V obravnavani zadevi so bili razpisani trije naroki. Prvi je bil preložen, na drugem naroku pa je sodišče prve stopnje izvajalo dokaz tudi z zaslišanjem tožnice tako v zvezi s temeljem kot z višino tožbenega zahtevka in odločilo tudi o dokaznem predlogu, da se zasliši izvedenca medicinske stroke v zvezi s trditvami tožeče stranke o utrpeli škodi. Na podlagi navedenega ni moč zaključiti, kot trdi pritožnica, da je pretežni del postopka tekel ravno zaradi ugotavljanja temelja tožbenega zahtevka. Odločitev sodišča, ki je kot kriterij vzelo le uspeh po višini, zato ni materialnopravno napačna, kot je zatrjevano v pritožbi. Napačno je tudi pritožbeno stališče, da je pri izračunu uspeha po višini potrebno upoštevati, da je tožnica po višini uspela z zneskom 16.200,00 EUR, pri čemer je do 28. 8. 2018 (ko je povišala svoj tožbeni zahtevek z 11.300,00 EUR na 19.500,00 EUR) uspela z več kot 100 % (od zahtevanih 11.300,00 EUR je uspela s 16.200,00 EUR). Že sam pritožbeni zaključek ni logičen, saj uspeh v pravdi ne more znašati več kot 100 %. Sodišče prve stopnje je pravilno uspeh v pravdi ugotavljalo glede na zahtevanih 19.500,00 EUR odškodnine. Ker pa je pritožbeno sodišče prisojeno odškodnino zvišalo na 9.350,00 EUR, se je posledično spremenil tudi uspeh pravdnih strank v pravdi oziroma v postopku na prvi stopnji. Uspeh tožeče stranke znaša tako 48 %, tožene stranke pa 52 %. Neutemeljen je nadalje pritožbeni očitek, da sodišče tožnici neutemeljeno ni priznalo priglašenih stroškov za pregled listin in posvet s stranko. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je nagrada za navedena opravila zajeta že v nagradi za sestavo tožbe in da ne gre za posebno samostojno storitev v smislu tar. št. 39 Odvetniške tarife (OT). Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožnico, da gre za ločeno opravilo, ki terja svoj čas, neodvisno od časa, ki ga terja vložitev tožbe. Neutemeljen je očitek, da je ta razlaga sodišča v nasprotju z obvezno razlago prve alineje 1. točke tarifne številke 39 OT, ki jo je sprejela Odvetniška zbornica in je bila objavljena v Uradnem listu št. 2/2015. V drugem odstavku 19. člena OT je res določeno, da so v okviru procesnih predpisov sodišča dolžna upoštevati pojasnila in obvezne razlage, ki jih daje upravni odbor Odvetniške zbornice Slovenije, vendar je potrebno pojasniti, da je sodišče vezano le na Ustavo RS in zakone in torej na navedeno določilo, ki ga vsebuje podzakonski akt, ni vezano. Neutemeljen je tudi očitek v pritožbi, da sodišče neutemeljeno ni priznalo stroškov za sestavo pripravljalne vloge z dne 23. 12. 2016, ker je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da ti stroški niso bili potrebni, saj bi tožnica navedbe, ki jih je podala v tej vlogi, lahko podala na prvem naroku za glavno obravnavo, ki je bil razpisan za dne 25. 1. 2017. Drži, da ima stranka pravico podati pisne navedbe, zmotno pa je stališče, da je upravičena tudi do povračila stroškov za sestavo pisne vloge. Navedbe v vlogi, kot je ocenilo tudi sodišče prve stopnje, niso bile take, da bi moralo biti sodišče z njimi seznanjeno že pred narokom, zato je zaključek o nepotrebnosti stroškov za sestavo te vloge pravilen. Nadalje je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da je sodišče, sklicujoč se na 17. člen Zakona o odvetništvu (ZOdv) napačno priznalo le polovico sicer priznanih odvetniških stroškov. Tožnica zmotno meni, da se navedeno določilo ne nanaša na primere, kot je predmetni. Ob jasni in nedvoumni določbi petega odstavka 17. člena ZOdv, da je odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi, in pritožbeno nespornem dejstvu, da je tožničina odvetnica v predmetni zadevi za tožnico izvajala storitve brezplačne pravne pomoči, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je navedeno zakonsko določbo upoštevalo pri odmeri priglašenih odvetniških storitev. Nižja plačila za odvetnike, ki opravljajo storitve brezplačne pravne pomoči in zastopanja po uradni dolžnosti, je