Jedro

V primeru sporov, temelječih na zavarovalnih pogodbah, je trditveno in dokazno breme glede nastanka zavarovalnega primera na tožeči stranki, tožena stranka pa s trditvijo, da zavarovalni primer ni nastal, uveljavlja ugovor nenastale pravice. Sodna praksa je že izrekla, da v okvir dokazovanja obstoja zavarovalnega primera sodi tudi dokazovanje, da je do zatrjevane škode prišlo na zatrjevani način. Zavzeto je bilo stališče, da ugotovitev, da zatrjevana škoda v dogodku, ki naj bi predstavljal zavarovalni primer, ni mogla nastati, logično in izkustveno izključuje sam zatrjevani dogodek in s tem zatrjevani zavarovalni primer. Okoliščina, da je do dogodka prišlo na "drugačen način", nujno pomeni, da je prišlo tudi do drugačne škode, to pa narekuje sklep, da ni podana vzročna zveza med zatrjevanim škodnim dogodkom in zatrjevano škodo. Z vidika pravil o porazdelitvi dokaznega bremena navedeno pomeni, da je na tožeči stranki breme, da dokaže nastanek zavarovalnega primera, kar vključuje tudi zatrjevani način nastanka zavarovalnega primera, na toženi stranki pa je dokazno breme, da so podane okoliščine, ki po pogodbi in zakonu izključujejo zavarovalno kritje, zaradi česar tožeča stranka sploh nima pravice do odškodninskega zahtevka.

Pritrditi gre sodišču prve stopnje, da ni imelo nobenega sprejemljivega razloga, da bi bolj verjelo enemu ali drugemu mnenju, še posebej, ker z znanjem za raziskavo prometnih nezgod ne razpolaga, in ob ugotovitvah, da sta izvedenca ob istih podatkih o nezgodi in ob enotnih pravilih stroke prišla do nasprotnih ugotovitev. Zaradi nasprotujočih si mnenj je sodišče sprejelo dokazni predlog tožnika in postavilo izvedenca medicinske stroke z nalogo, da ugotovi, ali je na podlagi poškodb obeh udeležencev mogoče zaključiti, kje sta se nahajala v času nezgode.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je preuranjena odločitev sodišča prve stopnje, ko mnenja izvedenca specialista sodne medicine in specialista splošne kirurgije ni sprejelo. Sporne okoliščine v tem mnenju niso bile dokončno razjasnjene, s tem pa je prišlo do kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba v tem delu nima odločilnih razlogov.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje s sklepom dovolilo spremembo tožbe. S sodbo je tožbeni zahtevek tožnika po plačilu odškodnine in v stroškovnem delu v celoti zavrnilo ter mu naložilo, da toženi stranki povrne pravdne stroške.

