Jedro

Ni naloga sodišča, da pregleduje predložene listine in samo ugotavlja, kaj in koliko vtožuje tožeča stranka, temveč je dolžnost tožeče stranke, da dokaže in obrazloži vtoževano terjatev. Ker tožeča stranka ni postopala na tak način, je sodišče prve stopnje po pravilu o dokaznem bremenu pravilno zavrnilo zahtevek tožeče stranke, ki ga je uveljavljala iz lastnih in ostalih storitev, saj tožeča stranka višine terjatve do toženca ni obrazložila in dokazala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Domžalah, opr. št. In 201/2007 z dne 14.12.2007 razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 294,95 EUR v 8 dnevnem paricijskem roku, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po poteku paricijskega roka do plačila.

Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni oz. podrejeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Ne strinja se z zaključkom sodišča, da ni podana njena aktivna legitimacija oz. da ni izkazano pravno nasledstvo med družbama Č. d.o.o. in G.u. d.o.o. oz. A. u. d.o.o.. Tožeča stranka je razložila celoten potek delitvenega načrta in zraven predložila celoten sodni register, ki trditve tožeče stranke dokazuje. Poleg tega je v vlogi predložila delitveni načrt s prilogami, ki jih je sodišče očitno spregledalo. Sporne priloge so na zadnjih treh listih. Ne glede na to bi sodišče moralo upoštevati dejstvo, da je tožeča stranka na navedenem naslovu še vedno upravnik. V skladu z zakonom je namreč pogodbo o upravljanju možno prekiniti le z odpovedjo. Takega dokaza tožena stranka ni ponudila. Sodišče bi moralo aktivno legitimacijo tožeče stranke sprejeti tudi na podlagi pravil poslovodstva brez naročila. V kolikor pa sodišče aktivne legitimacije ne bi priznalo na podlagi pogodbe o upravljanju, bi jo moralo na podlagi verzije oz. obogatitve. Sodišče je tudi napačno uporabilo določilo 454. člena ZPP, ki govori o tem, kdaj je mogoče izdati sodbo brez glavne obravnave. Mimo navedenega člena je odločilo brez glavne obravnave, kljub temu, da so mu manjkali bistveni dokazi, in sicer ne samo potrdila dobaviteljev o plačanih računih temveč tudi izdanih računi dobaviteljev. Poleg tega tožena stranka ni oporekala niti ključu delitve niti višini tožbenega zahtevka. Sodišče je tako spregledalo predlagani dokaz izdanih računov dobaviteljev, o katerem se v sodbi sploh ni opredelilo. Poleg tega sodišče napačno razlaga 451. člen ZPP o predlaganju dokazov in navajanju dejstev. Nikjer zakon tožeči stranki ne prepoveduje naknadno poslati že prej navedenih dokazov. Seveda pa ima sodišče pred sodbo v skladu s členom 286. členom možnost stranke pozvati, naj pisne dokaze, na katere se je sklicevala, tudi predloži, česar pa sodišče ni storilo in je odločilo mimo vseh predlaganih dokazov tožeče stranke. Poleg tega je sodbo izdalo ne da bi tožeči stranki dalo možnost odgovoriti na pripravljalni vlogi tožene stranke z dne 4.6.2010 in 27.8.2010, kar pomeni, da je ravnalo tudi v nasprotju s 5. členom ZPP in storilo celo vrsto kršitev določb ZPP. Tožeča stranka izvedbe glavne obravnave ni zahtevala, pisno pa se ji ni odpovedala. Poleg tega je sodišče navedlo, da bi morala tožeča stranka navesti, kateri računi so podlaga za vtoževano terjatev in po kakšnem izračunu je do vtoževanega zneska prišla, kar pa je tožeča stranka naredila v točki VIII na strani 3. Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR – 1. odst. 443. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP). V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka in ki zaradi bagatelnosti teh sporov racionalizirajo in reducirajo posamezne faze postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve v sporu majhne vrednosti. Tako se sodba v takšnem sporu izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odst. 458. čl. ZPP). To pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti ni mogoče izpodbijati dejanskega stanja odločitve oziroma, da je ugotovljeno dejansko stanje neizpodbojna podlaga tudi pritožbene odločitve.