zakonodajalec določil zaradi nujnih varčevalnih ukrepov države in omejitve javno finančnih učinkov nove odvetniške tarife, po kateri so postavljeni in dodeljeni odvetniki upravičeni do enakih plačil odvetniških storitev kot odvetniki, ki delujejo na trgu in prosto iščejo stranke.2 Pritožbeno sodišče se zato ne strinja s pritožnico, da je odločitev v nasprotju z ZPP in v nasprotju z namenom določila 17. člena ZOdv ter v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja ter enakopravnosti. Na mestu tudi ni tožničino opozorilo, da je sodišče odmerjalo stroške tožnici in ne morebiti odvetnici, ki je sicer storitve opravljala na podlagi odločbe Bpp in da tako tudi iz tega razloga ni podlage za uporabo 17. člena ZOdv. Po drugem odstavku 151. člena namreč pravdni stroški obsegajo tudi nagrado za delo odvetnika in drugih oseb, ki jih zakon priznava pravico do nagrade. Po drugem odstavku 155. člena ZPP pa se v primeru, če je predpisana tarifa za nagrade odvetnikov ali za druge stroške, taki stroški odmerijo po tarifi. Obe določbi je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo. Utemeljeno pa tožeča stranka v pritožbi navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje materialne stroške odmeriti od vrednosti odvetniških storitev 4.900 točk in ne od polovice, torej od 2.450 točk, kot je storilo, saj peti odstavek 17. člena ZOdv do polovice omejuje le nagrado za delo oziroma odvetniško storitev po prvem odstavku 2. člena OT. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje tožnici, da je upravičena do povrnitve materialnih stroškov v višini 59 točk (2 % od 1.000 točk in 1 % od nadaljnjih 3.900 točk), kar upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,60 EUR, povečano za 22 % DDV znaša 43,18 EUR. Po obrazloženem in posledično spremenjenemu pravdnemu uspehu pravdnih strank na prvi stopnji (uspeh tožeče stranke 48 %, tožene pa 52 %) je pritožbeno sodišče odločitev o pravdnih stroških delno spremenilo tako, da je znesek 313,59 EUR v I. točki izreka sodbe nadomestilo z zneskom 358,39 EUR, znesek 1.139,34 EUR v III. točki izreka sodbe z zneskom 1.310,71 EUR, znesek 192,78 EUR v IV. točki izreka sodbe z zneskom 220,32 EUR in znesek 433,18 EUR v V. točki izreka sodbe z zneskom 388,37 EUR.

13. Tožeča stranka je upravičena do povrnitve priznanih in potrebnih pravdnih stroškov, nastalih v pritožbenem postopku, sorazmerno z njenim pritožbenim uspehom, ki znaša 11 % (prvi odstavek in drugi odstavek 165. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo glede na vrednost predmeta na pritožbeni stopnji (11.400,00 EUR oziroma 19.000 točk po OT) za sestavo pritožbe 500 točk oziroma 300,00 EUR (in ne priglašenih 625 točk) po tar. št. 21/1 OT, materialne stroške v višini 2 %, to je 6,00 EUR, in 22 % DDV od zneska 306,00 EUR, to je 67,32 EUR, skupaj tako 373,32 EUR. Tožena stranka je glede na dosežen pritožbeni uspeh tožeče stranke dolžna tožeči strani v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti 41,06 EUR, v primeru zamude s plačilom pa tudi zakonske zamudne obresti, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za izpolnitev te obveznosti (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena OZ).

1 Temeljni načeli za odmero te odškodnine sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. V skladu s prvim načelom naj denarno zadoščenje glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, v okviru danih možnosti izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednotno sorazmerje. Drugo načelo, ki odraža ustavni jamstvi o enakosti pred zakonom in o enakem varstvu pravic (14. in 22. člen Ustave), vzpostavlja sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera. Z upoštevanjem materialnih možnosti družbe in sodne prakse o višini odškodnine v podobnih primerih se preprečuje, da bi šla odškodnina na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo. 2 Primerjaj s sklepoma Višjega sodišča v Ljubljani VSL II Cp 872/2016 in VSL II Cp 2320/2018.