Jedro

Revizija je po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, na katero se revidentje sklicujejo, dovoljenja, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice, ki so nedefiniran pravni pojem, je treba presojati v vsakem primeru posebej. Da bi jih lahko Vrhovno sodišče presodilo, pa mora revident, upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso, natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper izpodbijano sodbo so revidenti po pooblaščencu vložili revizijo. Njeno dovoljenost utemeljujejo z obstojem pogoja iz 3. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1. 2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 6. 6. 2006, s katero je ta zavrnila pritožbo revidentov zoper odločbo Upravne enote Ljubljana, Izpostave Bežigrad z dne 18. 2. 2005. S to odločbo je prvostopenjski upravni organ ugodil predlogu X (v tem upravnem sporu prizadete stranke) za obnovo postopka, končanega z izdajo gradbenega dovoljenja revidentom z dne 30. 6. 1995 za izvedbo dokončnih del pri ureditvi lokalov št. ... – gostinskega lokala v pritličju in za skladišče v kleti lamele B objekta ..., ki stoji na zemljišču parc. št. ... V isti odločbi je upravni organ odpravil izdano gradbeno dovoljenje z dne 30. 6. 1995, zahtevek revidentov za njegovo izdajo pa zavrnil. 4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več zadevah, na primer v sklepu Up-858/08-8 z dne 3. 6. 2008 in v odločbi Up-1186/08-15 z dne 23. 4. 2009, ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revizija je po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, na katero se revidenti sklicujejo, dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice, ki so nedefiniran pravni pojem, je treba presojati v vsakem primeru posebej. Da bi jih lahko Vrhovno sodišče presodilo, pa mora revident, upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso, natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati.

6. Revidenti obstoj zelo hudih posledic utemeljujejo z navedbo, da je zaradi izpodbijane odločbe nepremičnina revidentov postala nepremičnina, za katero ne obstoji gradbeno dovoljenje in se zato na podlagi Zakona o graditvi objektov - ZGO šteje za nelegalno gradnjo. Zaradi tega lahko revidenti, glede na tako novo stanje, utrpijo nepopravljivo škodo in zelo hude posledice, saj so na tej podlagi možni vsi z ZGO predvideni inšpekcijski ukrepi, plačila kazni za prekrške, izrek ukrepa legalizacije objekta in s tem povezani visoki stroški za degradacijo ali uzurpacijo prostora.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča revidenti s temi navedbami zatrjevanega pogoja za dovoljenost revizije niso izkazali. Revidenti bi namreč morali navesti ne le posledice, ki jih lahko ima zanje izpodbijana odločitev, temveč tudi konkretne razloge, zaradi katerih so te posledice zanje zelo hude, ter vse to tudi izkazati. Povrnitev škode, ki bi jim eventualno nastala zaradi odprave pravnomočnega gradbenega dovoljenja, pa so revidenti upravičeni zahtevati v skladu s pravili odškodninskega prava pred pristojnim sodiščem. Revidenti tako izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 niso izkazali.

8. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 9. Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.