Jedro

V okviru odločanja o zahtevi za sodno varstvo dejansko stanje ni predmet preizkusa po uradni dolžnosti, zato sodišče dejanskega stanja ne ugotavlja ponovno, temveč mora izvajati dokaze (in na njihovi podlagi ugotavljati dejansko stanje) le v primeru, da kršitelj v zahtevi za sodno varstvo z obrazloženimi navedbami vzbudi dvom v odločilne dejanske ugotovitve prekrškovnega organa in predlaga dokaze, z izvedbo katerih bi lahko izkazal svoje trditve, če bi z njimi uspel.

Izrek

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Kršitelj mora plačati sodno takso za pritožbo v znesku 75,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Kopru zavrnilo zahtevo kršitelja za sodno varstvo zoper plačilni nalog Postaje pomorske policije A. št. 120298074 z dne 20. 7. 2020. 2. Zoper sodbo se pritožuje kršitelj po svojih zagovornikih. Sodišču prve stopnje očita kršitve postopka (in ustavnih pravic), napačno uporabo materialnega prava in zaradi kršitev postopka tudi napačno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče kršitelja ni zaslišalo, prav tako pa tudi ni izvajalo drugih dokazov, ki jih je predlagal in s katerimi bi se lahko razbremenil odgovornosti za prekršek. Kršitev iz drugega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) predstavlja dejstvo, da ga sodišče ni pozvalo v skladu s petim odstavkom 65. člena ZP-1. Za dokaze, na podlagi katerih je bila izvedena njegova identifikacija, je namreč izvedel šele z izpodbijano sodbo. Svoje navedbe v zahtevi za sodno varstvo je podal zgolj pod predpostavko, da je on storilec prekrška, zato ne pomenijo priznanja odgovornosti. Prepoznava ni bila opravljena, sodišče tudi ni obrazložilo, kako je do nje prišlo. Presojanje naklepa zgolj na podlagi listin je po prepričanju kršitelja neustrezno. Sodišče ni obrazložilo, zakaj ni izvedlo glavne obravnave. V obravnavani zadevi gre namreč za očitek prekrška po 145. členu ZTuj-2, ki ne spada v tradicionalne kategorije kazenskega prava, zato bi bilo toliko bolj treba izvesti obravnavo. V razlogih sodbe so številna nasprotja, navedbe niso konkretizirane, zavrnitev dokaznih predlogov ni obrazložena. Dispozitiv plačilnega naloga ni bil preveden v hrvaški jezik, s čimer je bila kršena kršiteljeva pravica do uporabe jezika. Izpodbijana sodba pa je obremenjena tudi s kršitvijo materialnih določb zakona, saj je bil v zmoti. Od pravnega laika namreč ni mogoče pričakovati, da bi nasprotoval zagotovilom lastne države, da sme loviti kot doslej, posebej glede na to, da ga je vsakokrat spremljalo plovilo hrvaške policije.

3. V odgovoru na pritožbo je prekrškovni organ pritrdil razlogom sodišča prve stopnje in predlagal zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Že sodišče prve stopnje je kršitelju pravilno odgovorilo na vse njegove očitke in se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče na te razloge sklicuje. Dodaja pa, da sicer drži, da je pravica do (neposrednega) zaslišanja in do ustne obravnave pomemben del pravice do poštenega sojenja, vendar je ta pravica namenjena uresničevanju pravice do izjave in ni sama sebi namen1. Poleg tega je treba upoštevati posebnosti prekrškovnega postopka. Zaslišanje in izvajanje drugih dokazov je namenjeno ugotavljanju dejanskega stanja. V okviru odločanja o zahtevi za sodno varstvo dejansko stanje ni predmet preizkusa po uradni dolžnosti2, zato sodišče dejanskega stanja ne ugotavlja ponovno, temveč mora izvajati dokaze (in na njihovi podlagi ugotavljati dejansko stanje) le v primeru, da kršitelj v zahtevi za sodno varstvo z obrazloženimi navedbami vzbudi dvom v odločilne dejanske ugotovitve prekrškovnega organa in predlaga dokaze, z izvedbo katerih bi lahko izkazal svoje trditve, če bi z njimi uspel. Kršitelj glede odločilnih dejanskih ugotovitev ni vzbudil dvoma v zaključke prekrškovnega organa, oziroma ti zanj niti niso bili sporni. Zakaj naj kršitev Zakona o tujcih ne bi predstavljala "tradicionalnih kategorij kazenskega prava", pritožba ne obrazloži, zato kakšen konkreten odgovor ni možen. Določba 1. točke 145. člena ZTuj-2 je jasna, kršitev zaradi nedovoljenih vstopov tujcev pa ni nič novega. Če pa kršitelj meri na končno razsodbo arbitražnega sodišča v arbitraži med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o določitvi morske in kopenske meje med državama z dne 29.6.2017 (v nadaljevanju arbitražna razsodba), pa kršitelj v pritožbi obrazloženo ne nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da mu je znana in da mu je znana tudi razmejitvena črta po tej razsodbi.

