Jedro

Pritožnik ugotovljenih pomanjkljivosti v trditvah ne more nadomestiti s sklicevanjem na vsebino listin, ki jih je predložil kot dokaz, ter na tisto, kar naj bi povedale priče ob zaslišanju. Izvedba dokazov je namreč namenjena ugotavljanju obstoja že pred tem (pravočasno) zatrjevanih (relevantnih) dejstev, ne pa njihovemu odkrivanju. S tem, ko sodišče prve stopnje nekaterih dokazov ni izvedlo oziroma se do nekaterih izvedenih ni vsebinsko opredelilo, zato ni zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejanskega stanja, storilo pa ni niti kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da mu toženec plača 947.482,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov natančneje specificiranih v točki I izreka sodbe. Odločilo je še, da mora tožnik tožencu povrniti 8.793,15 EUR pravdnih stroškov s pripadki.

2. Pritožbo je vložil tožnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo zahtevku v celoti ugodeno. Priglaša pritožbene stroške. V nadaljevanju pritožbeno sodišče pritožbo povzema le v bistvenih delih, posamezni, za odločitev relevantni pritožbeni očitki, pa bodo podrobneje povzeti v odgovoru nanje.

Tožnik sodišču prve stopnje očita poseg v njegovo pravico do izjave, saj se o vlogi toženca (in o tej vlogi priloženih dokazih), ki jo je prejel en dan pred prvim narokom, ni mogel izjaviti. Preložitev naroka bi bila potrebna tudi zato, ker je šele 16. 6. 2015 prejel listine iz kazenskega spisa. Enako kršitev sodišču prve stopnje očita tudi s tem, ko trdi, da se do zatrjevanih dejstev, vezanih na zastaranje (uvedba preiskave, uvedba kazenskega postopka in njegov zaključek) in način poslovanja družbe S. pri konkretnem poslu, ni opredelilo. Trdi še, da je sodišče nepravilno zavrnilo izvedbo (substanciranih) dokaznih predlogov.

Ne strinja se s presojo sodišča, da je njegova terjatev zastarala. Opozarja, da je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem, zato zahtevek zastara, ko zastara kazenski pregon. Zastaranje je bilo prekinjeno z uvedbo preiskave in kazenskega postopka. Ta je bil zaključen šele 2013, ko je bil tožnik napoten na pravdo.

Meni, da so očitki sodišča o pomanjkljivih trditvah neutemeljeni in se pri tem sklicuje na obširno dokumentacijo, ki jo je predložil. Dodatno pojasnjuje dejstva v zadevi. Je pravni naslednik izbrisane družbe T., d. o. o. V nadaljevanju opiše, v čem je toženčevo ravnanje protipravno ter vzročno zvezo med tem ravnanjem in nastalo škodo.

Pritožnik je skupaj s pritožbo vložil tudi predlog za izločitev predsednika in sodnikov Višjega sodišča v Ljubljani.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je bila zahteva tožnika za izločitev predsednika Višjega sodišča v Ljubljani s sklepom podpredsednice Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 26. 7. 2016 zavrnjena, predlog za izločitev ostalih sodnikov Višjega sodišča v Ljubljani pa je bil s sklepom z dne 8. 8. 2016 zavržen.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. ZPP v 286.b členu določa, da mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje, z izjemo tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo tožnik uveljavlja s trditvijo, da se o vlogi toženca, ki jo je prejel en dan pred prvim narokom, ni mogel izjaviti, ni uradoma upoštevna (drugi odstavek 350. čelna ZPP). Tožnik bi jo zato moral pravočasno uveljaviti ali pa pojasniti, zakaj tega brez svoje krivde ni mogel storiti. Naredil ni nič od tega.

Tako iz zapisnika naroka, ki je bil opravljen 11. 9. 2015, izhaja, da je sodišče prve stopnje predlog tožnika, da se mu dodeli rok za izjavo, s sklepom zavrnilo. Zavrnilo je tudi enak predlog toženca. Postopkovno kršitev (kršitev pravice do izjave), pa je grajal le toženec. Ker tožnik v pritožbi ne trdi, da je bil pri njenem uveljavljanju kakorkoli omejen, je zatrjevana kršitev v pritožbenem postopku neupoštevna. Pritožbeno sodišče se zato o njej podrobneje ne izjavlja.

Pritožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navajal, da naj bi bila preložitev naroka oziroma dodelitev dodatnega roka potrebna tudi zato, ker naj bi mu bilo oteženo pridobivanje dokumentacije iz kazenskega spisa II K 2500/2015 in so takšne pritožbene navedbe, s katerimi poskuša utemeljiti postopkovno kršitev, že zato neutemeljene. Ne glede na to pa je očitek o okrnjeni možnosti priprave na prvi narok tudi brez podlage v podatkih spisa. Tožnik je tisti, na katerem je bilo v tej zadevi trditveno in dokazno breme in s tem odgovornost, da si dokaze, s katerimi je nameraval dokazovati svoje trditve, pravočasno zagotovi. Ker je v kazenskem postopku sodeloval s priglasitvijo premoženjskopravnega zahtevka, bi to lahko storil. Poleg tega pa je obdobje od 16. 6. 2015 (ko je po lastnih trditvah listine prejel) do 11. 9. 2015 (ko je bil opravljen prvi narok) dovolj dolgo, da bi se na narok lahko ustrezno (in kvalitetno) pripravil. 7. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožnika (med drugim) zavrnilo zaradi pomanjkanja aktivne in pasivne (stvarne) legitimacije ter pomanjkljivih trditev glede posameznih predpostavk odškodninske odgovornosti. Pritožbeno sodišče pritrjuje tako odločitvi kot razlogom, ki jih je navedlo v točkah 11 do 15. 8. Kot je pravilno opozorilo sodišče prve stopnje, sta stranki tega postopka fizični osebi, podatki spisa (trditve tožnika in predloženi dokazi) pa ne dajejo podlage za ugotovitev, da je tožnik v tej zadevi aktivno, toženec pa pasivno (stvarno) legitimiran. Pogodbe št. 011/95 (priloga A2) tako nista sklenila tožnik in toženec, pač pa družbi T., d. o. o. (v nadaljevanju družba T.) in V. Ltd (v nadaljevanju družba V.). Tudi priloge št. 1 in pogodbe št. 24/96 (priloga A2) nista podpisala tožnik in toženec, ampak že omenjeni družbi. Račune, na katere se tožnik sklicuje v tožbi, je izdala družba T. družbi V. Enako velja za druge v spis vložene listine (situacije, zapisnike, dopise, dele gradbenih dnevnikov). Kakšna naj bi bila povezava med obema pravdnima strankama in družbama, razen, da sta bili pravdni stranki njuna direktorja, tožnik v svojih trditvah (kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje) ni pojasnil, niti ni pojasnil, zakaj bi bil tožnik upravičen terjati plačilo računov, ki jih je (za škodo zaradi kršitve pogodb) izstavila družba T. družbi V., in zakaj bi bil te račune oziroma škodo, ki je potrditvah tožnika posledica kršitve pogodb (sklenjenih med obema družbama) dolžan plačati toženec, oziroma na kakšni podlagi naj bi bil toženec dolžan izpolnjevati obveznosti po pogodbah, ki jih je prevzela družba V. Povsem nekonkretizirana je ostala tudi tožnikova trditev o toženčevi zlorabi družbe.

9. Povzetih ugotovitev sodišča prve stopnje pritožnik v pritožbi konkretno niti ne izpodbija. Tako opozarja le na v spis vloženo dokumentacijo (navedbe v točki II pritožbe), ki pa, kot je že bilo obrazloženo, ne potrjuje tožnikovih (sicer nasprotujočih) trditev o tem, da sta bila v poslovnem odnosu tožnik in toženec(1) in da je toženec tisti, ki je pogodbene obveznosti kršil, ampak celo nasprotno. Pritožnik opozarja tudi na nekatera dejstva, ki so za presojo aktivne in pasivne legitimacije strank bodisi nerelevantna ali pa zaključek sodišča o pomanjkanju aktivne in pasivne legitimacije potrjujejo. Gre (na primer) za trditve, da je dokumente podpisalo vodstvo gradbišča; da so bila dela s strani družbe T. opravljena; da je S. opravljena dela plačal; nadalje trditve o tem, kdo je bil izvajalec del; da je S. v pogodbeni odnos z družbo T. vsilil družbo V.; da za zastoje na gradbišču odgovarja družba V.; trditve o posledicah zamude; o pravočasni predložitvi zapisnikov z gradbišč itd. Opozoriti je treba tudi na to, da je večina teh trditev tudi sicer nedopustna pritožbena novota. Kot prepozne je ob tem treba posebej izpostaviti pritožbene navedbe o vizitki s katero se je toženec predstavljal; da je slednji S. omogočal prikrivanje denarnih tokov in poslovanja ter pranje denarja; da je toženec sprejemal plačila S. in goljufivo posloval in da je tožnik pravni naslednik izbrisane družbe T. Ker pritožbeno sodišče dejstev, ki jih tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni pravočasno navedel (v pritožbenem postopku pa pozne navedbe ni ustrezno opravičil), ne sme upoštevati (337. člen ZPP), se o njihovi (ne)relevantnosti posebej ne izjavlja.

