Jedro

Domnevo, da je prosilec vložil prošnjo samo zaradi zadržanja svoje vrnitve, se lahko utemelji na podlagi objektivnih meril. Takih objektivnih meril pa trenutno veljavni ZMZ-1 ne vsebuje, kar pomeni, da 8. člen Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito ni bil v celoti implementiran v pravni red Republike Slovenije in se zato 8. člen direktive v skladu z načelom primarnosti uporablja neposredno. Ker torej zakonodajalec objektivnih meril ni vnesel v ZMZ-1, do ustrezne spremembe ZMZ-1 ni možno omejiti gibanja na tej pravni podlagi.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep št. 2142-906/2020-6 (1312-02) z dne 4. 6. 2020 odpravi.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožnika pridržala, ker mu je že omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, bivanje in zapustitev tujcev v Republiki Sloveniji, da bi se izvedel in izvršil postopek odstranitve ter je mogoče utemeljeno domnevati, da je tožnik prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito. Odločila je, da bo tožnik pridržan na prostore Centra za tujce v Postojni od 4. 6. 2020 od 15.20 ure do prenehanja razloga, vendar najdlje do 4. 9. 2020 do 15.20, z možnostjo podaljšanja za en mesec.

2. V obrazložitvi sklepa tožena stranka navaja, da je tožnik vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji dne 4. 6. 2020. Tožnik je bil 2. 6. 2020 odpuščen iz zaporov .... Okrožno sodišče ... mu je izreklo, med drugim, tudi stransko sankcijo izgona tujca iz države. Ker tožnika ni bilo mogoče takoj odstraniti iz Slovenije, je bil 2. 6. 2020 z odločbo nameščen v Center za tujce, kjer je 3. 6. 2020 izrazil željo po vložitvi prošnje za priznanje mednarodne zaščite, formalno pa je bila prošnja sprejeta 4. 6. 2020. Ob vložitvi prošnje je navedel, da je izvorno državo zapustil pred 4 leti. V Sloveniji doslej še ni zaprosil za mednarodno zaščito, je pa prošnjo vložil v Italiji, kjer ima tudi potni list. V Sloveniji je sicer od oktobra 2019. Tožnik je povedal, da prošnjo vlaga sedaj zato, ker je bil v zaporu, v zaporu pa ni vedel, da lahko zaprosi za mednarodno zaščito. Takoj po njegovem vstopu v Slovenijo so ga ujeli in dali v zapor. V Italiji je čakal na odločitev glede prošnje za mednarodno zaščito, vendar je vmes naredil napako in odšel v Slovenijo, kjer je šel v zapor. V Sloveniji prosi za mednarodno zaščito zato, ker je v Pakistanu ogrožen.

3. Po mnenju tožene stranke je izpolnjen pogoj za omejitev gibanja iz 3. alineje prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Glede na to, da je tožnik predhodno zaprosil za mednarodno zaščito tudi v Franciji in v Italiji, nato pa odšel v izvorno državo in se tam poročil ter prišel nazaj v Italijo, nato pa tudi v Slovenijo, ugotavlja, da s takimi dejanji onemogoča katerikoli državi vsebinsko odločanje o njegovih domnevnih težavah v izvorni državi. Zoper tožnika je tudi tekel postopek odstranitve iz Republike Slovenije, s formalno vložitvijo prošnje za mednarodno zaščito pa je tožnik ta postopek prekinil. Iz navedenega razloga tožena stranka upravičeno ugotavlja, da je prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve. Vse od prijetja s strani policije 11. 10. 2019 je namreč imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito, pa tega ni storil. Lahko bi prošnjo vložil že prej in ne šele v času svoje nastanitve v Centru za tujce, saj mu je bila ta možnost glede na njegove predhodno vložene prošnje zagotovo poznana.

4. V nadaljevanju obrazložitve sklepa tožena stranka podrobno pojasnjuje, zakaj je potrebno tožniku omejiti gibanje na prostore Centra za tujce in ne na območje azilnega doma, kjer taka omejitev gibanja ne bi mogla biti dovolj učinkovita. Z uporabo milejšega ukrepa ne bi bilo mogoče doseči namena omejitve gibanja, saj v azilnem domu ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda iz azilnega doma.

