Jedro

Pritožbeno sodišče se v tem delu strinja s pritožnikom, da ni naloga sodišča v nepravdnem postopku, razčiščevati ekonomsko utemeljenost poslovne odločitve, ki naj bi bila predmet predlaganja revizije. Naloga sodišča je v tem delu zgolj ugotovitev, ali je predlagateljica izkazala, da obstoji vzrok za domnevo, da je v postopanju nasprotne udeleženke prišlo do nepoštenosti. Dejstvo odpisa tako visokih terjatev nasprotne udeleženke in od nje odvisne družbe po mnenju pritožbenega sodišča ustreza pojmu iz 2. odstavka 318. člena ZGD-1, to je pojmu vzroka za domnevo, da je prišlo do nepoštenosti v poslovanju nasprotnega udeleženca.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se zaradi preveritve okoliščin odpisa terjatev družbe S. d.d. v višini 63,334.446,00 SIT (sedaj 264.289,96 EUR) in odpisa terjatve družbe G. in B. d.d., v višini 400,813.756,94 SIT (sedaj 1,672.566,17 EUR), zoper dolžnika H. d.o.o., v postopku prisilne poravnave, imenuje posebnega revizorja R. d.o.o., .

2.

Glede odločitve o odmeri predujma se zadeva vrne v nadaljnji postopek sodišču prve stopnje.

3.

Vsaka stranka nosi svoje stroške tega nepravdnega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče v ponovljenem postopku zavrnilo predlog predlagatelja za postavitev posebnega revizorja zaradi preveritve okoliščin odpisa terjatve družbe S. d.d. v postopku prisilne poravnave nad dolžnikom H. d.o.o. v višini 63,334.446,00 SIT ter odpisa terjatve družbe G. in B. d.d. zoper istega dolžnika v višini 400,813.756,94 SIT. Predlagatelju je naložilo povrnitev stroškov postopka nasprotne udeleženke v višini 1.546,48 EUR.

Zoper sklep je pravočasno vložil pritožbo predlagatelj zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlagal, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlogu in nasprotnemu udeležencu naloži povrnitev pritožbenih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Nasprotna udeleženka je v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in predlagatelju naloži povrnitev pritožbenih stroškov nasprotnega udeleženca.

Pritožba je utemeljena.

Naloga prvostopenjskega sodišča v ponovljenem postopku je bila, da odloči o utemeljenosti predloga predlagatelja za postavitev posebnega revizorja, ki naj preveri okoliščine odpisa terjatev družbe S. d.d. v višini 63,334.446,00 SIT in odpisa terjatev družbe G. in B. d.d. v višini 400,813.756,94 SIT v postopku prisilne poravnave nad dolžnikom H. d.o.o.. V preostalem delu je bil predlog predlagatelja, ki se je nanašal na preveritev vodenja vseh pravnih poslov, ki jih je nasprotni udeleženec sklenil v obdobju petih let z družbo H. B. d.o.o. in z družbo G.in B. d.d. in vseh medsebojnih razmerij, ki se nanašajo na promet z nepremičninami med navedenimi družbami, že zavrnjen s sklepom Okrožnega sodišča v kranju. opr. št. Ng 3/2006-26 z dne 30.5.2006, ki je bil v tem delu potrjen s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 666/2006 z dne 28.9.2006 (3. točka izreka).

Ob vložitvi predloga je bila podlaga za imenovanje posebnega revizorja urejena v 67. členu Zakona o prevzemih (Ur. l. RS, št. 47/97). Z uveljavitvijo novega Zakona o gospodarskih družbah (Ur. l. RS, št. 42/2006 - v nadaljevanju ZGD-1) so bile navedene določbe Zakona o prevzemih razveljavljene in ista materija urejena v okviru ZDG-1. Tako je sedaj vsebinsko na enak način sodno imenovanje posebnega revizorja urejeno v 2. odstavku 318. člena ZGD-1. Imenovanje posebnega revizorja predstavlja posebno pravico manjšinskega delničarja, ki ima ustrezen delež v osnovnem kapitalu družbe, s katero lahko preveri (med drugim) ustreznost vodenja posameznih poslov v družbi. Manjšinski delničar mora navedeno zahtevo primarno uveljavljati na skupščini družbe. Šele če skupščina zavrne predlog manjšinskega delničarja za imenovanje posebnega revizorja, so izpolnjene procesne predpostavke za uveljavljanje tovrstnega predloga preko sodišča v nepravdnem postopku. Med strankama ni sporno, da je bila ta procesna predpostavka v konkretnem primeru izpolnjena, saj je skupščina nasprotnega udeleženca predlog predlagatelja zavrnila na 11. redni skupščini dne 13.7.2005. V skladu z 2. odstavkom 318. člena ZGD-1 oziroma prej 2. odstavkom 67. člena Zakona o prevzemih pa navedena manjšinska pravica ni absolutna v smislu, da bi manjšinski delničar lahko zahteval imenovanje posebnega revizorja brez kakršnegakoli razloga. V predlogu sodišču mora namreč izkazati, da obstoji vzrok za domnevo, da je pri postopanju prišlo do nepoštenosti ali hujših kršitev zakona ali statuta delniške družbe. Predlagatelj je s tem v zvezi ponujal naslednje trditve: - nasprotni udeleženec se je odločil, da se odpove svoji nesporni terjatvi in ločitevni pravici zoper dolžnika H. d.o.o.; - terjatvi se je odpovedala tudi odvisna družba G. in B. d.d., ki je ravnala pod vplivom nasprotnega udeleženca.

