Jedro

Služnost užitka stanovanja daje upravičencu dosmrtno pravico rabiti in uživati sporno stanovanje brez omejitev (s tem da se ohrani substanca stvari), ki ne preneha, če je ne more izvrševati iz objektivnih razlogov.

Izrek

Revizija tožečih strank se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov, da je prenehala služnost stanovanja v stolpnici v Ljubljani,..., ki obsega dve sobi, kuhinjo, kopalnico in stranišče s predsobo ter balkon in kletni prostor in da je zato tožena stranka dolžna vrniti to stanovanje tožnikom, zlasti pa je dolžna opustiti poseganje v lastninsko pravico druga tožena stranka B. L. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnic zoper tako sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlagajo tožeče stranke revizijo iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagajo, da naj se sodba razveljavi.

V dosedanjem postopku predvsem ni ugotovljen pravi temelj tožbe. Tožeča stranka je zatrjevala, da je pravna podlaga tožbenega zahtevka neprenosljiva osebna služnost oziroma habitatio, ne pa užitek. Za vse služnosti, ki predstavljajo breme, pa velja načelo, da se odpravijo, če so nepotrebne. V tem primeru bi jo moralo sodišče odpraviti, ker bo prva toženka v domu ostarelih do smrti, saj je njeno slabo zdravstveno stanje dokončno. V tem primeru je služnost nastala pogodbeno. Za to je pomembna volja strank, ki se mora upoštevati in ugotoviti. Posel je treba presojati po njegovi vsebini. Toženka je pridobila služnost le enega stanovanja v stolpnici, ne pa vseh stanovanj v njem. Zato gre za osebno služnost in ne pridejo v poštev določila, ki se nanašajo na užitek. Ker gre tako za osebno neprenosljivo pravico, je toženka ne sme prenašati na drugega. Pa tudi v primeru, če bi šlo za užitek, skrbnik ne bi smel vstopati v pravice svoje varovanke, ampak bi smel skleniti kvečjemu pogodbo s kom tretjim. Tožnice poudarjajo, da so vse stroške stanovanja doslej nosile one in tak je bil tudi sporazum.

Sodišče ni ocenilo skrbnikove vloge. Ta nima neomejenih pooblastil. Celo za zračenje stanovanja bi moral imeti pooblastilo. V tem primeru pa skrbnik uporablja stanovanje zase. Sodišče bi moralo ugotoviti tudi zmožnost izvrševanja pravice s strani prve toženke. Ker pa so služnosti breme, bi jih moralo odpraviti, čim niso več potrebne. Tožnice opozarjajo, da prvi toženki niso nikoli preprečevale izvrševanja njene pravice. Ne dovolijo pa skrbniku, da uporablja stanovanje za lastne potrebe ter je drugačno stališče sodišča druge stopnje nepravilno. Pa tudi sicer se skrbnik ni izkazal s pogodbo, da je prva toženka prenesla nanj izvrševanje užitka. Naloga skrbnika je le skrbeti za pravice in koristi varovanke in ne za lastne interese. Zato bi sodišče moralo ugotoviti tudi obseg skrbnikovih pravic.

Po preteku roka za vložitev revizije (20.1.1994), je tožeča stranka vložila še dopolnitev revizije (22.3.1994), ki je revizijsko sodišče ni moglo upoštevati (1. odstavek 382. člena zakona o pravdnem postopku, ZPP).

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijski očitek, da sodišče druge stopnje ni presodilo vseh navedb pritožbe in ki meri na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 2. točke 1. odstavka 385. člena ZPP, po oceni revizijskega sodišča ni utemeljen. Sodišče druge stopnje je namreč v svoji odločbi navedlo, da sprejema v celoti tako odločitev kot razloge sodbe sodišča prve stopnje, ki so izčrpni in obširni. Sodbo sodišča druge stopnje je tako vzeti v kontekstu s sodbo sodišča prve stopnje, ki je dala izčrpne odgovore tudi na vsa izvajanja tožeče stranke, ki jih je nato v pritožbi le ponovila, podala pa že pred tem v tožbi in predvsem v pripravljalni vlogi z dne 27.1.1993 (list. št. 25 in 26). Sodba sodišča druge stopnje zato nima v reviziji očitanih procesnih pomanjkljivosti.

Revizija tožeče stranke ni utemeljena niti v smeri očitka zmotne uporabe materialnega prava. Sodišči druge in prve stopnje sta odločili na podlagi dednega sporazuma pravdnih strank. Sporazum med tožnicami in prvotoženko je zapisan, vsebinsko pa je jasen in celovit. Z njim je bila dogovorjena v korist prve toženke pravica užitka na spornem stanovanju do smrti prve toženke. Razloge za tak zapis vsebuje sam dedni dogovor z dne 12.5.1970 (in iz katerega izhaja, da je bila prva toženka že pred tem solastnica stanovanja do 1/2 ter je bila tako predmet dedovanja le druga polovica, pri čemer pa so tožnice res prevzele odplačilo še neporavnanega dela dolga na stanovanju). Glede na jasen zapis dednega dogovora, s katerim je bila ustanovljena pravica užitka stanovanja v korist prve toženke, vsebina osebne služnosti prve toženke ni mogla biti sporna. Revizijsko izvajanje, da je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, ker sodišči druge in prve stopnje nista ugotovili prave volje pogodbenikov pri zapisu dednega sporazuma, ni utemeljeno. Vsebina dednega sporazuma, ki zaradi svojega zapisa ne more biti sporna, je utemeljevala le tak zaključek kot ga je sprejelo sodišče prve stopnje in potem potrdilo sodišče druge stopnje, da ima prva toženka na spornem stanovanju dosmrtno pravico užitka v smislu pravnih pravil 509. in naslednjih paragrafov občega državljanskega zakonika (naprej ODZ). Ta služnost užitka daje prvi toženki dosmrtno pravico rabiti in uživati sporno stanovanje brez omejitev (s tem, da se ohrani substanca stvari). Tej pravici se prva toženka ni odpovedala. Pravica časovno še ni prenehala in okolnost, da je prva toženka zaradi slabega zdravja to je iz objektivnih razlogov sedaj ne more izvrševati, nima za posledico njene izgube.

Izvajanja revizije o tem, da v tem primeru ne bi moglo iti za užitek, ker je lahko predmet take pravice le cel objekt in ne le eno stanovanje v njem, nimajo podlage v pravilih ODZ (posebno paragraf 509 in 521). Smisel pravila paragrafa 521 ODZ je lahko le v tem, da pravica užitka ne more obstajati na delu enote, to je na delu stanovanja, ampak le na celem stanovanju in kar je v tem primeru podano.

Utemeljenost tožbenega zahtevka zoper drugega toženca je bila odvisna od ugotovitve, kakšno pravico je prva toženka imela na spornem stanovanju. Ker je bilo ugotovljeno, da ima prva toženka pravico užitka, ki daje pravico uživanja z varovanjem substance brez vsake omejitve, ne more biti zaradi tega utemeljen niti tožbeni zahtevek zoper drugega toženca, ki naj bi uporabljal stanovanje v okviru pravic prve toženke. Samo skrbniško razmerje med toženima strankama, to je prvo toženko kot varovanko in drugim tožencem kot njenim skrbnikom, pa ni predmet tega, to je premoženjsko pravnega spora. Enak odgovor velja revizijskemu stališču, da bi sodišče moralo ugotoviti obseg skrbnikovih pooblastil.