Jedro

Tožnica bi bila do izredne denarne socialne pomoči v višini treh njenih minimalnih dohodkov upravičena le, če bi z vlogo zahtevala kritje stroškov, različnih od namena, za katerega se dodeljuje varstveni dodatek. Ker je tožnica uživalka denarne socialne pomoči in je v letu 2013 že prejela izredno denarno socialno pomoč, je do istovrstne denarne dajatve upravičena le v višini razlike do dvakratnika zneska svojega minimalnega dohodka.

Za obstoj odškodninske odgovornosti tožene stranke bi moralo biti ravnanje zaposlenih pri toženi stranki takšno, da bi iz njega izhajalo namerno izigravanje z zakonom določene pravice na način, ki hkrati kaže na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi bilo ravnanje tožene stranke v predsodnem upravnem postopku mogoče šteti za samovoljno oz. arbitrarno, bi moralo biti dovolj hudo in bi moralo hkrati brez razlogov odstopati od običajne metode dela in potrebne skrbnosti. To pa v predmetni zadevi ni izkazano. Nenazadnje izpodbijana upravna akta, pri katerih naj bi prišlo do zatrjevane protipravnosti, nista nepravilna, niti nezakonita. Zato tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo drugostopenjske odločbe o zavrnitvi pritožbe št. ... z dne 19. 11. 2013 in prvostopenjske št. ... z dne 12. 6. 2012, s katero je bila tožnici priznana pravica do izredne nesocialne pomoči v enkratnem znesku v višini 61,65 EUR, ker je presodilo, da sta izpodbijana upravna akta pravilna in zakonita. Nadalje je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine v višini 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter povrnitev materialnih stroškov v zvezi s sodnim postopkom.

2. Zoper sodbo je tožnica vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da po izvedeni pritožbeni obravnavi izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi vsem tožbenim zahtevkom.

Meni, da je v postopku pred sodiščem prve stopnje prišlo do bistvene kršitve procesnega prava, kjer kot priči nista bila zaslišana A.A. in B.B., ki sta sestavila izpodbijana upravna akta. Navedeni priči bi bilo potrebno obvezno zaslišati, saj gre za temeljno človekovo pravico, ki zagotavlja pravično sojenje po evropski konvenciji o človekovih pravicah.

Prvostopenjskemu sodišču nadalje očita nepravilno uporabo materialnega prava, ker ni upoštevalo, da je samska oseba, temveč aludira na to, da ima družino, v kateri nekdo prejema varstveni dodatek, in da je zato upravičena samo do dveh izrednih denarnih socialnih pomoči. Peti odstavek 33. člena ZSVarPre ni bil pravilno uporabljen, saj ni pravilen zaključek, da niso bili izkazani izredni stroški. Nepravilno naj bi bila obračunana tudi višina izredne denarne socialne pomoči za 26,56 EUR, kar naj bi si razdelili delavci CSD C..

Neutemeljeno je zavrnjena tudi odškodninska terjatev. Namerna kršitev materialnega prava naj bi bila izkazana v nekorektnosti izpodbijanih odločb zaradi utemeljitve, da je po 5. odstavku 33. člena ZSVarPre upravičena le do dveh zneskov izredne denarne socialne pomoči. Neresnično in žaljivo je razlogovanje o pavšalnosti navedb glede vtoževane odškodninske terjatve. Sklicuje se na 26. člen Ustave RS, po katerem ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu je nastala v zvezi s protipravnim opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa. Gre za krivično sodno prakso slovenskih sodišč, ki ne priznavajo odškodnine, za kar Evropsko sodišče za človekove pravice obsoja Republiko Slovenijo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnica ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe. Ta je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu.

V postopku ni prišlo niti do procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. člena v zvezi s 339. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, ne do smiselno zatrjevane bistvene kršitve iz 1. odstavka 339. člena ZPP, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

K pritožbi zoper zavrnilni del sodbe na odpravo izpodbijanih posamičnih upravnih aktov in priznanje izredne denarne socialne pomoči. 5. V skladu s 1. odstavkom 337. člena ZPP sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti ali predlagati do konca glave obravnave pred sodiščem prve stopnje. Ker dokaz z zaslišanjem prič A.A. in B.B., ki sta vodila postopek do izdaje izpodbijanih upravnih aktov, v postopku pred sodiščem prve stopnje sploh ni bil predlagan, ni prišlo niti ni moglo priti do bistvene kršitve postopka v smislu 1. odstavka 339. člena ZPP, kot zmotno meni pritožnica.

