Jedro

Za izrek ukrepov je bilo v obravnavani zadevi odločilno, da je tožnik brez gradbenega dovoljenja izvajal gradnjo, za katero je dovoljenje sicer predpisano. Zato je za odločitev pravno nepomembno dejstvo, ali zemljišče posega sodi v območje kmetijskih zemljišč, kjer gradnja ni dovoljena, ali pa morebiti v območje z drugačno namembnostjo. Gre za okoliščino, ki jo presoja upravni organ v postopku za izdajo gradbenega dovoljenje, ko odloča o dopustnosti rekonstrukcije objekta, in ne inšpekcijski organ v konkretnem primeru.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku naložila, da takoj po vročitvi odločbe ustavi vsa nadaljnja dela kot investitor nelegalne gradnje – rekonstrukcije obstoječe strehe (zmanjšanje naklona v procentih) in dviga kolenčnega zidu iz višine 1,5 m na novo višino 2,5 m na zemljišču parc. št. 1603/10 k.o. … (1. točka izreka). Tožnik mora v roku 30 dni po prejemu te odločbe zaprositi za izdajo gradbenega dovoljenja za rekonstrukcijo stanovanjskega objekta oziroma za spremembo obstoječega gradbenega dovoljenja (2. točka izreka), za objekt pa so bile v 3. točki izreka odrejene tudi prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). V naslednjih točkah izreka je toženka tožnika opozorila, da bo v nasprotnem primeru opravljena izvršba po drugi osebi (4. točka) in odločila, da se objekt označi kot nelegalna gradnja (5. točka), da bo o stroških postopka izdan poseben sklep (6. točka), da je odločba izdana po uradni dolžnosti in je prosta takse (7. točka) ter da pritožba zoper odločbo ne zadrži izvršbe (8. točka izreka).

Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da je tožnik rekonstrukcijo obstoječe strehe in dvig kolenčnega zidu izvedel v letu 2006 in 2007, brez gradbenega dovoljenja. Z dvigom kolenčnega zidu z 1,5 m na 2,5 m je spremenil naklon strehe. Vloge za gradbeno dovoljenje ni podal, inšpektor pa je po uradni dolžnosti pridobil lokacijsko informacijo za dotično parcelo, iz katere izhaja, da gre za gradnjo v območju kmetijskih zemljišč, kjer gradnja ni dovoljena. Ker gre za neskladno gradnjo, je upravni organ v skladu s 153. členom ZGO-1 tožniku izrekel inšpekcijska ukrepa, razvidna iz 1. in 2. točke izreka. V nadaljevanju obrazložitve upravni organ navaja zakonske določbe, na katerih temeljijo posamezne točke izreka.

Upravni organ druge stopnje je odpravil 2. točko izreka upravnega organa prve stopnje in jo nadomestil z novo 2. točko, iz katere izhaja, da je tožnik dolžan na lastne stroške v roku 90 dni od vročitve odločbe odstraniti del objekta iz 1. točke odločbe. Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da gre v konkretnem primeru nedvomno za rekonstrukcijo objekta, saj iz priložene dokumentacije izhaja, da je tožnik z odstranitvijo strehe, dozidavo kolenčnih zidov in postavitvijo nove strehe z naklonom, ki se razlikuje od prejšnjega, posegel v konstrukcijo objekta. Ker se rekonstrukcija objekta lahko začne le na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja, gre pri gradnji brez njega za nelegalno gradnjo, zato je potrebno kot podlago za ukrepanje v inšpekcijskem postopku uporabiti 152. člen ZGO-1 in ne 153. člen ZGO-1. Ker se tudi po mnenju upravnega organa druge stopnje predmetno zemljišče nahaja v območju, ki je s prostorskimi akti opredeljeno kot kmetijsko zemljišče, na katerem so na objektih dovoljena le tekoča vzdrževalna dela, gradbenega dovoljenja sploh ni mogoče dobiti. Pritožbeni organ še pojasnjuje, da je bila tožnikova zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo ograje na zemljišču parc. št. 1603/10 k.o. ... zavrnjena, ker gre za gradnjo na območju kmetijskih zemljišč, kjer gradnja ni dovoljena in na drugačno odločitev ne more vplivati dejstvo, da je tožnik zoper to odločbo vložil tožbo pri Upravnem sodišču RS. V delu obrazložitve upravnega organa prve stopnje, v katerem je med drugim navedeno, da bi tožnik za gradnjo ograje moral pridobiti gradbeno dovoljenje, gre za pomoto, ki je nastala zaradi sočasnega vodenja dveh inšpekcijskih postopkov nelegalne gradnje, ki jih gradbeni inšpektor vodi na istem zemljišču. Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da oba organa neutemeljeno vztrajata pri razlagi, da zemljišče posega leži na območju kmetijskih površin, kjer gradnja ni dovoljena. To je namreč v nasprotju z lokacijsko informacijo za promet z nepremičninami Mestne občine ... z dne 10. 2. 2005, ki kaže, da parcela sodi v območje razpršene gradnje. Enako izhaja tudi iz obrazložitve odločbe upravnega organa druge stopnje z dne 10. 12. 2009. Poleg tega so vsi organi v dosedanjem postopku prezrli odločbo Sekretariata za urbanistične in gradbene zadeve ter varstvo okolja z dne 14. 5. 1981, na podlagi katere sta tožnikova pravna prednika plačala odškodnino zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča v stavbno zemljišče. Zaradi navedenega dejansko stanje v zadevi ni bilo pravilno ugotovljeno. Tožnik tudi meni, da odločbe ni mogoče preizkusiti. Izrek se nanaša samo na streho, uvod obrazložitve pa govori tudi o ograji. Poleg tega odločba govori le o tem, kaj je inšpektor storil, zakonske določbe pa so samo prepisane. Predlaga, naj sodišče spremeni izpodbijano odločbo in tožniku dopusti dokončanje del na rekonstrukciji strehe, podrejeno, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Zahteva tudi povračilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, dodatnih razlogov pa ne navaja.