5. Tožnik vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V tožbi navaja, da je bil v svojih izjavah ves čas konsistenten. V Italiji je že 2. 8. 2018 vložil prošnjo za mednarodno zaščito, pred tem pa še v Franciji (4. 7. 2017). V Pakistanu je vsa njegova družina v sporu s stricem zaradi zemlje, ki jo je zapustil ded. Stric se je polastil te zemlje in sedaj grozi tožniku in njegovemu bratu. Zato bi se težko vrnil nazaj, saj ga je strah strica. Si pa hkrati želi, da bi zemljo lahko prodal in se skupaj s svojo družino preselil v Italijo ali Slovenijo. Zato je tudi tukaj zaprosil za mednarodno zaščito takoj, ko je prišel iz zapora .... Prošnje v Sloveniji ni vložil z namenom, da bi zadržal ali oviral izvedbo svoje odstranitve iz Slovenije. Njegova prošnja je vsebinska in resnična in ni podana zaradi oviranja postopka. Poleg tega se lahko ukrep omejitve gibanja na Center za tujce odredi zgolj takrat, ko v posameznem primeru ukrepa omejitve gibanja na območje azilnega doma ni mogoče učinkovito izvesti. Tožena stranka bi lahko odredila ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, kar bi bil sorazmeren ukrep. Tožnik predlaga, da naj sodišče tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi, podrejeno pa, da naj tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek.

6. Tožnik je hkrati s tožbo vložil tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, kjer zahteva, da naj sodišče izvrševanje izpodbijanega sklepa zadrži do pravnomočne odločitve o tem sklepu. Z izpodbijanim sklepom je kršena tožnikova pravica do osebne svobode.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo meni, da je izpodbijani sklep zakonit in pravilen, zato pri njem vztraja in predlaga, da naj se tožba kot neutemeljena zavrne.

K točki I izreka:

8. Tožba je utemeljena.

9. Pri svoji odločitvi se je tožena stranka oprla na 3. alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 10. Iz določila 3. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 izhaja, da lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, kadar je prosilcu omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, bivanje in zapustitev tujcev v Republiki Sloveniji, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve ter je mogoče utemeljeno domnevati, da je prosilec prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito. Iz navedenega določila izhaja, da mora biti kumulativno podanih več pogojev, da je podan ta razlog za omejitev gibanja. Eden od pogojev je ta, da je mogoče utemeljeno domnevati, da je prosilec prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito. Tožena stranka je svojo domnevo, da je tožnik vložil prošnjo samo zaradi oviranja odstranitve, utemeljila s tem, ker prošnje ni vložil že prej, čeprav bi jo lahko.

11. Določilo 3. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 predstavlja implementacijo Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (v nadaljevanju Recepcijska direktiva II) v pravni red Republike Slovenije. Navedeno določilo ZMZ-1 pomeni implementacijo (d) točke tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II. Ta določa, da se sme prosilca pridržati, kadar je prosilec pridržan zaradi postopka vračanja v skladu z Direktivo 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav, da bi se pripravila vrnitev in/ali izvedel postopek odstranitve, ter zadevna država članica lahko na podlagi objektivnih meril, vključno s tem, da je prosilec že imel priložnost začeti azilni postopek, sklepa, da je mogoče utemeljeno domnevati, da prošnjo podaja samo zato, da bi zadržal ali otežil izvedbo odločbe o vrnitvi. Nadalje tretji odstavek 8. člena Recepcijske direktive II še določa, da se razlogi za pridržanje opredelijo v nacionalnem pravu.

12. Navedeno določilo torej izrecno določa, da se lahko domnevo, da je prosilec vložil prošnjo samo zaradi zadržanja svoje vrnitve, utemelji na podlagi objektivnih meril. Takih objektivnih meril pa trenutno veljavni ZMZ-1 ne vsebuje, kar pomeni, da navedeno določilo Recepcijske direktive II ni bilo v celoti implementirano v pravni red Republike Slovenije in se zato 8. člen Recepcijske direktive II v skladu z načelom primarnosti uporablja neposredno. Ker torej zakonodajalec objektivnih meril ni vnesel v ZMZ-1, do ustrezne spremembe ZMZ-1 ni možno omejiti gibanja na tej pravni podlagi (3. alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1). V ZMZ-1 bi morali biti določeni kriteriji, po katerih bi bilo mogoče utemeljeno sklepati, ali je prosilec vložil prošnjo za azil samo zato, da bi zadržal svojo odstranitev. Taki objektivni kriteriji bi morali biti v zakonu določeni tudi zaradi spoštovanja osnovnih načel, na katerih temelji Recepcijska direktiva II. Tako je v uvodnem delu citirane direktive v točki 15 navedeno, da bi bilo treba pridržanje prosilcev uporabljati v skladu z osnovnim načelom, da se osebe ne bi smelo pridržati zgolj zato, ker prosi za mednarodno zaščito, zlasti v skladu z mednarodnimi pravnimi obveznostmi držav članic ter členom 31 Ženevske konvencije. Prosilca se sme pridržati le v zelo jasno opredeljenih izjemnih okoliščinah, ki jih določa ta direktiva, ter ob upoštevanju načela nujnosti in sorazmernosti tako glede načina kot tudi namena takega pridržanja.

