Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je obtoženec potem, ko je na vdoren način prišel v sicer zaprte prostore pizzerije, pregledal predale in iz denarnice, ki jo je v predalu našel, vzel ves denar. Zato kljub temu, da je bilo v denarnici le 2.570,00 SIT, ni utemeljena pritožba, da je obtožencu šlo za to, da si pridobi majhno protipravno premoženjsko korist.

Izrek

Pritožba zagovornika obtoženega se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obtoženec se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, nagrada in potrebni izdatki zagovornika po uradni dolžnosti pa bremene proračun.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo sodišča prve stopnje je bil obtoženi spoznan za krivega kaznivega dejanja velike tatvine po členu 212/I tč.1 KZ.

Izrečena mu je bila kazen štiri mesece zapora. Sodišče je obtožencu preklicalo pogojno obsodbo, ki mu je bila izrečena za kaznivo dejanje velike tatvine po členu 212/I tč.1 KZ s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju, opr. št. K 255/99 z dne 23.12.1999 ter upoštevajoč v tej pogojni obsodbi določeno kazen devet mesecev zapora kot določeno, obtožencu izreklo enotno kazen eno leto zapora in v njeno trajanje vštelo čas pripora od 8.10.1999 od 15.ure do 23.12.1999 do 10.30 ure in od 10.1.2000 od 4.00 ure dalje. Izreklo mu je tudi stransko kazen izgona tujca iz Republike Slovenije za čas petih let. Obtoženca je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka.

Proti sodbi je obdolženčev zagovornik vložil pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka in predlagal, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je imel obtoženec namen pridobiti si le majhno premoženjsko korist, zaradi česar bi moralo sodišče prve stopnje dejanje pravno opredeliti kot tatvino po členu 211/II KZ ter, da sodba v delu, ki so bistvene za pravno opredelitev, nima razlogov.

Višji državni tožilec je v svojem mnenju, podanem v skladu z določbo člena 377/II ZKP, predlagal zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu sodbe in pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ocenjuje, da je sodišče prve stopnje po tem, ko je izvedlo vse potrebne dokaze in jih ocenilo, pravilno zaključilo, da je obtoženec s svojim ravnanjem izpolnil vse znake kaznivega dejanja velike tatvine po členu 212/I tč. 1 KZ ter je v nasprotju s tem, kar se neutemeljeno navaja v pritožbi, za svojo odločitev, zakaj ni sprejelo zagovora obtoženca, da si je nameraval pridobiti le 5.000,00 do 6.000,00 SIT, navedlo prepričljive razloge. Ugotovilo je namreč, sklicujoč se na zagovor obtoženca, da je potem ko je na vdoren način prišel v sicer zaprte prostore pizzerije, pregledal predale in iz denarnice, ki jo je v predalu našel, vzel ves denar. Povsem jasno je, da tujcu, ki je brez sredstev za življenje, ki je tudi že storil premoženjske delikte in vložil znaten napor, da je vdrl v tuj prostor ter preiskal najmanj dva predala ter iz denarnice vzel ves denar, ni šlo za to, da bi si pridobil premoženjsko korist do višine 6.000,00 SIT in na samem kraju kaznivega dejanja izračunaval, koliko bi glede na najdeno gotovino še iztržil od prodaje steklenice žgane pijače, kot je to skušal prikazati v svojem zagovoru. Tak zagovor, ki ga ponavlja pritožnik, ni sprejemljiv. Zagovornik sicer v pritožbi navaja, da obtoženec iz druge denarnice ni vzel ničesar. Obstoj druge denarnice ni v ničemer izkazan, saj je na fotografijah kraja kaznivega dejanja vidna le ena denarnica v predalu poleg blagajne.

Tudi poslovodkinja lokala E.A. je izpovedovala le o eni denarnici, v kateri so običajno hranili drobiž. Tako ni nobenega razumnega dvoma v ugotovitev sodišča prve stopnje, da je obtoženec vzel ves denar, ki ga je našel. Zato je bilo tudi to odločilno dejstvo, ki je pomembno za pravno opredelitev obtoženčevega ravnanja, pravilno ugotovljeno.

Pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona v korist obtoženca obsega tudi pritožbo zoper odločbo o kazenski sankciji. Zato je sodišče druge stopnje preizkusilo sodbo tudi v tem delu in ocenilo, da je bila obtožencu glede na njegovo predkaznovanost le tri tedne pred storitvijo tega kaznivega dejanja, za katerega se mu sedaj sodi, določena primerna kazen ter tudi utemeljeno in v skladu z zakonom preklicana pogojna obsodba ter izrečena primerno dolga enotna kazen zapora. Enako je ocenilo tudi ustreznost in trajanje izrečene stranske kazni izgona tujca iz Republike Slovenije.

Glede na povedano pritožbeni razlogi niso podani in ker izpodbijana sodba tudi nima kršitev zakona iz prvega odstavka 383.člena ZKP, na katere mora sodišča druge stopnje paziti po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Kljub temu, da zagovornik s pritožbo ni uspel, pa je sodišče druge stopnje iz enakih razlogov, kot je to storilo sodišče prve stopnje, obtoženca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka in odločilo, da nagrada in potrebni izdatki obtoženčevega zagovornika bremene proračun.