2. Tožnik se pritožuje zoper sodbo in jo v celoti izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da jo pritožbeno sodišče spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje ter toženi stranki naloži povračilo stroškov pritožbenega postopka. V pritožbi navaja, da je sodišče neutemeljeno upoštevalo prepozni dokazni predlog tožene stranke po imenovanju izvedenca za forenzično tehnične preiskave, v sodbi pa ni pojasnilo svoje odločitve, da je bil predlog podan pravočasno. Nadalje je izostala dokazna ocena glede izvedenskega mnenja sodnega izvedenca za forenzično tehnične preiskave mag. A. A., saj bi se moralo sodišče opredeliti tudi do dokazov, ki morebiti za sprejeto odločitev niso odločilni. Sodišče je skladni izpovedi tožnika dalo premajhno težo oziroma ji je odvzelo vsakršno dokazno vrednost ter je tako zmotno presodilo vsebino njegove izpovedi. Sodišče tudi ni podalo prepričljivih razlogov, zakaj ni dalo nikakršne dokazne teže nesporno ugotovljenemu dejstvu, da je tožnik že takoj po trenutku nezgode na kraju samem, enako pa tudi po zaključku zdravljenja, povedal, da ni bil on voznik. Sodišče je tožniku kršilo pravico do izjave in načelo neposrednosti, ko ni zaslišalo predlaganih prič B. B. in C. C., ki sta sestavljala zapisnik o ogledu prometne nezgode. Dejstvo, da je zaradi nasprotujočih si in pomanjkljivih podatkov o prometni nezgodi prišlo do nasprotnih mnenj izvedencev Č. Č. in D. D., ne more in ne sme iti na škodo tožnika. Zaradi tega je predlagal hkratno zaslišanje in soočenje izvedencev, čemur sodišče neutemeljeno ni sledilo in svoje odločitve ni obrazložilo. Sodišče tudi ni ustrezno upoštevalo mnenja izvedenke mag. E. E. glede alkoholiziranosti obeh udeležencev nezgode, saj ni upoštevalo izpovedi tožnika, da je bil pokojni Z. alkoholik ter da je bil precej višji od njega, torej je alkohol dobro prenašal. Poleg tega je izvedenka jasno zaključila, da zgolj na podlagi alkoholiziranosti Z. ne gre zanesljivo izločiti kot voznika v času dogodka. Izvedenka tudi ni upoštevala, da sta Z. in tožnik razdaljo 60 kilometrov prepeljala tako, da sta se po 30-tih kilometrih ustavila in šele nato nadaljevala pot. Sodišče je napačno uporabilo pravilo o dokaznem bremenu, saj je tožena stranka tista, ki bi morala na podlagi pravnih norm o krivdni odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom dokazati, da je vozil Z. Če je tožnik tisti, ki mora nositi breme dokazovanja, je v pritožbi najprej opozoril, da je treba presojati, kako konkretizirano je tožena stranka podala svoje ugovore, ter nadalje, da se je kljub temu, da je bil tekom postopka vseskozi aktiven, znašel v veliki dokazni stiski, saj je objektivno nemogoče ugotoviti, kdo je upravljal z vozilom. Zato bi moralo sodišče znižati dokazni standard in uporabiti stopnjo ustrezne, to je nadpolovične verjetnosti.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V konkretnem primeru med pravdnima strankama ni bilo sporno, da se je ... 6. 2007 zgodila prometna nezgoda, v kateri sta bila udeležena Z. Z., ki je umrl, in tožnik, ki se je hudo poškodoval. Tudi ni bilo sporno, da je bilo pri toženi stranki sklenjeno obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti za vozilo, ki je bilo udeleženo v obravnavani nezgodi, po polici št. ... Eno temeljnih načel tovrstnih zavarovanj je načelo varstva oškodovanca (tretje osebe), pri čemer se v skladu z našim sistemom, ki ohranja krivdni princip, za oškodovanca ne šteje krivi voznik vozila, ki je škodo povzročil sebi.1 Iz tega razloga so iz zavarovalnega kritja med drugim izključeni odškodninski zahtevki voznika vozila, s katerim je bila povzročena škoda. Bistveno je, da so do odškodninskih zahtevkov upravičeni zgolj oškodovanci, ki so tretje osebe, in niso hkrati povzročitelji škode. Le v takem primeru lahko oškodovanec neposredno od zavarovalnice zahteva povrnitev škode, ki je nastala zaradi dogodka, za katerega odgovarja zavarovanec.2

6. V skladu s 7. členom ZPP je naloga strank v pravdnem postopku, da navedejo vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagajo dokaze, s katerimi ta dejstva dokazujejo (trditveno in dokazno breme strank). Ta zahteva ne velja zgolj za dejstva, na katera stranke opirajo svoje zahtevke, temveč tudi za dejstva, na katera stranke opirajo svoje ugovore. Vsebina zatrjevanih dejstev in vrsta predlaganih dokazov sta odvisni od materialnopravne podlage, pri čemer pravo vsebuje posebno pravilo o tem, katera od strank je dolžna zatrjevati in dokazovati določeno dejstvo.

7. Po materialnem pravu se odgovornost za škodo, ki izvira iz delovanja enega motornega vozila, presoja po splošnih načelih, ki veljajo za objektivno odgovornost.3 V skladu s 150. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) za škodo od nevarne stvari načeloma odgovarja njen imetnik, pri čemer se domneva, da je nevarna stvar oziroma dejavnost vzrok nastali škodi. Odgovornost imetnika (in s tem zavarovalnice) je tako objektivna, pri čemer se odgovornosti lahko v celoti oziroma delno razbremeni, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi ravnanja neposrednega oškodovanca, ki ga imetnik nevarne stvari ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (drugi odstavek 153. člena OZ).

