Jedro

Stečajni upnik je priznal zahteve stečajnega dolžnika, da je bila njegova terjatev do stečajnega dolžnika poravnana z izročitvijo blaga (nadomestna izpolnitev), zato stečajnemu dolžniku ni treba tega posebej dokazovati. Naknadna kompenzacija je predstavljala le knjigovodsko izvedbo nadomestne izpolnitve.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožeče stranke - stečajnega dolžnika na izpodbijanje pravnih dejanj, storjenih v korist tožene stranke. Hkrati je odločilo, da je dolžna tožeča stranka toženi povrniti njene pravdne stroške.

Zoper to sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka. V pritožbi navaja, da prvostopenjsko sodišče pravnega posla ni obravnavalo kot ekonomske celote in je spregledalo dejstvo, da sta stranki z dogovorom o izročitvi blaga ustvarili obveznost tožene stranke nasproti tožeči in s tem tudi pogoje za pobot terjatve tožeče stranke s terjatvijo tožene, zaradi česar gre v obravnavanem primeru za izpodbojen pravni posel - nadomestno izpolnitev. Glede ostalih izpodbijanih pravnih dejanj pritožba meni, da je šlo za poplačila na neobičajen način, česar pa sodišče prve stopnje ni presojalo, temveč je izhajajoč zgolj iz 2. točke 4. odstavka 125. čl. ZPPSL, dokazno breme o obstoju subjektivnega elementa naložilo tožeči stranki.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da iz listin v spisu ne izhaja, da naj bi račun 119/98 tožena stranka dobila plačan v blagu. Štelo je, da je bil račun predmet pobota med pravdnima strankama z dne 18.11.1998. Pri tem je spregledalo, da tožena stranka v odgovoru na tožbo izrecno navaja, da med strankama niso sporni niti računi tožene niti vrsta plačil tožeče stranke (list. št. 5), kar pomeni, da tožena dejstvo, da je bila terjatev po računu 119/98 poplačana z izročitvijo blaga, priznava in da ga zato sodišču ni treba posebej dokazovati (214. čl. ZPP). Kompenzacija z dne 18.11.1998 predstavlja torej zgolj knjigovodsko izpeljavo izpodbijanega posla, dejansko pa je bil račun 119/98 poplačan z izročitvijo blaga, kar pa je kot nadomestna izpolnitev nedvomno lahko izpodbojno dejanje.

Pravilno je tudi stališče pritožbe, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotavljati, ali so bile v primerih ostalih izpodbijanih dejanj terjatve tožene poplačane na neobičajen način. Sodna praksa šteje namreč plačilo s cesijo oziroma z asignacijo za neobičajen način plačila, kar bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati in v kolikor toženi ne bi uspelo dokazati, da so takšna plačila za pravdni stranki vendarle pomenila običajen način poslovanja, ki ni bil posledica slabega ekonomskega stanja tožeče stranke, šteti, da tožeči stranki vedenja tožene stranke o slabem ekonomsko-finančnem stanju tožeče v teh primerih sploh ne bi bilo treba dokazovati (4. odst. 125. čl. ZPPSL). Poleg tega pa je prvostopenjsko sodišče zmotno zahtevalo, da bi morala tožeča stranka dokazati vedenje tožene o obstoju stečajnega razloga, saj zakon vedenja upnika o tem, da je ekonomsko-finačni položaj dolžnika tako slab, da bo imel za posledico stečaj, za obstoj subjektivnega elementa izpodbojnosti pravnih dejanj ne zahteva.

Ker je torej prvostopenjsko sodišče zahtevek zavrnilo že zaradi zmotne ocene o plačilu računa s pobotom, ki po 117. čl. ZPPSL sam po sebi ne more biti izpodbojno dejanje, oziroma zaradi prenagljene ocene o neobstoju subjektivnega elementa izpodbojnosti, je bilo treba po povedanem izpodbijano sodbo razveljaviti, da bo lahko prvostopno sodišče v ponovljenem postopku, po ponovni presoji obstoja subjektivnega elementa izpodbojnosti, ugotavljalo tudi obstoj objektivnega elementa, torej ali so bili z izpodbijanimi dejanji oškodovani ostali upniki tožeče stranke oz. je tožena stranka prišla v ugodnejši položaj. (355. čl. ZPP). Ob tem naj bo pozorno tudi na to, da v ugotovitvenem delu tožbenega zahtevka in posledično tudi izreka prvostopenjske sodbe ni navedeno dejanje cesije z dne 20.2.1998 ter da so v obrazložitvi (list. št. 25) vsa izpodbijana pravna dejanja označena kot asignacije, čeprav gre za asignacijo le v primeru dejanja z dne 30.6.1998.