Jedro

VS RS je v podobnem primeru že zavzelo stališče, da v primer, če svet delavcev k programu razreševanja presežnih delavcev oz. k spremembam v organizaciji ni podal izrecnega soglasja, redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožnici, ni bila nezakonita. ZDR v zvezi s tem v 97. členu zahteva le obvestilo in posvetovanje s sindikatom. Zavrnitev soglasja, ki ga ZSDU za take primere predvideva (1. odst. 96. člena v zvezi s 7. alinejo 89. člena), v skladu s 3. odst. 96. člena ZSDU nima učinka na pravilnost in zakonitost odločitve delodajalca (iz pete do osme alinee prvega odstavka 89. člena ter prve in druge alinee 93. člena ZSDU), če predlog o zmanjšanju števila delavcev vsebuje predlog programa razreševanja presežnih delavcev po predpisih o delovnih razmerjih, ali če so razlogi za odločitev o zmanjšanju števila delavcev utemeljeni. V konkretnem primeru utemeljenih razlogov za zavrnitev soglasja ni bilo, zato arbitražni postopek ne vpliva na zakonitost odpovedi tožnici.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici z dne 25. 5. 2012 iz poslovnega razloga, da na njeni podlagi delovno razmerje med strankama ni prenehalo, ampak je trajalo do 23. 1. 2013 in da je tožena stranka do tega dne dolžna tožnici priznati vse pravice iz delovnega razmerja od prenehanja dalje, vključno s plačo, ki bi jo tožnica prejela, če bi delala, ter ji po plačilu dajatev plačati neto zneske z zakonitimi zamudnimi obrestmi ter njen tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine v višini 18-ih tožničinih bruto plač (I. točka izreka). Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper sodbo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava ter iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje glede potrebnosti študentskega dela in sicer: - da je študentskega dela bilo v letu 2012 manj kot v letu 2011, - da se študentsko delo uporablja samo na poker turnirjih, - da študentje opravljajo dela, ki jih redno zaposleni ne želijo opravljati - kot je to izpovedala priča A.A., - da študentje delajo na takšnih delih, kjer jih lahko odslovijo, ko ni več dela.

Sodišče se ne opredeli natančno do izpovedb prič B.B., C.C., ter tudi tožnice. Priča D.D. je tudi izpovedala, ko so študentje na poker turnirju končali z delom, so jih poslali delati na žive igre. Primerjava podatkov o opravljenem študentskem delu v E. v avgustu 2012 s podatki o opravljenem delu v septembru 2012 pokaže, da ni bistvene razlike, sodišče se do tega ne opredeli, zgolj pavšalno navaja, da je mesec avgust pri toženi stranki izreden mesec, ne utemelji pa povečan obseg opravljenih študentskih ur v mesecu juliju in septembru 2012. Sodišče se izrecno ne opredeli do izpovedbe priče F.F., ki je izpovedala, da na vprašanje, od kod ve glede dela študentov, je pojasnila, da je delala z njimi. Sodišče povsem pavšalno utemelji svojo odločitev na pričanju predsednika uprave, da ni bilo nikakršne potrebe, da bi se opravljanje teh del ponudilo presežnim delavcem. Navedeno predstavlja bistvene kršitve pravil postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, oziroma so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Tožena stranka je s takšnim načinom dela zaobšla delovnopravno zakonodajo, saj je redno zaposlene opredelila kot presežne delavce, in jih nadomestila s študentskim delom. To pa pomeni, da ni bilo resnega in utemeljenega poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je odpoved izpodbijala tudi iz razloga, ker je svet delavcev tožene stranke zaradi kršitev določb ZSDU zadržal odločitev tožene stranke o odpovedi pogodbe o zaposlitvi 84 delavcem. Po mnenju tožnice je bila odpoved nezakonita že iz razloga, ker je bila preuranjena. Ker je svet delavcev sprožil arbitražni postopek, je tožnica sodišču med ostalimi dokazi predlagala tudi vpogled v spis naslovnega sodišča opr. št. X Pd 182/2012. Sodišče predlaganega dokaza ni izvedlo, zaradi česar je ostalo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, v posledici tega pa je sodišče tudi zmotno uporabilo materialno pravo, saj tožničinega ugovora ni štelo za pravno utemeljenega. Zaradi navedenega je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Po stališču sodišča tožnica svojega tožbenega zahtevka ne utemeljuje s trditvijo o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker tožena stranka na podlagi 97. člena ZSDU ni smela sprejeti odločitve o zmanjšanju števila delavcev ob zavrnitvi soglasja sveta delavcev, temveč je tožnica nezakonitost odpovedi utemeljevala z 2. alineo 1. odstavka 98. člena ZSDU. Takšno stališče je pravno nepravilno. Tožnica niti njen pooblaščenec nista sodelovala v postopku sprejemanja programa, pri čemer pa je bistveno, da je svet delavcev zadržal odločitev tožene stranke o odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pravna podlaga o nezakonitosti je vedno v presoji sodišča, bistveno je, da stranka nezakonitost zatrjuje. Tožnica priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnice ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in tožnici naloži v plačilo tudi pritožbene stroške postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izdaje sodne odločbe dalje do plačila. Po mnenju tožene stranke je sodišče v točki 5. in 6. obrazložitve sodbe prepričljivo ocenilo vsak posamezni dokaz in vse izvedene dokaze skupaj glede študentskega dela pri toženi stranki. Tožena stranka je predložila vse dokaze, ki izkazujejo način in obseg dela študentov pri njej in gre za izvajanje občasnih del zaradi povečanega obsega in s tem ni v ničemer nadomeščala redno zaposlene delavce. Iz predloženih podatkov o poslovanju in izjav prič je jasno razvidno, da predstavlja mesec avgust v igralniški dejavnosti (kot tudi v turizmu) enega izmed viškov gostinske sezone (poleg tega so še: božično novo letni prazniki in velika noč). To je že splošno poznano dejstvo gibanja turistične sezone. Tudi v septembru 2012 študentsko delo ni izstopalo iz povprečja in primerjave z letom 2011. Utemeljenost poslovnega razloga je razvidna iz programa razreševanja presežnih delavcev iz maja 2012 sprejeta po določilih ZDR in v okviru katerega je prenehalo delovno razmerje tudi tožnici. Občasno povečan obseg dela predstavljajo občasni poker turnirji, saj gre za občasne turnirje, ki so sicer iz ekonomskega vidika za družbo nerentabilni. Namreč ne gre za igro z denarjem oziroma vrednostnimi žetoni („cash game“), prijavnina udeležencev se v višini 90 % nameni za nagradni sklad, organizatorju ostane le 10 % prijavnine kot dohodek, s tem da zagotovi izvedbo turnirja: prostore, krupjeje oziroma dealerje. Glede izjave priče D.D. na katero se v pritožbi tožnica tudi sklicuje, tožena stranka opozarja, da ne gre za delovno mesto krupje I, temveč je delavec imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za inšpektorja igralnih miz, obenem pa je izvajal tudi dela organiziranja in izvedbe turnirjev. Včasih tudi sicer razpisan turnir zaradi premajhnega števila udeležencev ni bil izveden. Ukrepe glede omilitev posledic odpuščanja je tožena stranka podala s sprejetim programom razreševanja presežnih delavcev. Tudi s strani reprezentativnih sindikatov v postopku sprejema ni dobila dodatnih predlogov. Glede sprejema programa razreševanja presežnih delavcev je tožena stranka izvedla vse predpisane postopke po ZDR in tudi ZSDU. Izvedla je skupno posvetovanje s svetom delavcev in reprezentativnimi sindikati, kot tudi na podlagi 96. člena ZSDU zahtevala glede zmanjšanja večjega števila delavcev po predpisih o delovnih razmerjih soglasje sveta delavcev. Svet delavcev lahko v tem primeru soglasje zavrne le iz razlogov navedenih v 2. odstavku 96. člena ZSDU. Ker je svet delavcev zavrnil soglasje v nasprotju s tem odstavkom, zavrnitev nima učinka. Tudi zadržanje odločitve delodajalca s strani sveta delavcev s sklicevanjem na 91. člen ZSDU in podan, arbitražni postopek po mnenju tožene stranke nima vpliva na zakonitost konkretne redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. ZDR ureja koga mora delodajalec obveščati in se v postopku sprejema programa razreševanja presežnih delavcev posvetovati z reprezentativnimi sindikati, kot predstavniki delavcev. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je zadeva na ovitku spisa sodišča prve stopnje Pd 195/2012 označena kot vzorčni postopek, pri čemer pa navaja, da iz predloženega spisa ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje vodilo postopek po vzorčnem postopku, kot ga določa 279.b člen ZPP, saj ni sprejet sklep, da gre za vzorčno zadevo, niti ni razvidno katere zadeve naj bi bile vodene kot vzorčne, niti ni sklepa o prekinitvi postopka v posameznih zadevah. Tako gre za t.i. - množično zadevo, ne pa za vzorčni postopek po zakonskih določilih, kar sicer ne vpliva na zakonitost predmetne zadeve.

Ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj so v sodbi navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in razlogi v sodbi niso nejasni in med seboj v nasprotju. Ugotoviti je tudi, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev iz 15. točke 339. člena ZPP, ki je podana, je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so po oceni pritožbenega sodišča jasni. Sodišče se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev in izvedlo vse bistvene dokaze. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s tem dokazati ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. Glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je potrebno tudi pojasniti, da je omenjena kršitev - protispisnost podana zgolj takrat, ko obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisniku o izpovedbah v postopku ter samimi listinami oziroma zapisniki, ne pa, če je sodišče vsebino listin oziroma zapisnikov tolmači drugače kot stranka oziroma jim pripiše drugačen dokazni pomen. V tem primeru gre lahko le za zmotno dokazno oceno, torej za zmotno ugotovitev dejanskega stanja. ZPP v 8. členu določa, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Sodišče je na podlagi vsakega dokaza posebej in vseh skupaj, ugotovilo dejansko stanje in tudi navedlo, zakaj je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice.

Iz izvedenih dokazov izhaja, da je bila tožnica zaposlena na delovnem mestu krupje I, tožena stranka pa ji je odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga dne 25. 5. 2012 zaradi permanentnega upadanja bruto realizacije od posebnih iger na srečo, vedno manjšega obiska gostov ter vedno manjših finančnih vložkov posameznega gosta v igro. Ugotoviti je, da je tožnica že v tožbi navedla, da je svet delavcev tožene stranke zadržal odločitev tožene stranke o odpovedi pogodbe o zaposlitvi 84 delavcem. V zvezi z navedenim je bil sprožen arbitražni postopek, pri čemer se je pred naslovnim sodiščem vodila zadeva pod opr. št. X Pd 182/2012, kjer je sodišče prve stopnje v zadevi predlagatelja Svet delavcev G. zoper nasprotnega udeleženca H. imenovalo arbitra nasprotnega udeleženca z liste delodajalcev in sicer I.I.. Tožnica je predlagala vpogled v konkretni spis že v tožbi. Sodišče prve stopnje ni vpogledalo v navedeni spis, pač pa je izvedlo le dokaz z vpogledom v predlog za imenovanje arbitra.