6. Neutemeljene so navedbe v pritožbi, da naj bi sodba temeljila na drugih dokazih glede identitete kot plačilni nalog. V plačilnem nalogu so dokazi, na podlagi katerih je prekrškovni organ sprejel svojo odločitev, izrecno navedeni, to so videoposnetek, fotografija in osebna zaznava policista. Na vse te dokaze pa se je sklicevalo tudi sodišče3. Pritožnik je imel možnost ogledati si v plačilnem nalogu navedene dokaze in obrazloženo napasti ugotovitve prekrškovnega organa. Ne drži zato pritožbena teza, da naj pred izdajo izpodbijane sodbe ne bi imel možnosti seznaniti se z obremenilnimi dokazi. Sklicevanje na določbo petega odstavka 65. člena ZP-1 je za ta postopek zato nerelevantno, saj se ta določba uporabi le v primeru, da sodišče iz podatkov v spisu ugotovi dejstva, glede katerih se storilec v postopku pred prekrškovnim organom oziroma v zahtevi za sodno varstvo ni mogel izjaviti. Kot rečeno, pa je imel kršitelj možnost seznaniti se z obremenilnimi dokazi pri prekrškovnem organu pred vložitvijo zahteve za sodno varstvo.

7. Na plačilnem nalogu je bil pravni pouk v hrvaškem jeziku, prav tako opis dejanja in dokazi, na podlagi katerih je prekrškovni organ sprejel svojo odločitev. Očitana kršitev pravice do uporabe jezika zato ni bila podana, saj je storilec na podlagi prevedenih listin lahko ugotovil, česa ga prekrškovni organ bremeni in na podlagi katerih dokazil. S tem mu je bila omogočena učinkovita obramba zoper očitke. Vse našteto je kršitelju pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

8. Ker je kršitelj s svojim aktivnim ravnanjem preprečil izvedbo postopka po 107. členu Zakona o nalogah in pristojnostih policije (v nadaljevanju ZNPPol), je bila njegova identiteta pravilno ugotovljena z uporabo pomožnih metod iz tretjega odstavka 41. člena ZNPPol. Celotni postopek ugotovitve prekrška je bil kršitelju na kraju samem predočen po megafonu, uradna oseba pa je postopek tudi dokumentirala. Pri ugotavljanju identitete gre za ugotavljanje dejanskega stanja, pri čemer velja načelo proste presoje dokazov. Prekrškovni organ je pritožnika v dokaznem postopku v okviru hitrega postopka prepoznal, prepoznava pa je podprta tudi s fotografijo in videoposnetkom. Vse navedeno izhaja že iz opisa dejanja v plačilnem nalogu. Če bi bila prepoznava res napačna, bi kršitelj, ki je imel možnost vpogleda v spis prekrškovnega organa, to zelo enostavno izkazal in prepoznavi obrazloženo ugovarjal. Tako pa je v zahtevi za sodno varstvo zgolj pavšalno izrazil dvom, ali je res bil na plovilu (čeprav je priznal, da je bil tistega dne na morju "kot sicer"). V opisani procesni situaciji sodišču prve stopnje zato ni bilo treba dopolniti dokaznega postopka in izvajati dokazov glede identitete kršitelja, saj ta z le pavšalnimi navedbami v zahtevi za sodno varstvo ni vzbudil dvoma v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Razloge za zavrnitev dokaznih predlogov je sodišče tudi ustrezno obrazložilo. Že v opisu dejanja je bilo tudi navedeno, da je bil kršitelj na plovilu oznake [...]. Čeprav glede na zgoraj povedano to ni bil odločilen dokaz glede identitete, pa je zato imel pritožnik možnost izjaviti se tudi glede te okoliščine. V nobeni fazi postopka pa ni trdil, da to ni njegovo plovilo.

9. Kršitelj v zahtevi za sodno varstvo ni obrazloženo nasprotoval niti drugim zaključkom prekrškovnega organa, ki so podprti z dokazi, pridobljenimi s tehničnimi sredstvi in navedbami samega kršitelja. Ni trdil, da je bil na kakšnem drugem mestu (v spisu prekrškovnega organa je radarski posnetek, iz katerega je razvidna točna lokacija, kršitelj se poklicno ukvarja z ribolovom in je zato njegovo plovilo opremljeno z napravami za ugotavljanje položaja) in ni trdil, da bi opravil ustrezno mejno kontrolo, ko je vplul v slovensko morje. Sodišču prve stopnje zato tudi s tem v zvezi ni bilo treba izvajati nobenih dokazov. Prekršek po 145. členu ZTuj-2 stori tujec, ki nedovoljeno vstopi v Slovenijo.