Iz trditvenih navedb predlagatelja ne izhaja zatrjevanje, da bi bila omenjena odpisa izrecno v nasprotju z zakonom ali statutom nasprotnega udeleženca. Trditve predlagatelja o kršitvi zakona so se nanašale predvsem na očitek o kršitvi 478. člena ZGD v zvezi z utemeljitvijo predloga v delu, o katerem je bil predlog predlagatelja že pravnomočno zavrnjen. Trditve predlagatelja glede spornih odpisov terjatev pa je mogoče strniti v okvir zatrjevanja nepoštenosti postopanja uprav obeh družb. Iz trditvenih navedb predlagatelja izhaja utemeljitev, da je odpis terjatev negospodarno dejanje nasprotnega udeleženca in njegove odvisne družbe, saj nista dosegla niti delnega poplačila, ki bi jima sicer šlo v okviru pogojev potrjene prisilne poravnave nad dolžnikom. Pritožbeno sodišče pri tem pojasnjuje, da ima odpis dolga v smislu, kot ga zatrjuje predlagatelj, v pravnem smislu značaj odpusta dolga, kar pomeni zmanjšanje aktive na strani subjekta, ki se tovrstnega instrumenta posluži. To sicer samo po sebi še ne pomeni, da je vsak odpis terjatev neekonomično ravnanje, ki bi v posledici pomenilo zmanjšanje premoženja takšnega subjekta. Takšnih poslovnih odločitev se gospodarski subjekti pri svojem poslovanju tudi neredko poslužujejo (npr. odpis neizterljivih terjatev). Vprašanje, ali ima posamezen odpis terjatev svojo ekonomsko logiko, ki jo zasledujejo gospodarski subjekti na trgu, pa je vprašanje konkretne ocene posamezne poslovne odločitve.

Nasprotni udeleženec izrecno priznava, da je do obeh odpisov terjatev dejansko prišlo, za kar pa ponuja obširne utemeljitve glede ekonomske upravičenosti za posluževanje tovrstne odločitve. Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrnitvi predloga utemeljilo na okoliščini, da je nasprotna udeleženka natančno obrazložila situacijo in okoliščine odpisa terjatve, na kar pa predlagateljica ni konkretno odgovorila. Na ta način je prvostopenjsko sodišče svojo odločitev o utemeljenosti predloga predlagatelja vezalo na ugotavljanje ekonomske upravičenosti same poslovne odločitve. Pritožbeno sodišče se v tem delu strinja s pritožnikom, da ni naloga sodišča v nepravdnem postopku, razčiščevati ekonomsko utemeljenost poslovne odločitve, ki naj bi bila predmet predlaganja revizije. Naloga sodišča je v tem delu zgolj ugotovitev, ali je predlagateljica izkazala, da obstoji vzrok za domnevo, da je v postopanju nasprotne udeleženke prišlo do nepoštenosti. Dejstvo odpisa tako visokih terjatev nasprotne udeleženke in od nje odvisne družbe po mnenju pritožbenega sodišča ustreza pojmu iz 2. odstavka 318. člena ZGD-1, to je pojmu vzroka za domnevo, da je prišlo do nepoštenosti v poslovanju nasprotnega udeleženca. Kot rečeno, odpisovanje tako visokih terjatev v načelu ni običajno v postopku (v naravi) odločanja ekonomskih subjektov pri svojem poslovanju. Seveda pa konkretne okoliščine primera lahko utemeljujejo obstoj posebnih ekonomskih razlogov za takšno odločitev. Iz takšne ocene izhaja, da je predlagatelj že s sklicevanjem na nenavadno poslovno odločitev nasprotnega udeleženca, ki sama zase (po svoji naravi načeloma) ni ekonomsko utemeljena, izkazal vzrok za domnevo nepoštenosti pri postopanju nasprotnega udeleženca. Vprašanje, ali je nasprotni udeleženec za sporno odločitev imel utemeljene ekonomske razloge, pa je vprašanje utemeljevanja resničnosti domneve same. Skozi nepravdni postopek, je predlagatelju kot manjšinskemu delničarju omogočeno, da s pomočjo mnenja neodvisnega revizorja preizkusi, ali je bila s tem njegova domneva, iz katere je izhajal v samem predlogu, ovržena, ali potrjena.