Tožba ni utemeljena.

Tožnik v tožbi ne izpodbija ugotovitve, da gre v obravnavanem primeru za rekonstrukcijo objekta, saj iz predložene dokumentacije izhaja, da je z odstranitvijo strehe, dozidavo kolenčnih zidov in postavitvijo nove strehe z naklonom, ki se razlikuje od prejšnjega, posegel v konstrukcijo objekta. Kot je pojasnil že pritožbeni organ, pa je treba za rekonstrukcijo objekta pridobiti gradbeno dovoljenje (3. člen ZGO-1). V zadevi tudi ni sporno, da je tožnik obravnavana dela izvajal brez gradbenega dovoljenja, zaradi česar gre za nelegalno gradnjo (12.1. točka 1. odstavka 2. člena ZGO-1), s čimer je izpolnjen pogoj za izrek inšpekcijskih ukrepov po 152. členu ZGO-1 (ustavitev gradnje in odstranitev nelegalno zgrajenega objekta oziroma vzpostavitev prejšnjega stanja).

Za izrek omenjenih ukrepov je bilo torej v obravnavani zadevi odločilno, da je tožnik brez gradbenega dovoljenja izvajal gradnjo, za katero je dovoljenje sicer predpisano. Zato je za odločitev pravno nepomembno dejstvo, ali zemljišče posega sodi v območje kmetijskih zemljišč, kjer gradnja ni dovoljena, ali pa morebiti v območje z drugačno namembnostjo. Gre za okoliščino, ki jo presoja upravni organ v postopku za izdajo gradbenega dovoljenje, ko odloča o dopustnosti rekonstrukcije objekta, in ne inšpekcijski organ v konkretnem primeru. Zato je neutemeljen tožbeni očitek, da dejansko stanje v zadevi ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno.

Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Upravna organa sta v obrazložitvi navedla relevantno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izrek inšpekcijskega ukrepa po 152. členu ZGO-1, v nadaljevanju pa tudi druge zakonske določbe, ki so bile podlaga za odločitev v nadaljnjih točkah izreka. Ker so te točke (glede prepovedi iz 158. člena ZGO-1, opozorilo o izvršbi po tretji osebi iz 3. odstavka 148. člena ZGO-1, označitev objekta kot nelegalne gradnje iz 160. člena ZGO-1) le posledica ugotovitve, da gre v zadevi za rekonstrukcijo objekta brez gradbenega dovoljenja oz. gre za procesne odločitve (o stroških postopka, o obveznosti plačila taks, da pritožba ne zadrži izvršbe), ki jih za tovrstne primere določajo ZUP, ZGO-1 in ZUT, je vsakršna nadaljnja obrazložitev nepotrebna. Poleg tega tožnik v tožbi ne pove, v katerem delu ni mogoče preizkusiti izpodbijane odločbe, ampak celotno obrazložitev le pavšalno označi kot pomanjkljivo, zato je treba tovrstni očitek zavrniti kot neutemeljen. Da gre pri delu obrazložitve odločbe upravnega organa prve stopnje, v katerem govori o nelegalni gradnji ograje, za pomoto, ki je nastala zaradi sočasnega vodenja dveh inšpekcijskih postopkov nelegalne gradnje, ki jih gradbeni inšpektor vodi na istem zemljišču, pa je upravni organ prve stopnje zadostno pojasnil. Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s 1. odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji; v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo. V zadevi je odločilo na seji, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe (da gre za rekonstrukcijo objekta in da tožnik zanjo nima gradbenega dovoljenja), med strankama ni bilo sporno (1. odstavek 59. člena ZUS-1).