Jedro

Čeprav je zemljišče kategorizirano kot javna cesta, občina za uporabo zemljišča nima pravnega naslova in mora zemljišče izročiti tožnikoma.

Izrek

A) Pritožbi se delno ugodi. Izpodbijana sodba se v točki 2 spremeni tako, da se zavrne zahtevek za odstranitev asfalta in cestišča in izročitev v prvotnem stanju ter se sodba poslej glasi: „Tožena stranka O. L.-D. je dolžna nepremičnino, parc. št. X1, k.o. L., izročiti v posest tožnikoma V. Š. in B. Š. Z., v 15 dneh pod izvršbo.“ V točki 3 izpodbijane sodbe se v 2. vrstici znesek 2.848,13 EUR nadomesti z zneskom: 1.424,06 (tisočštiristoštiriindvajset 06/100) EUR.

B) Sicer se pritožba zavrne in sodba potrdi.

C) Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v tej pravdni zadevi izdalo sklep in sodbo, vendar sklep ni predmet pritožbe. S sodbo je odločilo, da je tožena stranka O. L.-D. dolžna odstraniti cestišče s parc. št. X1, k.o. L., in nepremičnino izročiti v prvotnem stanju v posest tožnikoma, tako da s cestišča odstrani asfalt, tam kjer poteka, v 15 dneh. O. L.-D. je naložilo, da mora tožnikoma povrniti pravdne stroške v znesku 2.848,13 EUR v 15 dneh. Ugotovilo je, da ima toženka omenjeno parcelo, katere lastnika sta tožnika, v posesti brez pravnega naslova. Na podlagi pravil o povrnitvi škode imata tožnika tudi pravico zahtevati odstranitev asfalta in cestišča. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo sodbe tako, da bo tožbeni zahtevek zavrnjen, podrejeno pa predlaga razveljavitev sodbe. Navaja, da je zahtevek nedoločen in neizvršljiv, kajti tožnika ga nista specificirala v skladu z napotki Višjega sodišča v Ljubljani iz sodbe in sklepa II Cp 3484/2008 z dne 4.2.2009. Po parc. št. X2, k.o. L., poteka kategorizirana lokalna javna cesta. Sodišče bi moralo postopek prekiniti in počakati do zaključka postopka razlastitve, kajti tožena stranka je tožnikoma že poslala ponudbo za odkup parcele na podlagi 97. člena Zakona o urejanju prostora. Če postopek ne bo prekinjen, lahko pride do situacije, ko bi tožnika lahko zahtevala odstranitev cestišča in asfalta in s tem onemogočila odvijanje prometa po občinski cesti. Pritožba se nato sklicuje na to, da je cesta javno dobro in izven pravnega prometa. Po sporni parceli je pot potekala že več let. Tožnika sta bila ob nakupu seznanjena s stanjem v naravi. Sodišče ni upoštevalo dejstva, da po omenjeni parceli pot poteka vse od leta 1982. Glede na Zakon o javnih cestah je tožena stranka upravičena do posesti parc. X1, k.o. L., po kateri poteka javna cesta v smislu 93. člena Stvarnopravnega zakonika – SPZ. Ker je javna cesta potekala po omenjenem zemljišču več kot 10 let, to dokazuje, da so se pravni predniki tožnikov s tem strinjali. Glede na ustavno odločbo U-I-387/02 z dne 18.11.2002 je treba urediti le lastništvo parcele.

Na pritožbo sta odgovorila tožnika in predlagala, da jo sodišče druge stopnje zavrne.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, dejansko stanje je popolno ugotovljeno, le materialnopravno je odločitev delno napačna. Sodišče druge stopnje se ne strinja s tem, da je zahtevek nedoločen in neizvršljiv, kajti po spremembi je zahtevek jasen. Res je sicer, da sodišče prve stopnje v sodbi nepravilno uporablja poimenovanje tožeče in tožene stranke, saj npr. govori o toženi stranki takrat, ko je očitno, da se nanaša na tožečo stranko. Vendar ta pomanjkljivost ni taka, da bi sodbe ne bilo mogoče preizkusiti.

Sodišče druge stopnje nima nobenih pomislekov zoper odločitev sodišča prve stopnje, kolikor se odločitev nanaša na to, da mora tožena stranka tožnikoma izročiti zemljišče v posest. V tem delu so razlogi sodišča prve stopnje pravilni. Tožnika sta lastnika parcele, toženka pa ima zemljišče v posesti, ker po zemljišču poteka javna pot, ki jo upravlja toženka. Slednja za uporabo te ceste nima pravnega naslova, zato tožnika kot lastnika upravičeno zahtevata vrnitev zemljišča, torej izročitev v posest skladno s 1. odstavkom 92. člena SPZ.