Iz navedenega izhaja, da je materialnopravno zmotna odločitev o zavrnitvi predloga predlagatelja za imenovanje posebnega revizorja za preveritev odpisa terjatev nasprotnega udeleženca. Enako pa velja tudi za preveritev odpisa terjatev odvisne družbe G. in B. d.d. Sodišče prve stopnje je predlog v tem delu zavrnilo zgolj z utemeljitvijo, da predlagatelj ni z ničemer dokazal, da je odvisna družba odpis izvršila pod vplivom nasprotnega udeleženca ter na ugotovitvi, da razmerje med odvisno in obvladujočo družbo ne izključuje odgovornosti odvisne družbe za zakonitost njenega poslovanja. Takšna utemeljitev je po mnenju pritožbenega sodišča materialnopravno zmotna. Ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da razmerje med odvisno in obvladujočo družbo ne izključuje odgovornosti odvisne družbe za zakonitost njenega poslovanja, ne izključuje trditev predlagatelja, da je odvisna družba G. in B. d.d. odpisala terjatve pod vplivom nasprotnega udeleženca kot obvladujoče družbe. Odgovornost odvisne družbe za zakonitost njenega poslovanja (neodvisno od razmerja do obvladujoče družbe) samo po sebi še ne more izključevati nepoštenosti v ravnanju obvladujoče družbe, to je nasprotnega udeleženca, ki naj bi bila potrditvah predlagatelja v tem, da je odvisna družba pod njenim vplivom odpisala navedeno terjatev do družbe H. d.o.o. V sami naravi kapitalskega odločanja je, da obvladujoča družba preko kapitalske večine usmerja poslovanje odvisne družbe. Tudi iz navedb nasprotnega udeleženca izhaja, da sta tako nasprotni udeleženec kot odvisna družba postopala usklajeno pri spornih odpisih terjatev, tako da po mnenju pritožbenega sodišča ne more biti dvoma o vplivu nasprotnega udeleženca na tovrstno poslovno odločitev odvisne družbe. Takšno ravnanje nasprotnega udeleženca pa v enaki meri izpolnjuje izkazanost vzroka za domnevo nepoštenosti v poslovanju kot v že obravnavanem primeru odpisa lastnih terjatev.

Iz navedenih ugotovitev tako izhaja, da je predlagatelj izkazal obstoj vzroka za domnevo, da je prišlo do nepoštenosti pri odpisu terjatev nasprotnega udeleženca in odvisne družbe pod vplivom nasprotnega udeleženca, s čimer so izpolnjene predpostavke za imenovanje posebnega revizorja. Na podlagi pravilne uporabe materialnega prava je pritožbeno sodišče pritožbi predlagatelja ugodilo in v skladu s 3. točko 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku izpodbijani sklep spremenilo tako, da je imenovalo predlaganega posebnega revizorja s strani predlagatelja. Pritožbeno sodišče je pri tem upoštevalo, da nasprotni udeleženec za predlaganega revizorja ni zatrjeval, da so podane okoliščine, da predlagani revizor ne more biti imenovan iz razloga v zadnjem stavku 1. odstavka 318. člena ZGD-1. V skladu s 6. odstavkom 318. člena ZGD-1 sodišče z odločbo o imenovanju posebnega revizorja tudi naloži družbi, da založi predujem za kritje stroškov posebne revizije. Ker je prvostopenjsko sodišče zavrnilo predlog predlagatelja, ni odločalo o založitvi predujma. Pri določitvi predujma mora sodišče svojo odločitev utemeljiti in navesti razloge glede višine predujma, ki ga mora založiti družba. V kolikor bi pritožbeno sodišče v posledici spremembe odločitve prvostopenjskega sodišča samo odločilo o višini predujma, bi nasprotnemu udeležencu neupravičeno odvzelo pravico do pritožbe in izpodbijanja dejanskih ugotovitev, ki bi bile podlaga za določitev višine predujma. Pritožbeno sodišče je zato odločitev o tem vprašanju pridržalo prvostopenjskemu sodišču, ki bo moralo o tem odločiti s posebnim sklepom, zoper katerega bo dopustna pritožba.

Odločitev o stroških postopka in pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi z 2. odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP. Pritožbeno sodišče je pri tem upoštevalo, da je predlagatelj v postopku uspel samo deloma, saj je bil njegov predlog v pretežni meri pravnomočno zavrnjen že s sklepom prvostopenjskega sodišča Ng 3/2006-26. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da stranki nosita vsaka svoje stroške celotnega postopka, skupno s pritožbenimi stroški.