13. Ker torej Recepcijska direktiva II v uvodnem delu izrecno določa, da se sme pridržanje izvesti le v zelo jasno opredeljenih izjemnih okoliščinah, morajo biti kriteriji za domnevo, da je nekdo vložil prošnjo samo zaradi oviranja odstranitve, dovolj določno opredeljeni v zakonu, takih objektivnih kriterijev pa, kot je bilo že pojasnjeno, trenutno veljavni ZMZ-1 ne vsebuje. Zgolj dejstvo, da prosilec vloži prošnjo za azil v času izvajanja odstranitve iz države, samo po sebi še ne pomeni, da jo je vložil izključno s tem namenom, da bi oviral odstranitev, ob upoštevanju dejstva, da je iz podatkov baze Eurodac, ki so del upravnega spisa, razvidno, da je tožnik predhodno že vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Italiji in Franciji.

14. Sodišče še pripominja, da je Vrhovno sodišče RS že v zadevah X Ips 1/2019 in X Ips 11/2019 presojalo pravilnost in zakonitost odločitve v zvezi s 5. alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ki se nanaša na 28. člen Uredbe 604/2013/EU (v nadaljevanju Uredbe Dublin III) in s tem na nevarnost pobega iz 2(n) točke navedene uredbe. Ta ureja, da mora biti nevarnost pobega določena na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom. Vrhovno sodišče je s sodbama v navedenih zadevah ugotovilo, da ti kriteriji (kljub enaintrideseti točki drugega člena ZMZ-1, ki blanketno ureja nevarnost pobega) v ZMZ-1 niso podani, zato ni pravne podlage za izrekanje takšnega ukrepa omejitve gibanja. V konkretni zadevi ravno tako objektivni kriteriji za to, da tožena stranka lahko utemeljeno domneva, da tožnik prošnjo za mednarodno zaščito podaja le za to, da bi zadržal ali otežil izvedbo odločbe o vrnitvi, v zakonu niso določeni. Zato sodišče ugotavlja, da tudi v tej zadevi ni pravne podlage za izrekanje ukrepa omejitve gibanja na podlagi 3. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 15. Ker je sodišče po navedenem ocenilo, da v konkretnem primeru torej ni podan razlog za omejitev gibanja iz tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, je sodišče izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1. Ker je sodišče sklep odpravilo zaradi napačne uporabe materialnega prava, se do vseh ostalih navedb tožeče stranke v tožbi ni opredeljevalo.

16. ZMZ-1 v šestem odstavku 84. člena določa, da sodišče po predhodnem ustnem zaslišanju prosilca o tožbi tožnika odloči v treh delovnih dneh. Iz predloga ZMZ-11 je razvidno, da se zaslišanje opravi zaradi občutnega posega v svobodo prosilca, torej v njegovo korist. V obravnavani zadevi, ko za ukrep omejitve gibanja po 3. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ni ustrezne podlage, pa bi zaslišanje prosilca doseglo celo nasproten namen. Izvedba glavne obravnave bi bila torej sama sebi namen; hkrati pa bi bilo kršeno načelo ekonomičnosti postopka, saj bi moralo sodišče zaradi zaslišanja tožnika zagotoviti njegovo prisotnost, mu omogočiti tolmača in zastopanje po pooblaščencu, s čimer bi nastali nepotrebni stroški postopka. Toženi stranki pa s tem tudi ni bila kršena pravica do izjave, saj ji je bila vročena tožba, na katero je odgovorila.

K točki II izreka:

17. Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo, saj tožnik glede na odločitev o tožbi za izdajo začasne odredbe nima pravnega interesa. Skladno z določilom prvega odstavka 73. člena ZUS-1 namreč zoper to sodbo ni dovoljena pritožba in glede na to, da pritožba ni mogoča, pomeni, da je sodišče z izdajo sodbe (I. točka izreka) pravnomočno odločilo o zadevi, torej tožnik nima več pravnega interesa za začasno odredbo, ki je časovno vezana na čas do pravnomočne sodne odločbe. S pravnomočnostjo te sodbe namreč omejitev gibanja sama po sebi preneha, saj je sklep o omejitvi gibanja odpravljen.

1 Predlog ZMZ-1, EVA 2015-1711-0008, komentar k 84. členu.