Jedro

Tudi za mladoletnika velja domneva nelojalnosti, zgolj mladoletnost ne zadošča za ovrženje te domneve.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000), zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 19.3.2004. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote Laško z dne 29.10.2003, s katero je ta ugotovila, da se A.A., roj. 30.8.1937, po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS, Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91, 38/92 in 13/94), ni štel za jugoslovanska državljana in v skladu z določbo 39. člena ZDRS ni postal državljan Republike Slovenije. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Tožena stranka je pravilno uporabila določbe 39. člena ZDRS ter 1. in 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu DFJ (ZDrž Uradni list DFJ, št. 64/45, Uradni list FLRJ, št. 54/46, 90/46, 104/47, 88/48, 105/48). V obravnavani zadevi so bili kumulativno izpolnjeni vsi v navedenem zakonu določeni pogoji. V zadevi ni sporno, da so člani tožnikove družine optirali za nemški (Tretji) Reich in da so pred uveljavitvijo novele ZDrž (Uradni list FLRJ, št. 105/48), ki je začela veljati 4.12.1948, živeli v tujini. V primerih, ko se ugotavlja državljanstvo oseb, ki so bile v relevantnem obdobju otroci, vsebina in namen določbe 2. odstavka 35. člena ZDrž pridobi pravni pomen neposredno preko ugotavljanja državljanstva za njihove prednike. Po interpretaciji takratnih pravnih predpisov, kot izhaja iz upravno sodne prakse, velja načelo, da mladoletni otroci v državljanstvu sledijo svojim staršem. Glede tretjega pogoja (domneve nelojalnosti) pa tožnik ni ponudil konkretnih dokazov, s katerimi bi domnevo nelojalnosti, ki velja za vse osebe nemške narodnosti izpodbil, čeprav je to možnost imel. Tožnik je zoper sodbo sodišča prve stopnje vložil pritožbo, v kateri smiselno ponovi tožbene navedbe. Meni, da je absurdno, da mora dokazati, da kot otrok (ob koncu vojne je imel 8 let) ni ravnal v nasprotju s koristmi naroda in države. Otrok ne more ravnati v nasprotju z narodovimi in državnimi koristmi, ker gre za pravno relevantno ravnanje, ki mora imeti voljni in zavestni element. Zato je po njegovem mnenju treba šteti, da je z navedbo, da je bil takrat otrok in kot tak tudi ni mogel biti nelojalen, opozoril na splošno znano dejstvo, splošno znanih dejstev pa se ne dokazuje. Predlaga, da Vrhovno sodišče RS izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel tudi revizijo. Po določbi 1. odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče RS odloča o pravnih sredstvih, vloženih do 1.1.2007, po ZUS-1. Po 2. odstavku 107. člena ZUS-1 se do 1.1.2007 vložene pritožbe, če ne izpolnjujejo pogojev za pritožbe po tej določbi, štejejo za revizije. Ker je tožnikova pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje vložena pred 1.1.2007, in ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po 2. odstavku 107. člena ZUS-1, se obravnava kot revizija.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). Po presoji revizijskega sodišča je bilo materialno pravo v obravnavani zadevi pravilno uporabljeno. V obravnavani upravni zadevi gre za ugotavljanje državljanstva (3. odstavek 63. člena ZDen) kot pogoja za pridobitev upravičenja do denacionalizacije in je zato treba upoštevati poleg predpisov, ki urejajo državljanstvo tudi določbe ZDen. Temeljno pravilo glede ugotavljanja državljanstva kot pogoja za pridobitev upravičenj do denacionalizacije je vsebovano v 1. odstavku 9. člena ZDen, ki določa, da so fizične osebe iz 3., 4. in 5. člena ZDen upravičenci, če so bili v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani in jim je bilo po 9.5.1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. Časovni okvir, ki je pomemben za ugotovitev državljanstva, je ureditev ZDrž, ki določa v 2. odstavku 35. člena oviro za ugotovitev oziroma nadaljevanje jugoslovanskega državljanstva na dan 28.8.1945, če so podani trije pogoji: življenje v tujini, nemška narodnost in nelojalno ravnanje med vojno ali pred vojno proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ. Na podlagi te določbe ZDrž je bila odrečena pridobitev jugoslovanskega državljanstva povojne FLRJ tistim osebam nemške narodnosti, ki so se pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti, ker so s svojim ravnanjem izkazovale lojalnost nemškemu Reichu.