Glede na podane pritožbene ugovore pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvajalo predlagane dokaze obeh pravdnih strank in pri tem zaslišalo tudi tožnico, vodjo uprave tožene stranke J.J., prokuristko tožene stranke K.K. in priče - direktorja Igralnice L. A.A., pomočnika direktorja igralnice v E. M.M., krupjejev B.B., N.N., F.F., C.C. in inšpektorja živih iger D.D. ter ugotovilo, da je tožničin tožbeni zahtevek neutemeljen. Tožena stranka je predložila program reševanja presežnih delavcev, iz katerega izhaja, da je prenehala potreba po opravljanju dela 84 delavcem, od katerih je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana 41 krupjejem I. Sodišče je glede na predložene dokaze ugotovilo, da je bilo študentsko uro potrebno v viških sezone, to je poleti in v zimskih mesecih - božično novoletni prazniki. Tako je bil avgust 2002 pri toženi stranki izreden mesec v primerjavi z ostalimi in podatki o številu ur ne morejo biti podlaga za oceno o trajni potrebi po delu dodatnih delavcev krupjejev v obliki delovnega razmerja oziroma opravljanje dela s skrajšanim delovnim časom. Tako ni ovire, da tožena stranka ne bi smela prilagajati poslovanje in določeno delo organizirati preko študentskega dela, saj ima delodajalec pravico da organizira delo tako, da znižuje stroške poslovanja. Glede na to, da so tudi poker turnirji bili ocenjeni zelo različno in je šlo za začasno povečan obseg dela ob vikendih in praznikih, navedeno ne more biti razlog, da tožena stranka ne bi smela odpovedati pogodbe o zaposlitvi. Poudariti tudi je, da posamezni zaposleni delavci, ki jih je sodišče zaslišalo kot priče, ne morejo v celoti realno oceniti potrebe po delu delavcev, pač pa je to v pristojnosti vodilnih oziroma predsednika uprave, ki lahko realno oceni prihodke in stroške ob izvedbi posameznega segmenta dela. Glede dela študentov v odpovednih rokih delavcem pa je tudi povsem razumljivo, da se je tožena stranka odločila, da bo delavcem, katerim je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi omogočila izrabo letnega dopusta, konkretno tožnici 27 dni, nato pa bodo na čakanju do prenehanja delovnega razmerja. Tako delo študentov ni razlog, zaradi katerega delodajalec ne bi smel podati odpovedi iz poslovnega razloga zaposlenim, pa tudi sicer je šlo za zelo neenakomerno razporeditev dela in so študenti opravljali delo ob konjicah.

Glede na podane pritožbene ugovore je pritožbeno sodišče tudi vpogledalo v sklep Delovnega sodišča v Kopru, opr. št. X Pd 182/2012, s katerim je sodišče določilo arbitra z liste delodajalcev, pri čemer iz obrazložitve sklepa izhaja, da gre za reševanje spora po 99. členu Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju (Ur. l. RS, št. 42/1993 s sprem. - ZSDU). Iz navedb v predmetni tožbi pa izhaja, da gre za spor v zvezi z zadržanjem odločitve tožene stranke o odpovedi pogodbe o zaposlitvi 84 delavcem. Sodišče prve stopnje se glede navedenega pravnega vprašanja opredeli na način, da navede, da je odločitev deloma odvisna od pravnega vprašanja o tem, kakšna oblika udeležbe je potrebna za zakonito izvršitev programa presežnih delavcev oziroma v konkretnem primeru konkretnih odpovedi pogodb o zaposlitvi in ali je tožena stranka predpisani obliki zadostila. ZSDU v 103. členu izrecno določa, da o odločitvi izda arbitraža odločbo, ki mora biti pisna in podpisana s strani predsednika arbitraže ter da se arbitražna odločba vroči obema strankama, po določilu 104. člena ZSDU pa arbitraža s svojo odločitvijo nadomesti dogovor med svetom delavcev in delodajalcem, pri čemer je odločba arbitraže v družbi dokončna in stranki lahko izpodbijata arbitražno odločbo pred pristojnim sodiščem iz razlogov in po postopku, ki je določen s posebnim zakonom.

ZSDU v 1. odstavku 91. člena ureja skupno posvetovanje in določa, da mora delodajalec pred sprejemom obveščati svet delavcev in zahtevati skupno posvetovanje glede statusnih in kadrovskih vprašanj družbe in glede varnosti in zdravja delavcev pri delu. ZSDU v 92. členu določa, da skupno posvetovanje med svetom delavcev in delodajalcem predstavlja dolžnost delodajalca, da seznani svet delavcev o predvidenih odločitvah glede statusnih in kadrovskih vprašanj ter glede varnosti in zdravja pri delu, se z njim posvetuje in si prizadeva za uskladitev stališč. ZSDU v 94. členu določa, da se za kadrovska vprašanja iz 1. odst. 91. člena ZSDU štejejo: - potrebe po novih delavcih (število in profili), - sistemizacija delovnih mest, - razporejanje večjega števila delavcev izven družbe, - razporejanje večjega števila delavcev iz kraja v kraj, - zmanjšanje števila delavcev, - sprejem splošnih pravil o disciplinski odgovornosti.

