Jedro

Neprostovoljna hospitalizacija pomeni omejitev ustavnih pravic do osebne svobode, do varstva duševne integritete in do prostovoljnega zdravljenja. Ker gre za hud poseg v človekove pravice, zakon predvideva sodno kontrolo nad tovrstnih omejevanjem človekove svobode.

Sodišče svojo kontrolno funkcijo opravi le, če vsebinsko presodi, ali so izpolnjeni pogoji za sprejem na zdravljenje brez privolitve. Prepis zakonskih pogojev za sprejem na zdravljenje brez privolitve ne predstavlja vsebinske presoje.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se v 2. točki izreka razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se V. T. najdlje do 3. 12. 2009 zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične klinike Ljubljana brez privolitve.

Zoper tak sklep se pritožuje V. T. Navaja, da se ne strinja z obrazložitvijo sklepa, ker meni, da s svojim ravnanjem ne ogroža svojega življenja ali življenja drugih, pa tudi ne svojega zdravja ali zdravja drugih in ne povzroča materialne škode sebi ali drugim. Dobro se počuti, ne vidi razloga za hospitalizacijo na oddelku pod posebnim nadzorom, še posebno ob upoštevanju tega, da se je pripravljena podvreči terapiji zdravnikov klinike v okviru ambulantnega zdravljenja. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in sklep v 2. točki izreka odpravi.

Pritožba je utemeljena.

V skladu z določbo 39. člena Zakona o duševnem zdravju (Ur. l. RS, št. 77/2008; v nadaljevanju ZDZdr) je zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve osebe dopustno, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji: če ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim, če je ogrožanja iz prejšnje alineje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje ter če navedenih vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (to je z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo).

Izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, torej o tem, ali so v obravnavanem primeru izpolnjeni vsi trije zgoraj navedeni pogoji. Sodišče sicer ugotavlja, da V. T. ogroža svoje življenje in življenje drugih, ker se vozi z avtomobilom, vendar pa ne ugotovi, ali je to ravnanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima V. T. hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje. Sodišče ni niti ugotovilo, za kakšno duševno motnjo naj bi šlo. Poleg tega sodišče ni pojasnilo, ali vzrokov in nevarnosti za življenje ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči. Neobrazložen predlog izvedenca, da oseba potrebuje vsaj mesec dni zdravljenja v varovanem oddelku, ne zadošča za tako skrajen ukrep.

Ker je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007-ZPP-UPB3 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP), je višje sodišče v skladu z določbo 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (Ur. l. RS, št.30/86) pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrača sodišču prve stopnje v nov postopek.

Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku vsebinsko presoditi, ali so v obravnavanem primeru izpolnjeni vsi pogoji iz 1. odstavka 39. člena ZDZdr in v sklepu to pojasniti. Prepis zakonskih določb ne zadošča za izkaz pogojev za zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve.

Pritožbeno sodišče še dodaja, da dvom v to, ali je podan pogoj iz 3. alineje 1. odstavka 39. člena ZDZdr poraja že to, da je psihiatrična klinika že 8. 11. 2009 pritožnico premestila na odprti oddelek.