8. V primeru sporov, temelječih na zavarovalnih pogodbah, je trditveno in dokazno breme glede nastanka zavarovalnega primera na tožeči stranki, tožena stranka pa s trditvijo, da zavarovalni primer ni nastal, uveljavlja ugovor nenastale pravice. Sodna praksa je že izrekla, da v okvir dokazovanja obstoja zavarovalnega primera sodi tudi dokazovanje, da je do zatrjevane škode prišlo na zatrjevani način. Zavzeto je bilo stališče, da ugotovitev, da zatrjevana škoda v dogodku, ki naj bi predstavljal zavarovalni primer, ni mogla nastati, logično in izkustveno izključuje sam zatrjevani dogodek in s tem zatrjevani zavarovalni primer. Okoliščina, da je do dogodka prišlo na "drugačen način", nujno pomeni, da je prišlo tudi do drugačne škode, to pa narekuje sklep, da ni podana vzročna zveza med zatrjevanim škodnim dogodkom in zatrjevano škodo4. Z vidika pravil o porazdelitvi dokaznega bremena navedeno pomeni, da je na tožeči stranki breme, da dokaže nastanek zavarovalnega primera, kar vključuje tudi zatrjevani način nastanka zavarovalnega primera, na toženi stranki pa je dokazno breme, da so podane okoliščine, ki po pogodbi in zakonu izključujejo zavarovalno kritje, zaradi česar tožeča stranka sploh nima pravice do odškodninskega zahtevka.

9. V konkretnem primeru mora tožnik dokazati, da mu je škoda (kot tretjemu) nastala zaradi ravnanja (vožnje in povzročitve prometne nezgode) Z. Z., zavarovanca tožene stranke, na toženi stranki pa je, da dokaže nasprotno, tj., da je z vozilom upravljal tožnik in da posledično ni podano zavarovalno kritje. Sodišče prve stopnje je pravilo o materialnem dokaznem bremenu pravilno uporabilo (10., 11., 12. in 13. točko sodbe) in nasprotna pritožbena trditev ni utemeljena. Tudi nima pritožba prav, da tožena stranka svojih ugovorov ni konkretizirala. V odgovoru na tožbo je konkretno zatrjevala, da je od pristojnih organov v Republiki Hrvaški pridobila listine, iz katerih je razvidno, da ni bilo ugotovljeno, kdo izmed udeležencev je v času nezgode upravljal z vozilom. Navedla je, da sta bila po prihodu policije oba udeleženca najdena zunaj vozila ter da je imel pokojni Z. višjo prisotnost alkohola v krvi, zato je predvidevala, da ni bil sposoben voziti, in je posledično zaključila, da je z vozilom upravljal tožnik.

10. Pritožbena trditev, da sodišče neutemeljeno ni upoštevalo ugovora prekluzije in da svojega predloga ni obrazložilo, ni utemeljena. Sodišče je obrazložilo, da je bil predlog tožene stranke po imenovanju izvedenca za forenzično tehnične preiskave podan pravočasno, saj ga je podala po tem, ko je od sodišča prejela listinsko dokumentacijo v prevodu (6. točka sodbe). Iz podatkov sodnega spisa izhaja, da je tožena stranka prevod listin v zvezi s prometno nezgodo prejela 11. 4. 2012, 12. 4. 2012 je podala pripravljalno vlogo in v njej res ni podala navedenega dokaznega predloga, vendar je na njeno vlogo tožnik odgovoril s pripravljalno vlogo 25. 4. 2012, kjer se je spustil v razpravljanje o manjkajočih sledeh na pedalu vozila in na obuvalu Z. Zato je imela tožena stranka pravico na njegovo vlogo odgovoriti, kar je storila v naslednji pripravljalni vlogi 10. 5. 2012 in v tej vlogi pravočasno predlagala dokaz z izvedencem za forenzično tehnične preiskave.