Za večje število delavcev se šteje 10 % vseh delavcev družbe.

ZSDU v 96. členu določa, da mora delodajalec v 8 dneh pridobiti soglasje sveta delavcev tudi v primeru, če imajo odločitve iz 5. do 8. alineje 1. odstavka 89. člena ZSDU (spremembe dejavnosti, zmanjšanje gospodarske dejavnosti, spremembe v organizaciji proizvodnje, spremembe tehnologije) ter 1. in 2. alineje 93. člena ZSDU (statusne spremembe, prodaja družbe ali njenega bistvenega dela) za posledico povečanje ali zmanjšanje števila delavcev, po predpisih o delovnih razmerjih.

Sodišče prve stopnje se pri svoji odločitvi pravilno sklicuje na odločitev Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 106/2006 (Pdp 1755/2004), kjer je VSRS med drugim zavzelo stališče: „da zaradi tega, ker svet delavcev k programu razreševanja presežnih delavcev oz. k spremembam v organizaciji ni podal izrecnega soglasja, odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila nezakonita. ZDR v zvezi s tem v 97. členu zahteva le obvestilo in posvetovanje s sindikatom, kar je tožena stranka upoštevala. Zavrnitev soglasja, ki ga ZSDU za take primere predvideva (1. odst. 96. člena v zvezi s 7. alinejo 89. člena), v skladu s 3. odst. 96. člena ZSDU nima učinka na pravilnost in zakonitost odločitve delodajalca, če predlog o zmanjšanju števila delavcev vsebuje predlog programa razreševanja presežnih delavcev, ali če razlogi za odločitev o zmanjšanju števila delavcev niso utemeljeni. Tudi če svet delavcev o soglasju k organizacijskim spremembam in programu razreševanja presežnih delavcev ni odločal v smislu soglasja, to torej ni bil razlog za nezakonitost odpovedi, saj ni šlo za neutemeljene razloge za zmanjšanje števila delavcev, predlog tožene stranke pa je vseboval tudi program o razreševanju presežnih delavcev v skladu s predpisi o delovnih razmerjih.“ V konkretnem primeru torej arbitražni postopek ne vpliva na zakonitost odpovedi tožnici.

Pravilno je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožena stranka na skupno posvetovanje povabila tako sindikate kot svet delavcev (prisotni predsednik sveta delavcev O.O. in člana sveta delavcev P.P. in R.R.). Spoštovano je bilo tako tudi določilo 91. člena ZSDU v zvezi s 94. členom ZSDU ter tudi 98. člen ZSDU, ki sicer ureja pravico do zadržanja odločitve delodajalca, ko ima svet delavcev pravico, da s sklepom zadrži posamezne odločitve delodajalca in istočasno sproži postopek razreševanja medsebojnega spora in sicer v 8 dneh, ko je bil obveščen o sprejemu odločitve delodajalca. Tako tožena stranka glede na navedeno ni zaobšla določila ZSDU in ZDR in odločitev tudi ni preuranjena, kot zatrjuje pritožba.

Glede pritožbenega ugovora o uporabi kriterijev pri tožnici, sodišče pravilno ugotovi, da tožnici dodatne točke za zdravstveno stanje ne pripadajo, ker nima poklicne bolezni in ni utrpela poškodbe na delu (30 točk). Priznano pa ji je bilo 83 točk iz naslova delovnih izkušenj, pri čemer so ji bile priznane točke za čas trajanja delovnega razmerja (ne pa točke, ko je delala pri toženi stranki 2 x po 3 mesece po pogodbi o delu), pri čemer tudi, če bi se ji priznale točke preden je sklenila pogodbo o zaposlitvi, bi bila ona tista, ki bi ji bila odpovedana PZ.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka in sicer tožnica iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa iz razloga ker njen odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi spora in gre tudi sicer za spor o prenehanju delovnega razmerja iz 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ko delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.