Jedro

Deset odstotna letna obrestna mera ne presega obrestne mere, ki se v kraju izpolnitve plačuje za hranilne vloge na vpogled, torej pogodbene obrestne mere, za katero se lahko dogovorijo fizične osebe.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana sodba (II.

točka izreka prvostopne odločbe) potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (II. točka izreka prvostopne odločbe) je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku iz nasprotne tožbe in tožnici M.K. naložilo, da mora plačati toženki V.S. tolarsko protivrednost zneska 13.445 CHF po prodajnem tečaju Ljubljanske banke Ljubljana na dan plačila z zamudnimi obrestmi kot veljajo za to valuto za hranilne vloge na vpogled od 1.1.1993 dalje do plačila, o pravdnih stroških pa je odločilo, da jih stranki trpita vsaka svoje. Hkrati je s sklepom tudi vzelo na znanje umik tožbe tožnice M.K., ki se je nanašal na vse njene zahtevke, razen stroškovnega (I. točka izreka prvostopne odločbe).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje (II. točka izreka prvostopne odločbe) je tožeča stranka M.K. (hkrati toženka po nasprotni tožbi; v nadaljevanju: tožnica) vložila pritožbo. Izpodbija jo v delu, v katerem je bil toženki prisojeni znesek, ki presega 7.842 DEM ter v odločitvi o pravdnih stroških, pri čemer se sklicuje na vse zakonsko predvidene pritožbene razloge kot uveljavljane. Sodišču prve stopnje očita, da jo zmotno šteje za tožnico, saj je svojo tožbo zoper toženko umaknila in je od tedaj dalje tekla pravda le še po nasprotni tožbi toženke, katero pa je slednja prav tako umaknila in je ni formalno nikoli na novo vložila - kar pomeni, da ni procesnih predpostavk za pravdo. Sicer pa je po mnenju tožnice sodišče toženki materialnopravno zmotno priznalo obresti od posojenih zneskov po 10 %-ni letni obrestni meri, saj bi bila upravičena kvečjemu do obresti v višini, kot jih izplačujejo banke za vloge na vpogled. Tožnica tudi vztraja pri svojem obračunu dolga, ki ne presega že priznanega zneska 7.842 DEM in s tem v zvezi ponuja kot sestavni del po pooblaščencu vložene pritožbe lastnoročno napravljen izračun, v katerem terja tudi uporabo določbe 395. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Končno izpodbija še prvostopno odločitev o pravdnih stroških in predlaga, da naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo "zaradi procesnih pomanjkljivosti v celoti zavrne" oziroma obsegu izpodbijanja ustrezno spremeni, podrejeno pa razveljavitev prvostopne sodbe v celoti in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Vprašanje, kako je sodišče označilo stranki, je povsem nepomembno, saj je sleherna od njiju nastopila tako v vlogi tožnice kot tudi toženke. Ob tem ni odveč pripomba, da pritožnica nikoli ni umaknila tožbe v celoti, temveč le glede glavnih zahtevkov, medtem ko je vztrajala pri zahtevku za plačilo stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je pač dosledno vztrajalo pri nespremenjenih označbah strank ves čas postopka (upoštevaje nenazadnje tudi časovno sosledje procesnih dejanj strank), ne da bi kdaj prišlo do kakršnihkoli dvomov o osebi ene ali druge stranke - zlasti ne o tem, na koga se nanašajo upravičenja in obveznosti iz izreka izpodbijane odločbe. Prav izhajajoč iz te doslednosti je nespremenjena označba strank ohranjena tudi v postopku na pritožbeni stopnji. Docela nepojasnjeno pa pušča tožnica svojo trditev v pritožbi, da je tudi toženka V.S. umaknila svojo tožbo (in da je ni nikoli ponovno vložila). Na glavni obravnavi dne 22.3.1993 je namreč le spremenila tožbo (191. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP), nikjer v spisu pa ni izjave o umiku njene tožbe ali kakršnekoli druge izjave, ki bi narekovala tako sklepanje.

S čim drugim tožnica uveljavljanega pritožbeneg razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne pojasnjuje, glede po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odst. 354. člena ZPP (drugi odstavek 365. člena istega zakona) pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podane.