11. V 29. točki sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da posebna dokazna ocena mnenja sodnega izvedenca za forenzično tehnične preiskave mag. A. A. ni potrebna, ker v njem ni ugotovitev, mnenj, ki bi lahko vplivali na odločitev o pravno pomembnih dejstvih ali na drugačno dokazno oceno izvedenih dokazov. Pritožba neutemeljeno trdi, da sodišče dokazne ocene ni opravilo, saj se je do mnenja opredelilo v delu, ko je obrazložilo, da iz njega ni mogoče izluščiti tistih pravno pomembnih dejstev, ki bi vplivala na odločitev. Tudi ni res, da bi bilo to mnenje upoštevano v sodbi, kot pavšalno trdi pritožba.

12. Ne gre pritrditi pritožbi, da je sodišče tožnikovim skladnim izpovedim odvzelo vsakršno dokazno vrednost ter da stališče sodbe odraža prestrogo in povsem neživljenjsko zahtevo, da bi moral tožnik sprejeti drugačno odločitev, torej da vinjenemu vozniku ne bi pustil, da upravlja z vozilom. Tudi pritožbenemu sodišču je težko razumljivo, da je tožnik pristal na to, da se je peljal z Z., pri čemer je vedel, da je bil vinjen, saj je izpovedal, da sta skupaj pila pivo, vedel je, da so ju zaradi vinjenosti Z. iz mejnega prehoda S. napotili nazaj v Slovenijo, pa ni odklonil vožnje z njim, še več, kot sam zatrjuje, mu je kmalu za tem celo prepustil upravljanje vozila. Pri tem ga po oceni pritožbenega sodišča lastna vinjenost ne more opravičevati. Pritožbene trditve, da tožnik naj ne bi vedel, da je bilo Z. odvzeto vozniško dovoljenje, so neutemeljene iz razloga, ker so v nasprotju z njegovimi izpovedmi. Tožnik je res izpovedal, da ni vedel, da so Z. odvzeli vozniško dovoljenje, vendar je na vprašanje, ali je vedel, zakaj je on moral peljati nazaj v Slovenijo, povedal, da je vedel, zakaj, saj je razumel situacijo. Zato je nebistveno, ali je tožnik čisto zagotovo vedel, da je bilo Z. odvzeto vozniško dovoljenje, pomembno je, da se je zavedal, da je bil Z. vinjen do te mere, da mu policisti niso dovoliti voziti. Sodišče ni zmotno presodilo vsebine tožnikove izpovedi in v zvezi s tem ni naredilo zmotne in nepopolne dokazne ocene ter je sodbo v tem delu mogoče preizkusiti.

