Jedro

Asignacijsko razmerje ni dvostransko ali celo tristransko pravno razmerje. Pri asignaciji gre za dve pooblastilni razmerji, ki nastaneta z dvema enostranskima pravnima posloma asignanta: s pooblastitvijo asignata, da plača asignatarju določen znesek in s pooblastitvijo asignatarja, da ta znesek sprejme. Zato izostanek podpisa tožene stranke na "asignacijski pogodbi" ne pomeni, da asignacije ni bilo (1020. člen in sledeči ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Pritožbo zoper sodbo, s katero je sodišče prve stopnje: - ugotovilo, da je nakazilo z dne 2.3.1995, na podlagi katerega je tožena stranka P. d.o.o. prejela poplačilo svoje terjatve v znesku 11.799.746,00 SIT, brez pravnega učinka proti stečajni masi tožeče stranke, - naložilo toženi stranki, da mora plačati v stečajno maso tožeče stranke znesek 11.799.746,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 19.9.1995 dalje ter ji povrniti pravdne stroške, je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija tožena stranka z revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga iz 2. in 3. točke prvega odstavka 385. člena ZPP. Revizijskemu sodišču predlaga, naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta za odločitev v tem sporu ugotovili vsa dejstva, ki so po 125. členu Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. list RS štev. 67/93 in 39/97; v nadaljevanju: ZPPSL) odločilna za odločitev. Ugotovili sta, da je sodišče začelo stečajni postopek proti tožeči stranki s sklepom dne 15.3.1995, da je tožeča stranka dne 2.3.1995 pooblastila svojega dolžnika Pr. d.d., M., da znesek 11.799.746,00 SIT namesto njej nakaže toženi stranki, kar je Pr. d.d. M. storila najkasneje 3.3.1995, in da je prišlo zaradi tega dejanja do oškodovanja stečajnih upnikov. Glede na način in čas poplačila terjatve tožene stranke sta še ugotovili, da so izpolnjene predpostavke za domnevo, da je tožena stranka vedela oziroma bi morala vedeti za slabo ekonomsko-finančno stanje tožeče stranke (4. odstavek 125. člena ZPPSL).

Razen dejstev, navedenih zgoraj, druga dejstva za odločitev niso (bila) odločilna. Tožena stranka namreč v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navedla nobenega dejstva in predlagala nobenega dokaza, s katerim bi izpodbijala obstoj zgoraj navedenih dejstev. Okoliščina, da sodišči nista ugotavljali še raznih drugih dejstev, za katere meni tožena stranka, da bi jih morali, ki pa za odločitev niso pomembna, zato ni bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Okoliščina, da tožena stranka ni podpisala "asignacijske pogodbe", za odločitev res ni pomembna. Asignacijsko razmerje namreč ni dvostransko ali celo tristransko pravno razmerje, ki je sklenjeno ob izpolnitvi predpostavke iz 26. členu ZOR. Pri asignaciji gre za dve pooblastilni razmerji, ki nastaneta z dvema enostranskima pravnima posloma asignanta - s pooblastitvijo asignata, da plača asignatarju določen znesek in s pooblastitvijo asignatarja, da ta znesek sprejme. Zato izostanek podpisa tožene stranke na "asignacijski pogodbi" ne pomeni, da asignacije ni bilo. Pri tem je treba še opozoriti, da zakon za asignacijo ne predvideva pisne oblike (1020. člen in sledeči ZOR).

Tudi če je šlo za kakšno drugačno pravno dejanje in ne asignacijo, je za odločitev v sporu odločilna posledica tega dejanja - poplačilo upnikove terjatve. Ugotovitev v izreku izpodbijane sodbe, da je nakazilo brez pravnega učinka proti stečajni masi pa je pravilna, čeprav morda ni šlo za nakazilo. Terjatev tožene stranke je bila namreč poplačana na podlagi dejanja, ki ga je tožeča stranka (morda sicer pravno zmotno) opredelila kot asignacijo (glej "asignacijsko pogodbo").

V čem naj bi pritožbeno sodišče odločalo extra petitum, tožena stranka ni razumljivo pojasnila. V kolikor izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, je treba opozoriti na 3. odstavek 385. člena ZPP. Nepomembno je tudi, v kakšnem pravnem razmerju sta bili stranki spora. Morebitno zavarovanje svoje terjatve proti tožeči stranki z zastavno pravico je tožena stranka lahko uveljavljala v dodatnem roku za prijavo terjatev, določenem v 2. točki 2. odstavka 137. člena ZPPSL, ne more ga pa v sporu po 125. členu in sledečih ZPPSL. Njeno pasivno legitimacijo v sporu določa 2. odstvek 129. člena ZPPSL.

Končno je treba še povedati, da je spor o upravičenosti pooblaščenca zastopati toženo stranko trajanje postopka pred sodiščem prve stopnje samo časovno podaljšal, ni pa onemogočil ali otežil toženi stranki navajanja dejstev in predlaganja dokazov, pomembnih za odločitev v sporu; tožena stranka vsaj ni navedla nobenega konkretnega primera.

Iz povedanega sledi, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani. Ker tudi tisti revizijski razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po 386. členu ZPP po uradni dolžnosti, niso podani, je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno.