Jedro

Ker je tožnica zoper pozitivno prvostopenjsko odločbo vložila pritožbo, je moral toženec opraviti tudi revizijo prvostopenjske odločbe in o pritožbi in reviziji odločiti z isto odločbo. Ali je bila sprememba odločbe v reviziji, ki je znižala znesek dodatka k invalidski pokojnini, do katerega je upravičena tožnica kot slovenska državljanka, ki prejema pokojnino iz Srbije, utemeljena, je ostalo neugotovljeno, ker je sodišče zmotno štelo, da tožnica zoper odločbo prve stopnje ni vložila pritožbe, temveč predlog za popravo pomote, zaradi česar po preteku treh mesecih od dokončnosti odločbe ni več mogoče odločati o reviziji.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Stroški odgovora na pritožbo so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odpravilo odločbo toženca št. ... z dne 3. 5. 2011 in sklenilo, da je toženec dolžan tožnici povrniti stroške postopka v znesku 447,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje toženec iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je stališče sodišča prve stopnje, da je nepravilno uporabil določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1), zmotno. Navaja, da je tožnica dne 15. 12. 2010 vložila vlogo, ki jo je imenovala pritožba zoper odločbo št. ... z dne 8. 12. 2010, s katero se ni strinjala z zneskom pokojnine za september 1991. Gre za pritožbo, o kateri je toženec dolžan odločiti. Zato je z dokončno odločbo z dne 3. 5. 2011 pritožbo tudi obravnaval kot pritožbo in o njej odločil. S sklepom o popravi pomote z dne 20. 12. 2010 pritožba zoper odločbo z dne 8. 12. 2010 ni bila rešena in odločba z dne 8. 12. 2010 tudi ni postala dokončna. Tudi sicer je šlo za vsebinsko napako, ki je ni mogoče popraviti s popravnim sklepom. Ob odločanju o pritožbi je toženec sočasno na podlagi 4. odstavka 254. člena ZPIZ-1 dolžan opraviti tudi revizijo. Z revizijo se preizkusi skladnost odločbe, izdane na prvi stopnji, s formalnimi in materialnimi določbami zakona, na katerih temelji. Drugostopenjski organ toženca je tako skupaj s pritožbo po določbi 4. odstavka 254. člena ZPIZ-1 opravil nadzor nad zakonitostjo odločanja prvostopenjskega organa in v reviziji spremenil prvostopenjsko odločbo. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo določbo 1. odstavka 255. člena ZPIZ-1, ki se nanaša le na odločbo, ki je postala dokončna, ker zoper njo ni bila vložena pritožba, v konkretnem primeru pa ne gre za tak primer. Tudi stališče sodišča prve stopnje, da mora toženec, kadar odloča o pritožbi in reviziji, odločiti v dveh mesecih, je nepravilno, saj zaradi prekoračitve roka za odločitev o pritožbi dokončna odločba ni nezakonita. Potek roka za odločanje nima predpisanih posledic, stranki pa je zagotovljeno varstvo zaradi molka organa. Tožnica tega varstva ni izkoristila. Toženec je na podlagi pritožbe ugotavljal tudi dejansko stanje in si dopisoval z nosilcem zavarovanja v Beogradu. Tudi če bi toženec o pritožbi zoper odločbo z dne 8. 12. 2010 odločil v roku dveh mesecev, bi v reviziji znižal znesek dodatka.

