Jedro

Sodišče prve stopnje je odločalo o nekem zahtevku po sodnem varstvu, ki ga pritožnik sploh ni postavil, zato za odločanje o tej vlogi niti ni podana sodna pristojnost sodišča prve stopnje za odločanje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani I U 7/2013-34 z dne 20. 4. 2016 razveljavi.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju pritožnik) za vračilo sodne takse za revizijo. V obrazložitvi je navedlo, da pritožnik zoper III. točko izreka sodbe in sklepa I U 7/2013-29 z dne 2. 4. 2013 ni vložil pritožbe, niti ni vložil predloga za izdajo dopolnilnega sklepa, da ni bilo odločeno o priglašeni sodni taksi za revizijo (prvi odstavek 325. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1), zato je zahtevek za vračilo sodne takse za revizijo zavrnilo.

2. Zoper navedeni sklep je pritožnik vložil pritožbo. V njej poudarja, da v tej zadevi ni vložil ne zahtevka za vračilo sodne takse za revizijo ne zahteve za izdajo dopolnilnega sklepa ali kakšnega drugega pravnega sredstva ali zahtevka. „Vlogo“, ki jo je sodišče prve stopnje štelo kot zahtevo za vračilo sodne takse za revizijo, je odvetnik vložil v svojem imenu in ne kot pritožnikov pooblaščenec, naslovil jo je na predsednico Upravnega sodišča RS in ne v tej konkretni zadevi, v njej pa jo je pozival k izpolnitvi sodb in ne k odločanju o morebitnih zahtevkih. Ker je sodišče prve stopnje odločalo brez pritožnikovega zahtevka, predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi ter toženi stranki naloži povračilo stroškov tega pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je bil upravni spor med njo in pritožnikom pravnomočno končan in nasprotuje pritožbenemu predlogu, da se ji naloži plačilo stroškov tega pritožbenega postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Po vpogledu v sodni spis Vrhovno sodišče ugotavlja, da pritožba utemeljeno opozarja, da vloge pritožnikovega odvetnika z dne 21. 3. 2016, opredeljene kot „poziv k opredelitvi do (ne)spoštovanja sodb s strani Upravnega sodišča RS“, ni mogoče šteti za pritožnikovo zahtevo za vračilo sodne takse za revizijo, kot jo je nepravilno štelo sodišče prve stopnje.

6. Iz navedene vloge izhaja, tako kot navaja pritožba, da je bila naslovljena na predsednico Upravnega sodišča RS, da jo je vložil pritožnikov odvetnik v svojem imenu, iz nje pa ni razvidno, da se nanaša na odločitev sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi, s katero je sodišče prve stopnje s sodbo in sklepom I U 7/2013-29 z dne 2. 4. 2013, po sklepu Vrhovnega sodišča X Ips 397/2012 z dne 13. 12. 2013, združilo zadevi I U 7/2013 in I U 12/2013 v skupno obravnavanje in odločanje tako, da je postal vodilni spis I U 7/2013 (I. točka izreka), ugodilo tožbama tožeče stranke, vloženima zoper tam navedeni odločbi Carinskega urada, ju odpravilo in zadevi vrnilo temu organu v ponoven postopek (II. točka izreka) ter odločilo o stroških postopka (III. točka izreka). Prav nasprotno, vloga je bila vložena pod opr. št. Su 74/2016 in ne I U 7/2013, kar bi sicer lahko omogočalo zaključek, da je vložena v zvezi s konkretno zadevo. Iz nje tudi ni jasno, kaj konkretno naj bi pritožnik v zvezi s predmetnim postopkom zahteval od sodišča prve stopnje, niti iz nje ne izhaja, da bi pritožnik od sodišča prve stopnje zahteval sodno varstvo (ni postavil nobenega zahtevka).

7. Glede na navedeno so pritožbeni ugovori, da pritožnik ni vložil nobene zahteve za sodno odločanje v konkretnem postopku, utemeljeni. Sodišče prve stopnje je odločalo o nekem zahtevku po sodnem varstvu, ki ga pritožnik sploh ni postavil, zato za odločanje o tej vlogi niti ni podana sodna pristojnost sodišča prve stopnje za odločanje (3. točka drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

8. Vrhovno sodišče je glede na navedeno pritožbi ugodilo in na podlagi 77. člena ZUS-1 izpodbijani sklep razveljavilo.

9. Vrhovno sodišče je odločilo, da pritožnik sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka. V obravnavanem primeru glede na specifične okoliščine te zadeve namreč ni mogoče uporabiti določbe prvega odstavka 154. člena in drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 in odločiti o pritožbenih stroških na podlagi uspeha stranke in toženi stranki naložiti v plačilo stroške pritožbenega postopka. V obravnavani zadevi ni šlo za sodni spor med tožečo in toženo stranko, zato pojmovno ni mogoče ugotoviti uspeha stranke v razmerju do druge stranke, ki bi opravičeval naložitev stroškov pritožbenega postopka toženi stranki.