Pritožbene trditve, ki se nanašajo na to, da je v teku razlastitveni postopek in da bi bilo zato treba pravdni postopek prekiniti, niso upoštevne. Sodišče druge stopnje se strinja s sodiščem prve stopnje, da bo razlastitev lahko imela učinke šele, če bo odločitev o tem pravnomočna. Morebitni razlastitveni postopek pa tudi ni razlog za prekinitev pravdnega postopka. Razlastitveni postopek tako ni okoliščina, ki bi preprečevala odločitev o tožbenem zahtevku. Na zahtevek tudi ne more vplivati to, da je sporni del zemljišča kategoriziran kot javna cesta. Odločilno je, kdo je lastnik, in ne, kako je zemljišče kategorizirano. Ustavne odločbe U-I-387/02 z dne 18.11.2002 ni mogoče razumeti tako, kot navaja pritožba. Prej nasprotno: kategorizacija je sicer mogoča, vendar pa na lastnino to ne vpliva. Občina mora po zakonitem postopku zemljišče pridobiti. Tudi sklicevanje na 93. člen SPZ ne pride v poštev. Po tej določbi neposredni posestnik lahko odkloni izročitev stvari njenemu lastniku, če je on ali posredni posestnik, od katerega izvaja pravico do posesti, upravičen do posesti. V konkretnem primeru toženka takega upravičenja nima. Kot že rečeno, ji dejstvo, da je zemljišče kategorizirano kot javna cesta, takega upravičenja ne daje.

Odločitev o tem, da mora tožena stranka zemljišče izročiti v posest, je tako pravilna.

V tem delu je pritožba neutemeljena in jo je sodišče druge stopnje zavrnilo.

Nepravilna pa je odločitev o tem, da mora tožena stranka odstraniti cestišče in asfalt ter zemljišče izročiti v prvotnem stanju. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo zemljišče asfaltirano že tedaj, ko sta tožnika zemljišče kupila, le da je bil asfalt precej uničen. Tožnik V.Š. pa ob nakupu zemljišča sploh ni vedel, da k njegovi parceli spada tudi del ceste. Ob takem stanju pa ni mogoče govoriti, da jima je toženka s položitvijo asfalta povzročila škodo, ki jo mora sedaj odpraviti. Tožnika sta kupila zemljišče skupaj z asfaltom oziroma sta, kot izpoveduje tožnik V. Š., kupila travnik. Da je predmet nakupa tudi asfaltirani del, sploh nista vedela. V zvezi z asfaltom gre torej za vprašanje razmerja med tožnikoma kot kupcema in osebo, ki jima je prodala zemljišče. Tožena stranka oziroma njena pravna prednica tožnikoma v zvezi s položitvijo asfalta ni povzročila nobene škode. Sicer pa tožnika o škodi niti nimata zadostne trditvene podlage. Ker sta tožnika torej kupila zemljišče skupaj z asfaltom, tudi položitev novega asfalta ne more predstavljati škode, ki bi jo morala toženka odpraviti. Sicer pa v zvezi s položitvijo novega asfalta sodišče prve stopnje ugotavlja, da ni moglo z gotovostjo ugotoviti, ali sta tožnika dovolila asfaltiranje leta 2005. Štelo je, da je dokazno breme v zvezi s tem vprašanjem na toženi stranki (občini). Vendar pa je treba poudariti, da sta nasprotno tožbo vložila V. Š. in B. Š. Z.. V nasprotni tožbi torej nastopata kot tožnika in trdita, da je asfalt položen v nasprotju z njunim soglasjem. Torej je na njima kot tožnikoma dokazno breme o tem, da asfaltiranja nista dovolila. Če torej sodišče prve stopnje ni moglo z gotovostjo ugotoviti, ali je bilo asfaltiranje dovoljeno, bi moralo sklepati, da je bilo dovoljenje dano, kajti na tožnikoma je bilo o tem dokazno breme (215. člen ZPP).

Tako torej odločitev o odstranitvi cestišča in asfalta in izročitev v posest v prvotnem stanju ni utemeljena najprej zato, ker kolikor gre za stari asfalt, škoda tožnikoma ni bila povzročena, kajti kupila sta zemljišče z asfaltom. Ko gre za novi asfalt, dodatne škode ni moglo biti zato, ker je bil položen na starega; sicer pa bi bilo glede na dokazno breme treba šteti, da sta asfaltiranje dovolila.

Sodišče druge stopnje je tako v tem delu pritožbi ugodilo in zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka odstraniti cestišče in asfalt in izročiti zemljišče v prvotnem stanju, kajti za tak zahtevek ni materialnopravne podlage. Tožena stranka tožnikoma ni povzročila škode (1. odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika.

Odločitev o potrditvi sodbe temelji na 353. členu ZPP, o spremembi pa na 5. točki 358. člena ZPP.

Ker je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo in delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, je bilo treba odločiti o pravdnih stroških. Sodišče druge stopnje sprejema odločitev sodišča prve stopnje, kolikor gre za odmero stroškov. Glede na to, da sta tožnika v celoti uspela v postopku po tožbi, ki jo je vložila sedanja tožena stranka, v postopku z nasprotno tožbo pa sta uspela približno do ½, je sodišče druge stopnje odločilo, da gre tožencema ½ odmerjenih stroškov, torej znesek 1.424,06 EUR. To predstavlja njune stroške v postopku s tožbo, ki jo je vložila današnja tožena stranka in v kateri sta današnja tožnika uspela. V postopku z nasprotno tožbo, torej v zvezi z zahtevkom za vrnitev nepremičnine v posest ter odstranitev cestišča in asfalta, pa je uspel vsak približno s polovico, zato vsak krije svoje stroške. Taka odločitev je v skladu z 2. odst. 154. člena ZPP. Tudi v pritožbenem postopku je uspeh vsake od strank delen, zato mora tožena stranka nositi svoje stroške v zvezi s pritožbo, tožnika pa stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.