Tožnica v odgovoru na pritožbo pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje, da vsebinsko njena pritožba z dne 15. 12. 2010 ni pritožba, saj v ničemer ne izpodbija izreka odločbe z dne 8. 12. 2010. Želela je le popravo pomot v številkah v obrazložitvi odločbe, zato je toženec tudi izdal sklep o popravi pomote z dne 20. 12. 2010. Tožnica se zoper izrek prvostopenjske odločbe ni pritožila, zato bi moral toženec upoštevati prekluzivni rok treh mesecev za opravo revizije. Čeprav je tožnica vlogo z dne 14. 12. 2010 poimenovala kot pritožbo, ni šlo za pritožbo. Tožnica je pravni laik, ki ne loči med pritožbo in predlogom za popravo pomote. Njeno vlogo je zato potrebno presojati po vsebini. Vloga tudi ne vsebuje vseh sestavin pritožbe, zato bi moral toženec tožnico, v kolikor bi štel, da gre za pritožbo, tožnico pozvati, naj jo ustrezno popravi, česar pa ni storil. Z odločbo z dne 3. 5. 2011 je tako toženec pod pretvezo pritožbe ponovno odločal o tožničini vlogi z dne 14. 12. 2010 za to, da je lahko posegel v že pridobljene pravice. Zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena v zvezi z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004), in na pravilno uporabo materialnega prava. Po tem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pa zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

V tej zadevi se spor nanaša na višino dodatka k invalidski pokojnini, do katerega je tožnica, ki je državljanka Republike Slovenije s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji in uživalka invalidske pokojnine s strani srbskega nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja, upravičena po Zakonu o zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnin iz republik nekdanje SFRJ (ZZSV; Ur. l. RS, št. 45/1992 s spremembami). Tožnica namreč izpodbija dokončno odločbo z dne 3. 5. 2011, s katero je toženec zavrnil tožničino pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo z dne 8. 12. 2010 in hkrati v reviziji spremenil prvostopenjsko odločbo tako, da je tožnici priznal dodatek k invalidski pokojnini v znesku 552,71 EUR od 1. 11. 2010 dalje. S prvostopenjsko odločbo z dne 8. 12. 2010 pa je toženec na podlagi zahteve z dne 6. 10. 2010 tožnici priznal dodatek k invalidski pokojnini v znesku 734,64 EUR od 1. 11. 2010 dalje. Dodatek se po 2. členu ZZSV odmeri od osnove, ki se določi v znesku pokojnine, ki je upravičencu šla za september 1991, in preračuna v slovenske tolarje v razmerju 1 : 1. Osnova se je skladno z 2. odstavkom 2. člena ZZSV do 30. 6. 2007, ko je to določbo razveljavil in uskladitev uredil Zakon o usklajevanju transferjev posameznikom in gospodinjstvom v Republiki Sloveniji (ZUTPG; Ur. l. RS, št. 144/2006), usklajevala enako kot pokojnine, uveljavljene pri nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Republiki Sloveniji. Dodatek se odmeri v višini razlike med usklajenim zneskom osnove in tolarsko protivrednostjo zneska pokojnine, ki jo je upravičencu dolžan izplačati nosilec zavarovanja iz katere od drugih republik nekdanje SFRJ za tekoči mesec (3. člen ZZSV). Bistvo spora je v tem, kakšen znesek pokojnine je šel tožnici za september 1991. Pri izdaji prvostopenjske odločbe z dne 8. 12. 2010 je namreč toženec upošteval znesek 12.598,80 DIN oziroma po sklepu o popravi pomote z dne 20. 12. 2010 znesek 15.004,10 DIN, pri izdaji dokončne odločbe z dne 3. 5. 2011 pa znesek 12.566,27 SIT.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zavzelo stališče, da toženec ni imel podlage za to, da je z dokončno odločbo z dne 3. 5. 2011 v reviziji spremenil prvostopenjsko odločbo z dne 8. 12. 2010 in tožnici znižal znesek dodatka k pokojnini, zato se z vprašanjem, kolikšna pokojnina je šla tožnici za september 1991, sploh ni ukvarjalo. Zavzelo je stališče, da tožnica zoper prvostopenjsko odločbo z dne 8. 