Jedro

Tožnikovi parceli sta po prostorskih aktih OBČINE namenjeni za gradnjo in izpolnjujeta pogoje za nezazidana stavbna zemljišča, predpisane v 218. b. členu ZGO-1, čemur ne oporeka niti tožnik. Prvostopenjski organ je svojo odločitev oprl na določbo 404. člena ZDavP-2 ter na določbo drugega odstavka 58. člena ZSZ. Glede na navedeno pravno podlago, je prvostopenjski organ tožniku pravilno odmeril nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2013. Dokler so v veljavi predpisi, ki njegova zemljišča uvrščajo med stavbna zemljišča, davčni organ utemeljeno odmerja nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, četudi gradnja na spornih parcelah tožnika zaradi grabna, ki ju razpolavlja, dejansko v naravi ni mogoča.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je organ prve stopnje tožniku odmeril nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2013 za nepremičnini - nezazidanem stavbnem zemljišču na parc. št. 2194/1 in parc. št. 2194/6, obe k.o. ..., v znesku 251,01 EUR. V obrazložitvi izpodbijane odločbe prvostopenjski organ navaja, da je bilo nadomestilo za leto 2013 tožniku odmerjeno z odločbo, št. DT 4224-011248/2013-06-130-502-FOL z dne 17. 6. 2012, v znesku 291,68 EUR, vendar pa je to odločbo, po pritožbi tožnika, drugostopenjski organ odpravil in zadevo vrnil v ponovno odločanje. Organu prve stopnje je naložil, da v ponovnem postopku ugotovi, ali je graben s hudournikom mogoče uvrstiti med objekte gospodarske infrastrukture ter upoštevati, da se od vodnih površin nadomestilo ne odmerja. Napotilu je prvostopenjski organ sledil in v ponovnem postopku zaprosil za mnenje pristojne občinske službe. Te so, na podlagi prostorskih podatkov in fotografij, ugotovile, da znaša površina hudournika 350 m². Pri odmeri nadomestila je nato prvostopenjski organ navedeno površino hudournika odštel od površin posamezne parcele, za vsako 175 m². Nadalje prvostopenjski organ navaja, da ležita tožnikovi nepremičnini parc. št. 2194/1 in parc. št. 2194/6, obe k.o. ..., na območju, ki se ureja s prostorsko ureditvenimi pogoji za ruralno območje planske celoti 12 v Občini Piran in izpolnjujeta pogoje za nezazidana stavbna zemljišča iz 218. b člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Zato je tožnik zavezan k plačilu nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2013. Svojo odločitev je prvostopenjski organ oprl na določbo 58. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju ZSZ) in na Odlok o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Piran (v nadaljevanju Odlok), ki ga je ta sprejela na podlagi 218. člena ZGO-1. V obrazložitvi izpodbijane odločbe prvostopenjski organ še pojasni, kako se izračuna višina nadomestila ter, da v letu 2013 v zadevni katastrski občini ni bilo elementarne nesreče, ki bi na podlagi 15. člena Odloka omogočala oprostitev plačila nadomestila.

2. Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil pritožbo, ki jo je drugostopenjski organ zavrnil kot neutemeljeno. V zvezi z tožnikovim ugovorom v pritožbi, da je zaradi grabna, ki razpolavlja njegovi nepremičnini, na njih onemogočena gradnja in mu nadomestilo za to sploh ne bi smelo biti odmerjeno, drugostopenjski organ tožniku pojasnjuje, da dejstvo, da se na spornih parcelah nahaja graben s hudournikom, ne pomeni, da se nadomestilo ne bi smelo odmeriti od preostalih površin nezazidanega stavbnega zemljišča, ki ne predstavljajo vodnih površin. Nadomestilo je namreč vrsta obvezne dajatve, območja, kjer se nadomestilo plačuje pa določijo občine. Nadalje drugostopenjski organ ponavlja ugotovitev prvostopenjskega organa, da na območju katastrske občine ... v letu 2013 ni bilo elementarne nesreče, zato tožnika ni mogoče oprostiti plačila nadomestila (tretja alineja tretjega odstavka 15. člena Odloka).