13. Ni res, kot trdi pritožba, da sodišče tožnikovi izjavi neposredno po nezgodi na kraju samem ni dalo nikakršne dokazne teže. Iz 16. točke sodbe izhaja, da je sodišče povzelo listinski dokaz, to je uradni zaznamek PP V. (priloga C 15), iz katerega izhaja, da je bil s tožnikom opravljen razgovor na kraju nezgode in da je na vprašanje, ali je v trenutku nezgode on upravljal z vozilom, odgovoril, da ni, da pa zaradi hudih poškodb in izgube zavesti ni mogel sodelovati v informativnem razgovoru, kot tudi ni bilo mogoče priti do kakršnihkoli drugih informacij. Pravilno je sodišče prve stopnje takšno izjavo tožnika presojalo skupaj z ostalimi dokazi. Ob prihodu policije na mesto nezgode se pokazalo za sporno, kdo je v času nezgode upravljal z vozilom, in so pristojni hrvaški organi z več analizami poskušali ugotoviti, kdo je bil voznik, vendar neuspešno. Sodišče prve stopnje zato pravilno odgovoru tožnika neposredno po nezgodi in dejstvu, da je na listinah o zdravljenju tožnika navedeno, da je bil sopotnik, ni dalo bistvene dokazne teže. 14. Drži pritožbena navedba, da dokaznega predloga z zaslišanjem priče ni dopustno zavrniti iz razloga, ker bi bila izvedba dokaza povezana s prekomernimi stroški. Vendar pritožbena navedba, da sodišče ni zaslišalo prič B. B. in C. C., ni utemeljena iz razloga, ker tožnik skladno z 286. b členom ZPP te kršitve pred sodiščem prve stopnje ni uveljavljal takoj, ko je bilo to mogoče. To je bilo po oceni pritožbenega sodišča vsaj ob zaključku postopka na prvi stopnji. Kršitev, ki jih stranka ni pravočasno grajala in se nanje sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, ni mogoče upoštevati. Tudi ne gre za izjemo po drugem odstavku 286. b člena ZPP, saj tožnik zatrjuje kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče skladno s 350. členom ZPP ne pazi po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje v delu obrazložitve, da navedenih prič ni bilo treba zaslišati iz razloga, ker sta oba izvedenca za raziskavo prometnih nezgod Č. Č. in D. D. upoštevala vsebino uradnega zaznamka o opravljenem razgovoru z F. F. (priloga C 16), iz katerega izhaja, da vozila, sledov ali oseb do prihoda cestno nadzorne službe nihče ni premikal. Kljub temu da sta opozorila na pomanjkljive podatke o prometni nezgodi, sta oba kot podlago za izdelavo mnenj upoštevala, da so bila sprednja vrata na avtomobilu zaprta, prav tako varnostnemu pasu voznika nista dala posebne teže. 15. Pritožbene navedbe glede mnenja izvedenke za forenzično toksikologijo in alkoholometrijo mag. E. E. niso utemeljene. Ni res, da je sodišče povsem ignoriralo pojasnila izvedenke, da lahko alkohol v odvisnosti od svoje koncentracije različno vpliva na fizične in psihične sposobnosti osebe, ki ga je uživala. Sodišče se je do mnenja izvedenke, na katerega je oprlo svojo odločitev, ustrezno opredelilo v 26., 27. in 28. točki sodbe. Res izvedenka Z. zaradi njegove alkoholiziranosti ni zanesljivo izločila kot voznika v času škodnega dogodka, ne gre pa spregledati, da je bil njen končni sklep takšen, da je malo verjetno, da bi pri tako visoki koncentraciji lahko brez zapletov prepeljal razdaljo 60 km. Po oceni pritožbenega sodišča tudi ni bistveno, ali sta se tožnik in Z. po 30-tih kilometrih ustavila, kot je izpovedal tožnik, ter potem prepeljala še naslednjih 30 kilometrov. Sodišče prve stopnje z dokazno oceno tega izvedenskega mnenja ni storilo relativno bistvene kršitve določb postopka.