12. 2010 z vlogo z dne 15. 12. 2010 ni vložila pritožbe, temveč predlog za popravo pomote, zato je toženec, ker o reviziji (v škodo tožnice) ni odločil v roku dveh oziroma treh mesecev, nepravilno uporabil določbe o reviziji in je odločba z dne 3. 5. 2011 iz tega razloga nezakonita. Takšno stališče sodišča prve stopnje je zmotno.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) v 1. odstavku 254. člena določa, da se odločba prve stopnje, s katero je zavarovancu priznana pravica po tem zakonu, predloži v revizijo organu druge stopnje in se opravi po uradni dolžnosti (2. odstavek 254. člena ZPIZ-1). Po 4. odstavku 254. člena ZPIZ-1 se, če je zoper odločbo območne enote zavoda vložena pritožba, odloči o reviziji in pritožbi z isto odločbo. Če revizija odločbe, ki je postala dokončna, ker zoper njo ni bila vložena pritožba, ni opravljena v treh mesecih od dneva, ko preteče rok za pritožbo, se skladno s 1. odstavkom 255. člena ZPIZ-1 šteje, da je revizija opravljena in da je odločba potrjena. V reviziji se lahko odločba prve stopnje potrdi, spremeni, odpravi ali razveljavi in učinkuje s prvim dnem naslednjega meseca po izdaji revizijske odločbe (2. in 3. odstavek 255. člena ZPIZ-1). Navedeno pomeni, da v kolikor zoper pozitivno prvostopenjsko odločbo ni vložena pritožba, toženec opravi revizijo po uradni dolžnosti v roku treh mesecev od dokončnosti odločbe, sicer se šteje, da je na izdano odločbo v reviziji dano soglasje. V primeru, ko je zoper pozitivno prvostopenjsko odločbo vložena pritožba, pa mora toženec sočasno z odločitvijo o pritožbi po uradni dolžnosti opraviti tudi revizijo in o obeh pravnih sredstvih odločiti z isto odločbo. Pri tem toženca ne zavezuje rok iz 1. odstavka 255. člena ZPIZ-1 in tudi ne nastopi pravna posledica poteka tega roka. Po 1. odstavku 256. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP; Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami), ki se za odločanje o pravicah iz obveznega zavarovanja uporablja na podlagi 249. člena ZPIZ-1, mora biti odločba o pritožbi izdana in vročena stranki brž, ko je to mogoče, najpozneje pa v dveh mesecih od dneva, ko je organ prejel popolno pritožbo. Le zaradi tega, ker ni izdana v določenem roku, odločba ni nezakonita. Zavarovancu je ob molku organa namreč zagotovljeno sodno varstvo. Po 1. odstavku 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) je, ob pogojih iz 2. odstavka 72. člena ZDSS-1, kadar se o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, socialni spor dopusten tudi v primeru, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku.

Kot je v izpodbijani sodbi ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnica dne 15. 12. 2010 z vlogo, ki jo je naslovila pritožba na odločbo z dne 8. 12. 2010, toženca obvestila, da je navedba o izplačilu pokojnine za mesec september 1991 v znesku 12.598,40 DIN nepravilna, ker ni upoštevana zadnja nakaznica. Navedla je, da je bila pomota popravljena s sklepom z dne 9. 1. 1992 tako, da je na novo izračunana akontacija invalidske pokojnine znašala 17.958,44 SIT na mesec in se je izplačevala od 1. 11. 1991 dalje in ne 14.039,64 SIT, kot je znašal prvotni izračun. Vlogi je priložila sklep o izplačevanju akontacije invalidske pokojnine z dne 13. 12. 1991 in sklep o popravi pomote z dne 9. 1. 1992. Takšno tožničino vlogo je sodišče prve stopnje zmotno štelo za predlog za popravo pomote. Sklep o popravi pomote organ, ki je izdal odločbo, izda skladno s 1. odstavkom 223. člena ZUP takrat, ko pride do pomote v imenih ali številkah, pisne ali računske pomote ter drugih očitnih pomot v odločbi. Toženec je namreč s sklepom o popravi pomote z dne 20. 12 2010 po uradni dolžnosti odločbo z dne 8. 12. 