3. V tožbi, ki jo tožnik vlaga zoper odločbo organa prve stopnje, navaja, da se ne strinja z zmanjšanjem nadomestila po odštetju površine hudournika od spornih parcel, ampak želi, da se nadomestilo ne odmeri, saj graben razpolavlja parceli in tako onemogoča gradnjo stavbe. Tožnik izpodbija tudi odločitev drugostopenjskega organa, saj se ta napačno opira samo na zakon in odlok, ne pa na dejansko stanje v naravi. Tožnik ne oporeka, da parceli ležita na območju, kjer je predvidena gradnja, vendar pa vztraja, da gradnja dejansko ni mogoča, dokler se ne odstrani graben in reši prostorska ureditev z umestitvijo propustov meteornih vod po pobočju. Sporni parceli sta žrtvovani za zaščito stavb pred povodnjijo, kar bi moralo biti upoštevano. Tožnik navaja, da je načelno zagotovljeno vse kar ZGO-1 v 218. b členu predvideva za opredelitev nezazidanega stavbnega zemljišča. Opisuje izlitje leta 2010, ki kaže na nevarnost elementarne nesreče, če je pretok vode po grabnu prekinjen. Zato so navedbe, da ni upravičen do oprostitve plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ker v letu 2013 v katastrski občini, kjer ležita nepremičnini ni bilo elementarne nesreče, le sprenevedanje. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter da se njegovi nepremičnini, do ureditve odtekanja meteornih vod, obravnavajo po dejanski in ne namenski rabi.

4. Toženka je sodišču poslala upravne spise, na tožbo pa po vsebini, ni odgovorila.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v spisu. Sodišče zato v celoti sledi obrazložitvi izpodbijane odločbe in, da bi se izognilo ponavljanju, ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi z tožbenimi navedbami pa še dodaja:

7. Sodišče naprej pojasnjuje, da je o tožnikovi tožbi zoper odločbo o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča za isti parceli za leto 2012 že odločilo s sodbo, št. III U 376/2014-8 z dne 22. 5. 2015, o tožbi zoper odločbo o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča za isti parceli za leto 2014 pa s sodbo, št. III U 125/2015 z dne 13. 11. 2015. V vseh treh primerih gre za istovrstne zadeve med istima strankama, ki temeljijo na isti dejanski in pravni podlagi, razlika je le v letu, za katero se nadomestilo odmerja.

8. Enako kot v dveh navedenih postopkih, tudi v tem primeru velja, da sta sporni parceli po prostorskih aktih Občine Piran namenjeni za gradnjo in izpolnjujeta pogoje za nezazidana stavbna zemljišča, predpisane v 218. b. členu ZGO-1, čemur ne oporeka niti tožnik. Prav tako je prvostopenjski organ tudi pri odmeri nadomestila za leto 2013 od površine spornih parcel odštel 350 m² vodnih površin, ki predstavljajo ugotovljeno površino hudournika.

9. Prvostopenjski organ je svojo odločitev oprl na določbo 404. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) ter na določbo drugega odstavka 58. člena ZSZ. ZDavP-2 v 404. členu določa, da izda davčni organ odločbo o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča po uradni dolžnosti na podlagi občinskega odloka (v predmetni zadevi, Odlok o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Piran) in vrednosti točke, ki velja na dan 1. januarja tistega leta, za katero se odmerja nadomestilo. Drugi odstavek 58. člena ZSZ pa določa, da se nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča plačuje na območju mest in naselij mestnega značaja, na območjih, ki so določena za stanovanjsko in drugačno kompleksno graditev, na območjih, za katera je sprejet prostorski izvedbeni načrt in na drugih območjih, ki so opremljena z vodovodnim in električnim omrežjem. Glede na navedeno pravno podlago, je prvostopenjski organ tožniku pravilno odmeril nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2013. Navedbe tožnika, da prvostopenjski organ nadomestila sploh ne bi smel odmeriti, ker, glede na dejansko stanje v naravi, gradnja na spornih parcelah ni mogoča, so po prepričanju sodišča neutemeljene. Če prvostopenjski organ nadomestila ne bi odmeril, bi ravnal v nasprotju z veljavnimi predpisi. Prav tako se sodišče strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da se na območju katastrske občine ... v letu 2013 ni zgodila nobena elementarna nesreča, zaradi katere bi tožnik lahko bil oproščen plačila nadomestila v skladu s 15. členom Odloka. Navedba tožnika, kaj se zgodi, če je pretok vode po grabnu prekinjen in to ponazarja z opisom izlitja v letu 2010 ter navedba, da gradnja na parcelah ni mogoča, ker graben razpolavlja parceli nista razloga ki ju ZSZ in/ali Odlok predvidevata kot okoliščine, zaradi katerih je mogoča oprostitev plačila nadomestila.

10. Sodišče tožniku ponovno (kot že v obeh sodbah) pojasnjuje, da, dokler so v veljavi predpisi, ki njegova zemljišča uvrščajo med stavbna zemljišča, davčni organ utemeljeno odmerja nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, četudi gradnja na spornih parcelah tožnika zaradi grabna, ki ju razpolavlja, dejansko v naravi ni mogoča. 11. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in utemeljena na zakonu. V postopku pred njeno izdajo niso bile zagrešene kršitve postopka, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti. Glede na navedeno, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.