16. Ključna za odločitev o tožbenem zahtevku tožnika je ugotovitev, kdo izmed obeh udeležencev je v trenutku prometne nezgode upravljal z vozilom ali tožnik ali pokojni Z. Z namenom ugotovitve tega spornega dejstva je mnenje izdelal izvedenec Č. Č., mnenje na podlagi računalniške simulacije nezgode pa je izdelal tudi Inštitut I. (v nadaljevanju I.), za ta inštitut je mnenje izdelal izvedenec D. D. V mnenjih sta najprej navedla, da glede na razpoložljive podatke, odgovora, kdo je vozil v času nezgode, z dokazno stopnjo gotovosti oziroma prepričanja ne moreta podati, potem pa sta podala nasprotni mnenji, saj je izvedenec Č. Č. ugotovil, da je bolj verjetno, da je v času nezgode z vozilom upravljal tožnik, izvedenec D. D. pa, da je velika verjetnost, da je v času nezgode z vozilom upravljal Z. Razhajanja v mnenjih sta pojasnila s tem, da za dokončno oceno nista razpolagala z zadostnimi podatki o nezgodi. Iz njunih ugotovitev izhaja: - oba izvedenca sta izhajala iz predpostavke, da je iz vozila najprej izpadel tožnik, saj je bilo mogoče iz podatkov ob ogledu nezgode razbrati, da se je tožnik po nezgodi nahajal na vmesnem travnatem prostoru med skalnim usekom in avtocesto. Ker se je vozilo gibalo na način, da ga je od skalnega useka potisnilo prek travnate brežine nazaj na avtocesto in se na to brežino ni več vrnilo, ter glede na to, da je bil Z. najden na avtocesti pred vozilom, torej na asfaltnem delu, je bil njun zaključek, da je iz vozila najprej izpadel tožnik ter nato Z.; - po ugotovitvah izvedenca Č. Č. so ob zadetju vozila s kolesi ob robnik najprej na oba potnika pričele delovati sile od desne proti levi strani. Ko je vozilo z zadnjim levim delom trčilo v skalni usek, je sila na oba potnika še vedno močno delovala proti levi strani, nakar je prišlo še do zadetja prvega levega dela v skalni usek,5 pri tem pa je delovala na potnika nasprotna sila, tako, da ju je pomaknila proti sredini vozila. Ob odbitju vozila od skalnega useka v zrak, je nanju delovala močna, topa sila, ki ju je vlekla nazaj. Izvedenec Č. Č. ugotavlja, da je ob prvem trku v robnik in potem v skalni usek prišlo do tega, da je sovoznika potisnilo v voznikovo ramo, torej v levo stran. Ko je na oba delovala sila, ki ju je potegnila nazaj, je prišlo do zloma naslona voznikovega sedeža, pri čemer je močna sila najprej potegnila voznika v zadnji del vozila in je ta skozi zadnjo odprtino vozila izpadel iz vozila. Ker je iz njega prvi izpadel tožnik, je izvedenec Č. Č. zaključil, da se je on v času nezgode nahajal na voznikovem sedežu; - tudi izvedenec D. D. je ob rekonstrukciji prometne nezgode ugotovil, da so ob prvem trku z levimi kolesi v robnik na oba potnika delovale sile proti levemu boku vozila, pri čemer je voznika stisnilo k prednjim levim vratom, sopotnika pa je stisnilo bočno levo proti vozniku. Drugič so večje obremenitve na oba potnika delovale v trenutku, ko je vozilo s sprednjim levim delom trčilo v skalni usek.6 Tudi v tem trenutku so na oba potnika delovale sile v smeri proti levemu boku. Ko je prišlo do udara vozila z zadnjim levim delom v skalnati usek, so na oba potnika delovale močne sile v smeri proti zadnjemu levemu delu vozila. Glede na to, da se je sopotnik v tem trenutku lahko nahajal v vmesnem prostoru med obema prednjima sedežema, obstaja velika verjetnost, da ga je vrglo preko zadnje klopi in skozi zadnji del vozila na travnato površino ob skalnem useku. Voznik, ki je bil v tem trenutku stisnjen na prednja leva vrata, bi lahko v posledici sile z zgornjim delom telesa deformiral naslonjalo sedeža ter v nadaljevanju tudi sam izpadel skozi zadnji del vozila. Ker je tožnik izpadel prvi, je izvedenec D. D. zaključil, da se je nahajal na sovoznikovem sedežu. 17. Pritrditi gre sodišču prve stopnje, da ni imelo nobenega sprejemljivega razloga, da bi bolj verjelo enemu ali drugemu mnenju, še posebej, ker z znanjem za raziskavo prometnih nezgod ne razpolaga, in ob ugotovitvah, da sta izvedenca ob istih podatkih o nezgodi in ob enotnih pravilih stroke prišla do nasprotnih ugotovitev. Zaradi nasprotujočih si mnenj je sodišče sprejelo dokazni predlog tožnika in postavilo izvedenca medicinske stroke z nalogo, da ugotovi, ali je na podlagi poškodb obeh udeležencev mogoče zaključiti, kje sta se nahajala v času nezgode. Izvedenec dr. G. G., specialist sodne medicine in specialist splošne kirurgije,7 je bil postavljen po izdelavi mnenja izvedenca Č. Č., vendar je navedel, da brez računalniške simulacije prometne nezgode mnenja ne more izdelati tako, da bi bilo mogoče na podlagi poškodb ugotoviti, kdo izmed obeh udeležencev je upravljal z vozilom. Svoje mnenje je dopolnil po izdelavi računalniške simulacije in mnenja I., in sicer, da se zdi verjetneje, da se je tožnik v trenutku trčenja nahajal na prednjem desnem sovoznikovem sedežu, pokojni Z. pa na vozniškem sedežu. 18. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je preuranjena odločitev sodišča prve stopnje, ko mnenja izvedenca G. G. ni sprejelo. Sporne okoliščine v tem mnenju niso bile dokončno razjasnjene, s tem pa je prišlo do kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba v tem delu nima odločilnih razlogov.