Glede na 1. odstavek 212. člena ZPP so stranke sicer dolžne navajati dejstva in predlagati dokaze, na katere opirajo svoj zahtevek. Vendar pa v skladu s 1. odstavkom 213. člena ZPP dokazovanje obsega le tista dejstva, ki so pomembna za sodno odločbo. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, v skladu z 2. odstavkom 213. člena ZPP vedno odloča le sodišče. Pri presoji zakonitosti izpodbijane drugostopenjske odločbe o zavrnitvi pritožbe in prvostopenjske, s katero je priznana izredna denarna socialna pomoč v enkratnem znesku v višini 61,56 EUR, dokaz z zaslišanjem oseb, ki sta vodili postopek, zagotovo ne bi bil potreben, četudi bi ga tožnica predlagala pravočasno (pa ga sploh ni!) saj razlogi za izdani odločbi tako v dejanskem in pravnem pogledu izhajajo iz njih samih. Pritožba v tej smeri zato ne more biti uspešna.

6. V obravnavani zadevi nadalje ni prišlo niti do zatrjevane zmotne uporabe materialnega prava.

Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je dejansko podana v določbi Zakona o socialno varstvenih prejemkih (Ur. l. RS, št. 61/2010 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZSVarPre), ki ureja namen in dodelitev izredne denarne socialne pomoči in jo je pravilno uporabilo sodišče prve stopnje ter pred njim že tožena stranka. Po 1. odstavku 33. člena ZSVarPre se namreč samski osebi ali družini kot posebna oblika denarne socialne pomoči lahko dodeli izredna denarna socialna pomoč, če se ugotovi, da se je iz razlogov, na katere ni mogla vplivati, znašla v položaju materialne ogroženosti, oziroma če izkazuje izredne stroške, ki so vezani na preživljanje, ki jih z lastnim dohodkom ne more pokriti. Ta denarna dajatev se dodeli v enkratnem znesku ali za obdobje iz 2. in 3. odstavka 36. člena istega zakona (2. odstavek 33. člena). ZSVarPre v 4. odstavku 33. člena ureja višino izredne denarne socialne pomoči. Izrecno določa, da višina izredne denarne socialne pomoči mesečno ne sme presegati enega minimalnega dohodka samske osebe, v enem koledarskem letu pa ne višine petih njenih minimalnih dohodkov, od katerih se lahko višina treh njenih minimalnih dohodkov dodeli le za namen, ki je različen od namena dodelitve varstvenega dodatka. Ob uporabi argumenta a contrario se torej za namen, ki je identičen namenu varstvenega dodatka, izredna denarna socialna pomoč lahko dodeli le v višini 2- kratnika minimalnega dohodka samske osebe.

Navedenega besedila pa seveda ni mogoče pravilno razlagati niti uporabiti na način, kot se zavzema pritožnica. Torej, da je upravičena do izredne denarne socialne pomoči v višini treh njenih minimalnih dohodkov, ker ni uživalka varstvenega dodatka (kar v predmetni zadevi niti ni sporno!). Četrti odstavek 33. člena ZSVarPre je abstraktna pravna norma, ki ureja višino izredne denarne socialne pomoči mesečno in v posameznem koledarskem letu ter pri tem kot kriterij za večkratno upravičenost v posameznem koledarskem letu v višini treh minimalnih dohodkov veže z namenom, ki je različen od varstvenega dodatka. Ta določba seveda ne pomeni, da bi bila višina izredne denarne socialne pomoči vezana na dejstvo ali oseba prejema ali ne prejema varstvenega dodatka. Povsem pravilno je namreč stališče prvostopenjskega sodišča, da je le namen dodelitve izredne denarne socialne pomoči v višini treh minimalnih dohodkov vezan na namen dodelitve varstvenega dodatka.