Iz dejanske podlage izpodbijane odločitve izhaja, da tožeča stranka ni dokazala, da je na podlagi pogodbe o upravljanju upravičena zaračunavati storitve, ki jih vtožuje kot svoje lastne storitve (strošek upravljanja in strošek rezervnega sklada). Tožeča stranka namreč vstopa v razmerja prej družbe Č. u. d.o.o. ni dokazala. Prav tako ni podala jasne trditvene podlage o višini zneskov, ki jih iz naslova lastnih storitev vtožuje. Glede ostalih vtoževanih storitev (plačilo varovanja, čiščenja kotlovnice, vode, zavarovanja, vzdrževanja, itd), ki temeljijo na verzijskem zahtevku, pa tožeča stranka ni predložila niti računov dobaviteljev niti potrdil dobaviteljev o poravnanih obveznostih, čeprav jih je pravočasno predlagala kot dokaz, niti višine zahtevka in načina obračunavanja zahtevka na tej podlagi ni ustrezno obrazložila.

Izpodbijanje sodbe z očitkom, da je tožeča stranka k delitvenemu načrtu predložila tudi prilogo, iz katere izhaja je družba Č. u. d.o.o. obveznosti in terjatve, ki jih tožeča stranka vtožuje, prenesla na tožečo stranko, ni dovoljeno. Tožeča stranka namreč s tem izpodbija dejansko stanje zadeve, kar ni dopustno (458. člen ZPP). Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pa je materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje o neobstoju aktivne legitimacije tožeče stranke utemeljen.

Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je tožeča stranka višino vtoževane terjatve obrazložila in dokazala. Ugovoru tožene stranke, da tožeča stranka višine svojega zahtevka ni izkazala, je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno ugodilo. Naloga sodišča namreč ni, da pregleduje predložene listine in samo ugotavlja, kaj in koliko vtožuje tožeča stranka, temveč je dolžnost tožeče stranke glede dokazne ocene, da dokaže in obrazloži vtoževano terjatev. Ker tožeča stranka ni postopala na tak način, je sodišče prve stopnje po pravilu o dokaznem bremenu pravilno zavrnilo zahtevek tožeče stranke, ki ga je uveljavljala iz lastnih in ostalih storitev, saj tudi po oceni pritožbenega sodišča tožeča stranka višine terjatve do toženca ni obrazložila in dokazala. Sodišče namreč ni računovodski servis, da bi na podlagi trditev tožeče stranke in predloženih listin ugotavljalo višino vtoževanega zneska, temveč je to naloga tožeče stranke. Pritožbene trditve, da je tožeča stranka višino terjatve dokazala, so tako neutemeljene (enako odločbe I Cp 4480/2009, II Cp 1821/2010, II Cp 3085/2010).

Pritožbena pavšalna navedba, da je sodišče prve stopnje zagrešilo celo vrsto kršitev pravdnega postopka, je neutemeljena. Tožeča stranka namreč teh kršitev ni konkretizirala. Relativne bistvene kršitve postopka pa v sporih majhne vrednosti niso dopusten pritožbeni razlog (458. člen ZPP). Pa tudi sicer navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje tožečo stranko pozvati na predložitev potrdil dobaviteljev o plačanih računih in izdanih računov dobaviteljev, niso neutemeljene. Za podlago odločbe sme sodišče prve stopnje v skladu z določilom 450. člena ZPP vzeti le tisto procesno gradivo, ki ga je tožeča stranka pravočasno predložila (tožeča stranka v tožbi in pripravljalni vlogi), kar je prvostopenjsko sodišče tudi pravilno storilo. Prav tako je neutemeljeno sklicevanje pritožbe na določilo 286. člena ZPP, na podlagi katerega naj bi sodnik pritožnika pozval na predložitev dokazov. Glede na to, da nobena stranka izvedbe naroka ni zahtevala, je sodišče prve stopnje v skladu z 2. odstavkom 454. člena ZPP pravilno izdalo sodbo brez izvedbe naroka.

Tožeča stranka lahko v 8 dneh po prejemu odgovora na tožbo vloži pripravljalno vlogo, v kateri odgovori na navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo (452. člen ZPP), kar je z vlogo z dne 4.5.2010 (list. št. 53) tudi storila. Tako pritožbeni očitek o nemožnosti odgovora na pripravljalno vlogo tožene stranke, ni utemeljen.

Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna. Pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo nobenih bistvenih kršitev iz drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je v skladu z določilom 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspela. Odločitev o stroških je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

Na podlagi 5. odstavka 458. člena ZPP je o pritožbi odločal sodnik posameznik.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.