Pravilna je tudi prvostopna odločitev o toženki pripadajočih obrestih od tožnici posojenih zneskov. Teh ji sodišče ni priznalo po pogodbeno dogovorjeni 10%-ni obrestni meri mesečno, temveč letno. Prav to je pa tožnica terjala po svojem tožbenem zahtevku, ki ga je toženka pripoznala in bi sodišče o tem odločilo s sodbo na podlagi pripoznave, če ne bi tožnica v tem delu zahtevka tožbe umaknila, pri čemer bi lahko končno toženka tudi preprečila sleherne učinke takega umika tožbe, če vanj ne bi privolila (193. člen ZPP). Zato predstavlja tožničino zavzemanje za še nižjo obrestno mero predvsem nedopustno zlorabo procesnih pravic strank in zato že iz tega razloga v tem delu tožničinim pritožbenim izvajanjem ni mogoče slediti. Sicer pa 10%-na letna obrestna mera ne presega obrestne mere, ki se v kraju izpolnitve plačuje za hranilne vloge na vpogled - to se pravi pogodbene obrestne mere, za katero se lahko dogovorijo fizične osebe glede na določbo 1. odstavka 399. člena Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR).

Tožnica neutemeljeno izpodbija tudi prvostopni izračun njenega dolga do toženke, ki je bistveno nižji od tistega, kar se je tožnica širokogrudno zavezala vrniti toženki z listino, ki jo je podpisala kot poslovno sposobna oseba in nato izpodbijala. Ugotovljen obseg tožničinega dolga ima podlago v dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje o prejetih in vrnjenih zneskih posojila in je oprt na izračun izvedenke finančne stroke, pri čemer sodišče prve stopnje ključnega spornega zneska 4.500 CHF itak ni štelo kot takega, ki bi ga tožnica prejela od toženke. Ob ugotavljanju obsega tožničinega dolga je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo kot vrnjene le tiste zneske, glede katerih v tem pogledu med strankama ni bilo spora oziroma tiste, katerih vrnitev je izkazana s potrdili. Za dvom v pravilnost takih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče ni imelo nikakršnega razloga - upoštevaje pri tem tudi pravilo o dokaznem bremenu iz 219. člena ZPP.

Kolikor pa se tožnica sklicuje na določbo 395. člena ZOR, pa je treba pojasniti, da je bila s to določbo res predvidena civilna sankcija za prepoved valorizacije s preračunavanjem t.i. valutne terjatve v domačo valuto po času izpolnitve obveznosti, vendar v mejah, kolikor je tako prepoved določal "poseben zvezni zakon". Zato je pomembno, če je v času odločanja na prvi stopnji že veljal Zakon o deviznem poslovanju (Ur. l. RS št. 1/91-I), ki z določbo 5. člena izrecno dovoljuje uporabo devizne (valutne) klavzule s tem, da se plačila po pogodbah med domačimi osebami na ozemlju Republike Slovenije izvršujejo izključno v domači valuti po tečaju, ki velja na dan plačila, če se pogodbeni stranki glede tečaja nista dogovorili drugače. V takem primeru pride namreč do situacije, ko je sankcija monetarnega prava, določena v 395. členu ZOR (da je mogoče zahtevati izpolnitev denarne obveznosti le po tečaju, ki je veljal ob nastanku obveznosti), pred izpolnitvijo obveznosti odpadla; njeno izpolnitev je sicer mogoče zahtevati le v domači valuti, toda po tečaju, ki velja na dan plačila, upoštevaje na tak način tudi načelo ekvivalence kot eno temeljnih načel obligacijskega prava.

Končno tožnica neutemeljeno izpodbija tudi prvostopno odločitev o pravdnih stroških in to iz razlogov, navedenih že v prvostopni sodbi, ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Vse kar navaja s tem v zvezi tožnica v pritožbi, je pri odločitvi o pravdnih stroških upoštevalo že sodišče prve stopnje.

Ker po obrazloženem niso podani ne uveljavljani niti po uradni dolžnosti upoštevni pritožbeni razlogi, je bilo treba tožničino pritožbo na podlagi določbe 368. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrditi.

Določbe ZPP in ZOR, na katere se pritožbeno sodišče sklicuje, so bile uporabljene na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I).