10. Pritrditi pa je treba tudi stališču sodišča prve stopnje o premalo konkretiziranih trditvah glede posameznih predpostavk odškodninske odgovornosti (glej razloge v točki 15 sodbe). Ob tem ne gre zgolj za konkretizacijo očitka o nefunkcionalnih žerjavih in razlago besede „funkcionalen“, ampak za pomanjkljivo konkretizacijo vseh predpostavk, v prvi vrsti seveda protipravnosti in škode. Tako (če pritožbeno sodišče nadaljuje tam kjer je sodišče prve stopnje končalo) je tožnik v zvezi z vtoževanim zneskom v višini 186.026,41 USD (račun 29/96) trdil, da kvaliteta in količina opažev ni ustrezala dogovoru, ni pa povedal, kakšna količina in kvaliteta je bila sploh dogovorjena in kakšna je bila nato zagotovljena; pri vtoževanem znesku 273.505,78 USD (račun št. 38/96) je postavil trditev o nekompletnih žerjavih in nepravilno opravljenih zemeljskih delih, ni pa povedal, kaj je na žerjavih manjkalo in kakšen je bil dogovorjen (ter nato uporabljen) način izvedbe zemeljskih del; tako v prvem kot drugem primeru je nekonkretizirana (in s tem nepreverljiva) tudi sama višina zahtevka (škode) in ni jasno, kaj predstavlja; pri trditvah, da je S. pri obračunih neupravičeno odbijal (celotne) stroške najema, čeprav toženec svojih obveznosti po pogodbi ni (v celoti) izpolnil (po tožnikovih trditvah naj bi bil toženec upravičen do zneska 362.266,03 USD, prejel pa je 573.630,32 USD), tožnik ni pojasnil, kaj je bilo opravljeno oziroma zagotovljeno in kaj ne in kakšna je vrednost posameznih opravljenih in neopravljenih pogodbenih obveznosti; pojasnil ni niti tega, na kaj konkretno se nanašajo posamezni odšteti zneski (na primer pri znižani situaciji 31/95) oziroma kako so bili izračunani (na primer pri bremepisih št. 16, 19 in 21/2680-95 in 1/2680-96). Podobno pomanjkljive so tudi ostale trditve.

11. Pritožnik ugotovljenih pomanjkljivosti v trditvah ne more nadomestiti s sklicevanjem na vsebino listin, ki jih je predložil kot dokaz, ter na tisto, kar naj bi povedale priče ob zaslišanju. Izvedba dokazov je namreč namenjena ugotavljanju obstoja že pred tem (pravočasno) zatrjevanih (relevantnih) dejstev (243. in 257. člen ZPP), ne pa njihovemu odkrivanju. S tem, ko sodišče prve stopnje nekaterih dokazov ni izvedlo oziroma se do nekaterih izvedenih ni vsebinsko opredelilo, zato ni zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejanskega stanja, storilo pa ni niti kršitve po 8. točki drugega odstavka 338. člena ZPP.

12. Ker je bil zahtevek tožnika že iz navedenih razlogov pravilno zavrnjen, se pritožbeno sodišče do tistega dela pritožbe, ki se nanaša na presojo zastaranja, ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 165. v zvezi z 154. in 155. členom ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, do njihovega povračila ni upravičen. Ker odgovor na pritožbo k odločitvi ni pripomogel, stroške, ki so tožencu v zvezi s tem nastali, pritožbeno sodišče ocenjuje za nepotrebne. Dolžan jih je zato nositi sam.

Op. št. (1): Tožnik tako v tožbi zatrjuje obstoj (in kršitev) pogodbenega razmerja med njim in tožencem, sočasno pa, ob sklicevanju na iste listine, mestoma omenja obe družbi in njuno poslovno razmerje.