Jedro

Podana je bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu (4. odst. 72. čl. ZUS), če je sodišče prve stopnje v tožbi odločalo na seji in ne na glavni obravnavi, če je dejansko stanje sporno glede okoliščine, kdo je carinski zavezanec, tožeča stranka pa je o tej okoliščini predlagala izvedbo dokazov.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, opr. št. U 321/98-13 z dne 22.6.2000, se razveljavi in zadeva vrne istemu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče kot sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 16.1.1998. Tožena stranka je zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinarnice M.S. z dne 10.10.1996. Z njo je tožeči stranki naloženo, da za blago, ki je bilo dne 29.6.1994 prijavljeno vstopni Carinski izpostavi S./D. z mednarodnim transportnim dokumentom TIR in napoteno namembni Carinski izpostavi L., vendar do roka predaje (30.6.1994) le-te ni bilo predano, plačati carino in druge uvozne davščine ter prometni davek v skupnem znesku 2.862.364.00 SIT. Tožena stranka je ugotovila, da je prvostopni organ carinsko obveznost utemeljeno naložil tožeči stranki kot pooblaščeni jamstveni organizaciji na temelju carinske konvencije o mednarodnem prevozu blaga na podlagi karnetov TIR - Konvencija TIR (Uradni list RS - Mednarodne pogodbe št. 9/92 in 12/93). Podlaga za izdajo izpodbijane odločbe je 2. odstavek 249. člena Carinskega zakona (Uradni list SFRJ, št. 10/76-21/90).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da se po določbi 1. točke 8. člena Konvencije TIR jamstvena organizacija zavezuje plačati uvozne in izvozne dajatve in takse, zapadle v plačilo v skladu s carinskimi predpisi države, v kateri je bila ugotovljena nepravilnost pri prevozu TIR. Zavezana je skupaj in solidarno z osebami, ki so dolžne poravnati omenjene zneske, za plačilo teh zneskov. Osebe, ki so neposredno odgovorne po 7. točki tega člena konvencije je zato treba iskati le med osebami, ki so obveznost po nacionalni zakonodaji, veljavni ob nastanku obveznosti, dolžne poravnati. V postopku je nesporno ugotovljeno, da je z odločbo naložena obveznost nastala 30.6.1994, ko bi blago moralo biti predano namembni carinarnici. Po Carinskem zakonu SFRJ/76 je carinski zavezanec oseba iz 24. člena, ki je kot taka navedena v carinski deklaraciji. Za blago, ki se izgubi ali kako drugače izgine na poti od carinske črte do prevzemne carinarnice, kot je v obravnavanem primeru, pa je kot carinski zavezanec določen prevoznik oziroma tisti, ki je blago prevzel od carinarnice. Ob upoštevanju slednjega in dejstva, da sta na karnetu TIR, ki nadomešča vse ostale carinske listine, navedena le imetnik zvezka TIR - prevoznik in tožeča stranka - garant, je v obravnavanem primeru prevoznik oseba, ki je po določbi 1. točke 8. člena Konvencije TIR dolžna poravnati obravnavano obveznost in s tem v obravnavanem primeru tudi edina neposredno odgovorna oseba za katero jamči tožeča stranka. V 7. točki istega člena Konvencije v povezavi z določbo 1. točke se vzpostavlja skupna in solidarna odgovornost carinskega zavezanca in jamstvene organizacije ter je ni mogoče razumeti kot prekvalifikacije solidarne v subsidiarno odgovornost, temveč le kot opozorilo, naj se jamstvena organizacija ne obremenjuje v primerih, ko je izterjava zoper (v postopku carinjenja prisotnega) glavnega carinskega dolžnika možna. Izterjavo po določbah CZ opravlja Carinska uprava na carinskem območju Republike Slovenije. V primeru, ko je carinski zavezanec po CZ tuja pravna oseba, ki na območju Republike Slovenije nima premoženja, na katero bi bilo mogoče seči v postopku prisilne izterjave, je pogoj za naložitev obveznosti jamstveni organizaciji nedvomno izpolnjen. Neposredna izterjava po carinskih organih države v takem primeru namreč ni mogoča. Sodišče tudi ne dvomi v pravilnost izračuna naložene obveznosti, katerega višini tožeča stranka povsem pavšalno in prvič ugovarja šele v tožbi.

Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo samo spremeni in tožbi ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Tožena stranka oziroma carinska uprava carinarnice ni izvedla postopka, ki je skladen z določbami TIR, konkretno z določbo člena 8. Konvencije, ki jasno predvideva postopek za izterjavo. Neposredno odgovoren je ne le prevoznik temveč tudi prejemnik blaga, v konkretnem primeru je z listinami izkazano, da je prejemnik blaga, ki je z blagom tudi razpolagal (kar pomeni, da ima neposredne koristi od uvoza) E.L. Niti enega dokaza ni, da bi carinarnica poslala zahtevek E.L. Izgovarja se, da ji je tuj prevoznik nedosegljiv, kar ni res. Tuj prevoznik ima naslov, ime in oznako države in nikoli ni prejel nobenega zahtevka za plačilo carine in drugih dajatev. Sodba je sam s seboj v nasprotju. Zatrjuje, da je jamstvena organizacija zavezana skupaj in solidarno z osebami, ki so dolžne poravnati omenjene zneske za plačilo teh zneskov. Carinarnica bi morala od vseh prizadetih, torej od prevoznika, prevzemnika, špediterja zahtevati plačilo obveznosti, ki jih terja, ne pa le in samo od jamstvene organizacije, ki jamči šele potem, v kolikor izterjave drugih oseb ni možna, kot je to jasno določeno v mednarodni konveciji člen 8. točka 7. Prav tako izpodbijana sodba trdi, da je carinski zavezanec določen prevoznik oziroma tisti, ki je blago prevzel od carinarnice. V konkretnem primeru je jasno izkazano, da je blago prevzela E.L. in je to s podpisom iz predloženih listin jasno razvidno. Carinarnica niti kasneje drugi organi niso terjali od prevzemnika nikakršnih dajatev. Sodišče prve stopnje ni izvedlo niti enega samega dokaza, ki je bil v postopku predlagan. Nesprejemljivo je tudi, da sodišče "ne dvomi v pravilnost naložene obveznosti" in na ta način obrazloži, da je dajatev pravilno izračunana. Sodišče bi moralo izvesti postopek in izvesti dokaze, ki so bili predlagani.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča bi bilo stališče, ki ga je v zadevi zavezelo sodišče prve stopnje, sprejemljivo, vendar le v primeru, ko bi bil v konkretnem primeru edini carinski zavezanec le tuj prevoznik. Toda tožeča stranka je že v tožbi zatrjevala drugačno dejansko stanje in za to dejansko stanje predlagala izvedbo posameznih dokazov. Trdila je, da je tako iz prevoznice CMR in odrezka TIR razvidno, da je K.E. L., Verovškova 70 tista, ki je 30.8.1994 prevzela celotno blago in ga neocarinjenega koristila za lastne potrebe.

Kljub takšnemu očitno spornemu dejanskemu stanju, je sodišče prve stopnje o zadevi odločilo na seji in tožbo zavrnilo s sklicevanje na 1. odstavek 59. člena ZUS, po kateri se tožba zavrne, če je bil postopek pred izdajo odločbe pravilen in je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Iz določbe 1. odstavka 50. člena ZUS izhaja načelo, da na prvi stopnji odloča sodišče po opravljeni glavni obravnavi. Brez glavne obravnave lahko odloči le, če v pripravljalnem postopku ugotovi, da je bilo dejansko stanje v postopku za izdajo upravnega akta popolno in pravilno ugotovljeno, ali pa to ni sporno, stranke pa v tožbi ali v odgovoru na tožbo glavne obravnave niso zahtevale (2. odstavek 50. člena ZUS). Namen glavne obravnave je po presoji zakonitosti upravnega akta v tem, da se na podlagi neposrednega in javnega obravnavanja zbere dokazno gradivo za presojo ali je bilo dejansko stanje sploh ugotovljeno oziroma ali je bilo ugotovljeno pravilno ali popolno. Tožeča stranka je že v tožbi smiselno zahteva opravo glavne obravnave, saj je predlagala izvedbo posameznih dokazov. Uveljavljala je vse pritožbene razloge, tudi pritožbeni razlog pravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev sprejelo na seji, za kar pa po presoji pritožbenega sodišča - glede na vse navedeno - ni imelo zakonske podlage, saj je okoliščina, ali je sporno blago res prevzela K.E., ali ne, bistvena okoliščina, saj bi lahko šlo za carinskega zavezanca po določbi 2. odsztavka 24. člena CZ SFRJ/76. Ob takšni ugotovitvi pa glede na določbe Konvencije TIR direktna in edina odgovornost tožeče stranke kot jamstvene organizacije ne bi bila podana. Ta okoliščina pa ni bila ugotovljena. Kršena je bila tudi pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave oziroma načela kontradiktornosti, ki je pogoj poštenega sojenja. Kontradiktornost se izraža tako, da je v postopku vsaki stranki omogočeno, da se izjavi glede pravnih in dejanskih vprašanj in tudi o navedbah nasprotne strani. Tožeči stranki taka možnost v celoti ni bila dana, zato je po presoji pritožbenega sodišča, utemeljen pritožbeni ugovor tožeče stranke, da je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu, saj je navedena kršitev postopka vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe (4. odstavek 72. člena ZUS).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS pritožbi tožeče stranke ugodilo, razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek, v katerem naj odpravi ugotovljeno pomanjkljivost postopka na prvi stopnji.