19. Sodišče prve stopnje je v sodbi zaključilo, da so si trditve v G. G. mnenju nasprotne ter da temelji njegov zaključek na domnevah oziroma na možnem načinu nastanka poškodb. V obravnavani zadevi je sodišče z namenom ugotovitve, kdo je vozil v času nezgode, zaporedoma postavilo več izvedencev, s tem pa se je dokazni postopek nadgrajeval in so se sporne okoliščine razjasnjevale. Res je izvedenec G. G. v prvem mnenju navedel, da bi tožnik poškodbe lahko utrpel tako na vozniškem kot na sovoznikovem sedežu, vendar je po izdelani računalniški simulaciji s strani I. svoje mnenje dopolnil ter navedel, da računalniška simulacija potrjuje postavljeno hipotezo o položaju tožnika in pokojnega Z. v vozilu v času obravnavane nezgode. S tem pa je z večjo dokazno stopnjo potrdil svoje prve ugotovitve.

20. So pa v mnenju in dopolnilnem mnenju izvedenca G. G. pomanjkljivosti, ki jih bo treba v novem sojenju odpraviti: - ni res, kot navaja izvedenec G. G., da se je v svojem mnenju, ki ga je sodišču predložil junija 2015, v celoti oprl na izvedensko mnenje izvedenca Č. Č. in na tam ugotovljen mehanizem obravnavane nezgode. Izvedenec G. G. je še pred izdelavo simulacije s strani I., ugotovil nasprotno kot izvedenec Č. Č., saj je navedel, da je lahko tožnika s sovoznikovega sedeža vrglo najprej v zadnji del vozila in nato skozi odprtino v zadnjem delu na travnato površino, v času, ko je bil Z. na vozniškem sedežu stisnjen med naslonjalom sedeža in levim stebrom vrati vozila; - v dopolnilnem mnenju je izvedenec G. G. v zvezi z utrpelimi poškodbami Z. ugotovil, da naj bi mu jih povzročil tudi zategnjeni varnostni pas, kar je v nasprotju z njegovim prvim mnenjem, ko je navedel, da poškodb ni mogoče pripisati morebitnemu pritisku in drgnjenju varnostnega pasu po površini kože, glede na mehanizem konkretne nesreče pa bi bil morebitni pritisk varnostnega pasu na telo obeh udeležencev tudi sicer relativno majhen. Poleg tega sta oba izvedenca za raziskavo prometnih nezgod izhajala iz predpostavke, da voznik in sovoznik s pasom nista bila pripeta. Na navedeno pomanjkljivost je v sodbi sodišče prve stopnje opozorilo, pa tudi tožnik v pritožbi zatrjuje, da okoliščine v zvezi z varnostnim pasom v postopku niso bile problematizirane; - izvedenec G. G. je v svojem dopolnilnem mnenju najprej8 povzel ugotovitve izvedenca Č. Č. glede delovanja sil in izpada obeh potnikov iz vozila. V nadaljevanju je nasprotno navedel, da izvedenec Č. Č. v svojem pisnem izvedenskem mnenju in tudi ob zaslišanju na sodišču ni natančneje pojasnil, kako so delovale sile na osebi v vozilu in zakaj je najprej izpadel voznik in šele nato sopotnik, ter navedel, da se zato do njegovega mnenja ni mogel opredeliti. Navedeno ne drži in bi se izvedenec G. G. moral opredeliti tudi do izvedenskega mnenja izvedenca Č. Č.