7. Ob takšnem materialno pravnem izhodišču je zato povsem pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da bi bila tožnica do izredne denarne socialne pomoči v višini treh njenih minimalnih dohodkov upravičena le, če bi z vlogo zahtevala kritje stroškov, različnih od namena, za katerega se dodeljuje varstveni dodatek. Ker glede na razpoložljivo listinsko dokumentacijo v upravnem spisu ni nobenega dvoma, da je tožnica uživalka denarne socialne pomoči, in je v letu 2013 že prejela izredno denarno socialno pomoč, je do istovrstne denarne dajatve upravičena le v višini razlike do dvakratnika zneska svojega minimalnega dohodka.

Dejstvo je, da je v letu 2013 prejela izredno denarno socialno pomoč v skupnem znesku 461,56 EUR. Ker je upravičena do te denarne dajatve v višini dvakratnika zneska svojega minimalnega dohodka, (torej 2x 261,56 EUR = 523,12 EUR) ji je bila denarna dajatev v obravnavanem predsodnem postopku zakonito priznana še v višini 61,56 EUR. Torej kot razlika med pripadajočim dvakratnikom minimalnega dohodka in že prejetim zneskom izredne denarne socialne pomoči (523,12 - 461,56 = 61,56).

Tožbeni zahtevek na odpravo pravilnih in zakonitih posamičnih upravnih aktov je zato z izpodbijano sodbo utemeljeno zavrnjen in je iz istih dejanskih in pravnih razlogov morala brezuspešna ostati tudi pritožba.

K pritožbi v zvezi z odškodninsko terjatvijo

8. Pritožbeno sodišče nadalje soglaša z dejanskim zaključkom sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi odškodninska terjatev že po temelju ni izkazana.

Za obstoj odškodninske obveznosti iz naslova negmotne škode morajo biti izpolnjene vse štiri temeljne predpostavke iz Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS;. št. 83/2001 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju OZ). Dokazana mora biti pravno priznana škoda, nedopustno ravnanje povzročitelja, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo ter odgovornost povzročitelja.

Prav glede protipravnosti pa je v sodni praksi bilo že večkrat zavzeto stališče, da bi za obstoj odškodninske odgovornosti moralo biti ravnanje zaposlenih pri toženi stranki takšno, da bi iz njega izhajalo namerno izigravanje z zakonom določene pravice na način, ki hkrati kaže na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi bilo ravnanje tožene stranke v predsodnem upravnem postopku mogoče šteti za samovoljno oz. arbitrarno, bi moralo biti dovolj hudo in hkrati brez razlogov odstopati od običajne metode dela in potrebne skrbnosti. Izvajanje funkcije bi moralo odstopati od potrebne skrbnosti. Kaj takega v predmetni zadevi zagotovo ni izkazano. Nenazadnje izpodbijana upravna akta pri katerih naj bi prišlo do zatrjevane protipravnosti, sploh nista nepravilna, niti nezakonita.

9. Ustava RS v 26. členu sicer dejansko določa, da ima vsakdo pravico do povračila škode, ki jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti povzroči državni organ s protipravnim ravnanjem. Vendar je to pravico mogoče uresničevati le pod pogoji, določenimi z zakonom. Ker v obravnavani zadevi ni podan dejanski stan iz 147. v zvezi s 135. členom OZ-a, je glavnična terjatev iz naslova negmotne škode v višini 1.500,00 EUR vključno z akcesornimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, utemeljeno zavrnjena. Iz istih razlogov je pritožba tudi v tem delu ostala brezuspešna.

10. Tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje ni uspela. V skladu s 154. členom ZPP je zato zakonito zavrnjen zahtevek na povračilo materialnih stroškov, nastalih v zvezi s sodnim postopkom.

11. Zaradi obrazloženega, in ker niti preostale pritožbene navedbe bodisi niso utemeljene, ali pa so pravno povsem irelevantne, je potrebno pritožbo kot neutemeljeno na podlagi 353. člena ZPP zavrniti in potrditi zakonito sodbo sodišča prve stopnje.