2010 popravil tako, da se v 6. in 7. odstavku obrazložitve znesek pravilno glasi 15.004,10 DIN na mesec. Kot utemeljeno poudarja toženec v pritožbi, je tožničina vloga z dne 15. 12. 2010 po obliki in vsebini pritožba na odločbo toženca z dne 8. 12. 2010. Zoper odločbo, izdano na prvi stopnji, ima stranka po 1. odstavku 229. člena ZUP pravico pritožbe. Pritožba se vloži pisno ali ustno na zapisnik pri organu, ki je izdal odločbo na prvi stopnji (1. odstavek 238. člena ZUP in 1. odstavek 239. člena ZUP). Po 2. odstavku 238. člena ZUP mora biti v pritožbi navedena odločba, ki se izpodbija, in pri tem označen organ, ki jo je izdal, ter njena številka in datum. Pritožnik mora v pritožbi navesti, zakaj izpodbija odločbo. Tožničina vloga, vložena dne 15. 12. 2010, vsebuje vse sestavine pritožbe iz 2. odstavka 238. člena ZUP. Navedeno je, da gre za pritožbo zoper odločbo št. ... z dne 8. 12. 2010, ki jo je izdal toženec, poleg tega pa iz vloge izhaja tudi, zakaj se odločba izpodbija. Vloga je vložena tudi v roku za vložitve pritožbe iz 1. odstavka 235. člena ZUP. Nenazadnje je tožnica vlogo tudi sama jasno naslovila kot pritožbo, in ni šlo za nepopolno vlogo, kot to neutemeljeno navaja tožnica v odgovoru na pritožbo. Navedeno pa pomeni, da je imel toženec zaradi tega, ker je tožnica vložila pritožbo zoper odločbo z dne 8. 10. 2010 v določbi 254. člena ZPIZ-1 vso podlago oziroma celo dolžnost, da skupaj z obravnavanjem pritožbe opravi tudi revizijo odločbe z dne 8. 10. 2010. V reviziji je tako toženec na podlagi 4. odstavka 254. člena ZPIZ-1 in 2. odstavka 255. člena ZPIZ-1 z dokončno odločbo z dne 3. 5. 2011 spremenil prvostopenjsko odločbo z dne 8. 10. 2010 tako, da je znesek dodatka po ZZSV, do katerega je upravičena tožnica, iz zneska 734,64 EUR znižal na znesek 552,71 EUR. Ali je takšna sprememba glede na določbe ZZSV o odmeri dodatka utemeljena, pa sodišče prve stopnje v doslej izvedenem dokaznem postopku glede na zavzeto zmotno stališče, ni ugotavljalo in je vprašanje zneska pokojnine, ki je šla tožnici za september 1991, ostalo nerazčiščeno.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo, ki se na podlagi določbe 355. člena ZPP vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da navedenih pomanjkljivosti ne more samo odpraviti, saj je potrebno ugotoviti dejansko stanje in izvesti dokaze, ki v doslej izvedenem dokaznem postopku še niso bili izvedeni, saj sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo, kakšen znesek pokojnine je šel tožnici za september 1991, in v ta namen še ni presojalo niti listin v spisu. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem sojenju ugotoviti, do kakšnega zneska dodatka po ZZSV je tožnica upravičena. Pri tem bo moralo ugotoviti, kakšen znesek pokojnine je šel tožnici za september 1991. V ta namen bo moralo v dopolnjenem dokaznem postopku najprej presoditi in dokazno oceniti listine v spisu in nato skladno z načelom materialne resnice iz 61. člena ZDSS-1 oziroma na podlagi preiskovalnega načela iz 62. člena ZDSS-1, po potrebi opraviti poizvedbe pri srbskem nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja o višini tožničine pokojnine v septembru 1991, in če bo ocenilo, da je to potrebno, postaviti sodnega izvedenca oziroma izvesti druge ustrezne dokaze za razjasnitev dejanskega stanja. Po izvedbi teh dokazov bo moralo sodišče napraviti dokazno oceno vseh izvedenih dokazov iz 8. člena ZPP. Šele ko bo sodišče prve stopnje razčistilo dejansko stanje skladno z navodili pritožbenega sodišča, bo lahko presodilo pravilnost in zakonitost izpodbijane dokončne odločbe toženca in odločilo o postavljenem tožbenem zahtevku.

Pritožbeno sodišče je ob razveljavitvi sodbe razveljavilo tudi sklep o stroških postopka na prvi stopnji in odločitev o njih, skupaj z odločitvijo o stroških odgovora na pritožbo, pridržalo za končno odločbo.