21. V ponovljenem postopku bo treba nejasnosti v zvezi z izvedenskim mnenjem izvedenca G. G. odpraviti tako, da bo odgovoril na ključno vprašanje, ali so poškodbe potnikov nastale ob delovanju sil in izpadu iz vozila na način, kot ga zatrjuje izvedenec Č. Č., ali pa so nastale na način, kot ga zatrjuje izvedenec D. D. Pri tem bo moral pojasniti, s kolikšno dokazno stopnjo (prepričanje, velika verjetnost, majhna verjetnost) bo navedeno sploh lahko ugotovil. Izvedenec G. G. bo moral pojasniti tudi, zakaj je upošteval poškodbe, ki naj bi jih pri pokojnem Z. povzročil varnostni pas, glede na ugotovitve obeh izvedencev cestno prometne stroke, in glede na to, da pas tudi v njegovem prvem mnenju ni bil problematiziran.

22. Pritožba graja odločitev sodišča prve stopnje, da ni z ustnim zaslišanjem na naroku soočilo vseh izvedencev ter da zavrnitve tega dokaznega predloga ni obrazložilo. Pritožbeno sodišče naprej ugotavlja, da zaslišanje in soočenje preostalih izvedencev z izvedencem A. A. ni potrebno, saj je bilo njegovo mnenje v zvezi z okoliščinami prometne nezgode neuporabno in ne more vplivati na odločitev o zahtevku tožnika. Izvedenko H. H. je sodišče na naroku neposredno zaslišalo, obe stranki sta ji imeli možnost postavljati vprašanja. Po oceni pritožbenega sodišča ni bistveno soočenje te izvedenke z ostalimi izvedenci. Preostali trije izvedenci Č. Č., D. D. in G. G. so bili z mnenji drug drugega kot tudi z mnenjem H. H. seznanjeni. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje sooči izvedence G. G., Č. Č. in D. D. v zvezi z delovanjem sil na oba potnika v vozilu in nastalimi poškodbami, če se bo izkazalo, da bo soočenje potrebno tudi po tem, ko bo izvedenec G. G. svoje mnenje dopolnil. 23. Tožnik se v pritožbi zavzema za znižanje dokaznega standarda. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje moralo presoditi, ali sta stranki zaradi objektivno pomanjkljivih podatkov o prometni nezgodi prišli v dokazno stisko, ter ali sta procesno storili vse, da bi se ključna okoliščina, kdo je vozil vozilo v času nezgode, razjasnila, zaradi česar bi bilo dopustno dokazni standard znižati na stopnjo zadostne verjetnosti.9

24. Ker je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Pritožbeno sodišče glede na naravo stvari (in ugotovljene kršitve) in okoliščine primera (dopolnitev izvedenskega mnenja, po potrebi soočenje izvedencev, ter v primeru, da bo temelj vtoževane terjatve podan, ugotavljanje nastale škode in s tem višine odškodnine) samo ni moglo dopolniti postopka oziroma odpraviti pomanjkljivosti (355. člen ZPP).

25. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

1 Primerjaj G. Ristin, T. Korbar in S. Simoniti, Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu s komentarjem (ZOZP), Ljubljana: Slovensko zavarovalno združenje, 2008, stran 23. 2 1. točka 17. člena ZOZP in 964. ter 965. člen Obligacijskega zakonika 3 Določbe od 149. do 153. člena Obligacijskega zakonika 4 Primerjaj sodbi VS RS II Ips 450/2010 in II Ips 45/2011, obe s 26. 9. 2011. 5 Kar je izvedenec Č. Č. dokončno obrazložil ob soočenju obeh izvedencev. 6 Tu se mnenje razlikuje od mnenja izvedenca Č. Č., ki je ugotovil, da je vozilo najprej udarilo v skalni usek z levim zadnjim delom in šele nato z levim prednjim delom. 7 Ki je bil postavljen v okviru I. 8 V predzadnjem odstavku na 2. strani. 9 Primerjaj T. Pavčnik: Dokazni standardi, Podjetje in delo - 2012, št. 6-7, primerjaj tudi odločbe VS RS II Ips 402/2007, II Ips 125/2008, II Ips 153/2009 (sedaj II Ips 315/2013) in II Ips 287/2014.