V obravnavani zadevi, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je sporen tretji pogoj, to je nelojalno ravnanje med vojno ali pred vojno proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ. V 3. odstavku 63. člena ZDen je določeno, da pri ugotavljanju jugoslovanskega državljanstva kot pogoja za pridobitev upravičenj do denacionalizacije ni mogoče ugotavljati obstoja nelojalnega ravnanja zoper interese in države FLRJ. Po stališču iz odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-23/93, na katero se upravna organa in sodišče prve stopnje pravilno sklicujejo, vsebuje določba 2. odstavka 35. člena ZDrž v povezavi z določbo 3. odstavka 63. člena ZDen domnevo nelojalnosti, ki je bila glede na takratna zgodovinska dejstva upravičena, vendar je ni dopustno razlagati tako, da prizadeta oseba ne bi imela pravice izpodbijati domneve in dokazovati nasprotnega. Vrhovno sodišče je v svoji sodni praksi (sodba št. X Ips 1307/2006, X Ips 678/2006) že zavzelo stališče, da za otroka kot poseben pravni subjekt velja samostojna domneva nelojalnosti, kar pomeni, da domneva nelojalnosti, ki velja za starše, ne velja tudi za otroke, torej da mora imeti tudi oseba, ki je bila v času vojne še mladoletna in je po predpisih Kraljevine Jugoslavije sicer sledila državljanstvu (zakonski otrok) svojega očeta, možnost izpodbiti domnevo nelojalnosti oziroma dokazovati in tudi dokazati svojo lojalnost. Drugače kot revident, Vrhovno sodišče RS ne meni, da je starost tista okoliščina, ki sama po sebi zadošča za izpodbitje domneve nelojalnosti. Polnoletniki morajo, da izpodbijejo domnevo nelojalnosti, dokazati ravnanje, ki je bilo koristno za narode FLRJ. Takšno ravnanje mora biti praviloma aktivno. Za mladoletnika tudi velja domneva nelojalnosti, zato se od njega za izpodbitje te domneve zahteva isto kot za polnoletnika, to pa je ravnanje v korist narodov FLRJ. Po stališču Vrhovnega sodišča zgolj mladoletnost ne zadošča za ovrženje domneve nelojalnosti. ZDen je podelil denacionalizacijskim upravičencem denacionalizacijski zahtevek, ki je premoženjske narave. Tega pa imajo načeloma le državljani Republike Slovenije, kot to izhaja iz 1. in 3. odstavka 9. člena ZDen. V času 2. svetovne vojne osebe nemške narodnosti zaradi 3. odstavka 63. člena ZDen v povezavi z 2. odstavkom 35. člena ZDrž praviloma nimajo denacionalizacijskega zahtevka (odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-23/93). Če bi se zavzelo stališče, da za izpodbijanje domneve nelojalnosti zadošča že mladoletnost vlagatelja denacionalizacijskega zahtevka v času 2. svetovne vojne, bi se velikokrat dogodilo, da starši otroka, zaradi svoje nemške narodnosti in domneve nelojalnosti, ne bi imeli denacionalizacijskega zahtevka, njihovi otroci pa bi takšen zahtevek imeli izključno zaradi svoje mladoletnosti pri vseh ostalih enakih okoliščinah. Pri tem so oboji bili nemške narodnosti in so tudi v vsem ostalem delili enako usodo. Glede na cilje ZDen bi to bilo protislovje, zato pa oseba ne more ovreči domneve nelojalnosti zgolj z navedbo svoje starosti. Če je bila oseba mladoletna, torej takšne starosti, da ni bila sposobna tvoriti svoje volje in ravnati po njej, potem si iz stvarnih razlogov ni mogoče predstavljati, da bi lahko izpodbila domnevo nelojalnosti s svojim ravnanjem. V takšnem primeru lahko izpodbije domnevo nelojalnosti tako, da se sklicuje, da je njej bližja oseba ravnala tako lojalno, da to izpodbija domnevo nelojalnosti tudi v njen prid. V poštev pride ravnanje osebe, ki je skrbela za mladoletno osebo, praviloma torej starši. Zatrjuje lahko tudi kakšne druge okoliščine, ki izpodbijajo domnevo nelojalnosti. Mladoletnost sama po sebi ne zadošča. Revident je bil ob koncu 2. svetovne vojne star 8 let. Okoliščin, ki bi izpodbile domnevo nelojalnosti, ni zatrjeval, čeprav ga je upravni organ k temu pozval. Zato velja domneva njegove nelojalnosti. Ker je bilo poleg tega v upravnem postopku ugotovljeno, da je revident 4.12.1948 živel v tujini in da je bil nemške narodnosti, je bilo materialno pravo, na katerega pravilno uporabo mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, v obravnavani zadevi pravilno uporabljeno. Sodba sodišča prve stopnje je iz navedenih razlogov pravilna.

Revizijski ugovori upoštevaje navedeno na drugačno odločitev revizijskega sodišča ne morejo vplivati.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1.