10. Pravilno je bilo ugotovljeno, da je kršitelj ravnal naklepno. Že iz njegovih navedb izhaja, da mu je znana arbitražna razsodba, da se poklicno ukvarja z gospodarskim ribolovom in da so mu znane obveznosti, ki jih mora opraviti ob vstopu v slovensko morje. Ker mesto, na katerem se je nahajal, za kršitelja ni sporno, je torej zaključek, da je ravnal naklepno (lovil je v slovenskem morju, vedoč, da pred tem ni opravil obveznosti ob prehodu meje), pravilen. Pritožnik je sicer trdil, da je bil v dejanski zmoti, saj je štel, da se nahaja na območju Republike Hrvaške, na kar je sklepal na podlagi izrecnih zagotovil lastne države in spremstva hrvaške policije, o čemer je predlagal tudi zaslišanje prič. Nobeno od obeh zatrjevanih dejstev (zagotovila hrvaške Vlade, da hrvaški ribiči lahko lovijo enako kot pred določitvijo meje, in spremstvo plovil hrvaške policije) ni sporno, zato sodišču ni bilo treba izvajati dokazov v zvezi s tem. Sam položaj na morju prav tako ni sporen. Gre za položaj, ki je po določitvi meje z arbitražno razsodbo, ki je po prepričanju tega sodišča zavezujoča tudi za hrvaške državljane, območje Republike Slovenije. Okoliščina, da je hrvaška Vlada ribičem zagotavljala, da lahko lovijo kot doslej, torej tudi na območju, ki je po določitvi meje del Slovenije, skupaj z dejstvom, da je kršitelja spremljalo plovilo hrvaške policije, prav tako potrjuje, da je kršitelj vedel, da se nahaja v vodah Republike Slovenije. Tudi sicer pa gre po navedbah kršitelja kvečjemu za pravno zmoto, ki mora biti opravičljiva (vedel je, kje se nahaja, vseeno pa je mislil, da je njegovo ravnanje dopustno). Glede na to, da je bila arbitražna razsodba sprejeta tri leta pred obravnavanim dogodkom in glede na to, da je bil kršitelj (kot sam navaja) z njo seznanjen, taka zmota ni bila opravičljiva. Ker je vsa odločilna dejstva (tudi tista, na katera se sklicuje pritožnik) že ugotovil prekrškovni organ, pritožnik pa glede teh dejstev niti ne zatrjuje kaj drugega, temveč le drugače ocenjuje njihov pomen, dopolnjevanje dokaznega postopka ni bilo potrebno, zato sodišče prve stopnje ni kršilo postopka, ker ni izvedlo obravnave in dodatno izvajalo dokazov. Zavrnitev dokaznih predlogov pa je tudi ustrezno obrazložilo.

11. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je bilo materialno pravo uporabljeno pravilno, saj so podani vsi zakonski znaki prekrška po prvem odstavku 145. člena ZTuj-2. 12. Na podlagi vsega zgoraj povedanega in ker tudi uradni preizkus kršitev ni pokazal, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (tretji odstavek 163. člena ZP-1). Pritožnik mora na podlagi taksne tarife 8132 Zakona o sodnih taksah plačati 75,00 EUR sodne takse za pritožbo.

1 Zahteva po izvedbi obravnave in zaslišanja tudi po stališču ESČP ni absolutna. Kot temeljni kriterij za presojo, ali je izključitev obravnave upravičena, je predvsem narava zadeve, ki jo mora sodišče obravnavati, zlasti ali ta sproža kakršnokoli pravno ali dejansko vprašanje, ki ga ni mogoče ustrezno rešiti na podlagi spisa zadeve. Gre predvsem za primere, ko v postopku ni bilo vprašanj glede verodostojnosti ali izpodbijanih dejstev, ki bi zahtevala ustno izvajanje dokazov ali zaslišanje prič in je bila obdolžencu dana ustrezna možnost predložiti lastno zadevo v pisni obliki in izpodbijati dokaze zoper sebe; ko je prekršek ugotovljen z uporabo objektivne metode (s tehničnimi napravami, kot npr. merilnikom hitrosti ali alkohola, fotografiranjem, zbiranjem vzorcev, itd.), oziroma ko zahteva za sodno varstvo ne vsebuje nobenih argumentov glede vsebinskih elementov prekrška oz. konkretizirano ne izpodbija nobenega dejstva, ki ga je ugotovil prekrškovni organ. Prav za tak primer pa gre pri predmetni zadevi. 2 Kršitelj v pritožbi očitno izhaja iz napačne predpostavke, da je naloga sodišča pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo ugotavljanje dejanskega stanja podobno kot pri rednem prekrškovnem postopku. 3 Res je mimogrede govorilo tudi o prepoznavi v medijih, vendar to glede na dejanske ugotovitve prekrškovnega organa, glede na vsebino zahteve za sodno varstvo in glede na zgoraj opisan domet odločanja v zahtevi za sodno varstvo pri ostalih dokazih, ki temeljijo na tehničnih sredstvih, ni bilo odločilno.