Jedro

Očitek zavarovancu tožene stranke, da betonskih stopnic ni ustrezno čistil, je sicer delno utemeljen, vendar ne v taki meri, da bi bilo mogoče temu pripisati vzrok za tožnikov padec, ob ugotovitvi, da sta trava in plevel rasla tam, kjer tožnik življenjsko gledano ni mogel stopiti. Res je, da so bile stopnice dotrajane in nekoliko poškodovane (a ne na mestu, kjer je tožnik stopil in, kot trdi, izgubil ravnotežje ter nato padel), vendar tudi ta dotrajanost na sam padec tožnika ni imela vpliva, saj so bile le-te še vedno varne za hojo. Stopnice so bile, kljub temu, da niso bile popolnoma očiščene trave in plevela in da so bile dotrajane, še vedno dovolj urejene, da bi povprečno skrben človek, ob povprečno skrbni hoji po njih, ne mogel pasti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati odškodnino v višini 4.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 14. 10. 2009 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo, in odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 422,52 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Zoper uvodoma navedeno sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Relevantne pritožbene navedbe so povzete in presojene v nadaljevanju obrazložitve. Tožeča stranka predlaga, da sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, toženi stranki pa naloži v plačilo potrebne pravdne stroške tožeče stranke, in sicer v roku 15 dni od prejema sodne odločbe brezobrestno, po poteku roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da zavarovanec tožene stranke oz. posledično tožena stranka tožniku ne odgovarja niti objektivno, ker stopnice, na katerih je tožnik padel, same po sebi niso nevarna stvar, niti krivdno, ker zavarovancu tožene stranke ni moč očitati nobenega nedopustnega ravnanja oziroma opustitev, katere mu je očital tožnik. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je škodni dogodek pripisati samo premajhni skrbnosti samega tožnika pri hoji po stopnicah navzdol ali pa nesrečnemu naključju.

Sodišče prve stopnje ni pri odločanju v celoti in povsem nekritično sledilo izvedenskemu mnenju, kot mu očita pritožnik. Svojo odločitev je oprlo na pravilne ugotovitve izvedenca gradbene stroke o relevantnih dejstvih in ne na njegove pravne zaključke, zato na pravilnost izpodbijane sodbe ne vpliva dejstvo, da je izvedenec prekoračil meje svoje naloge, ko je zapisal pravni zaključek, za katerega je sicer pristojno sodišče, da stopnice, na katerih se je poškodoval tožnik, ne predstavljajo nevarne stvari.

Tožnik nadalje očita sodišču, da pri presoji ni upoštevalo fotografij, iz katerih je razvidno, da so bile sporne stopnice precej obraščene, in sicer tako s travo, kakor tudi z mahom. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana, saj je sodišče fotografije, ki jih je v spis predložila tožena stranka, vpogledalo, jih dokazno ocenilo in prepričljivo dokazno oceno ustrezno in zadostno obrazložilo. Tožeča stranka je pripombe na izvedensko mnenje podala prepozno in jih sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo, kot je obrazložilo v tč. 12 sodbe, zato so ob neizpolnjenih in tudi sicer niti ne zatrjevanih pogojih iz prvega odstavka 337. člena ZPP nedopustne tudi pritožbene navedbe, v kolikor po svoji vsebini pomenijo pripombe na izvedensko mnenje, in sicer da je izvedenec opravil ogled kraja škodnega dogodka več kot 3 leta po samem škodnem dogodku, da iz slik v izvedenskem mnenju izhaja, da same stopnice niso močno obraščene s travo in mahom in da je dejstvo, da se je dejansko stanje od škodnega dogodka spremenilo, kar bi sodišče moralo upoštevati. Sicer pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da sodišče prve stopnje ni napačno ugotovilo dejanskega stanja glede stanja stopnic, kot mu očita pritožba. Sodišče prve stopnje ni imelo razlogov za dvom o pravilnosti izvedenčevih ugotovitvah o stanju stopnic, saj ugotovitve, temelječe na strokovnem znanju, s katerim sodišče ne razpolaga, niso očitno nerazumljive ali bodisi med seboj v nasprotju, kar bi sicer lahko terjalo dopolnitev izvedenskega mnenja. Zato je povsem utemeljeno sledilo izvedencu, da stopnice izpolnjujejo vse tehnične zahteve za varno uporabo, Izvedenec je tudi pritrdil, da so stopnice slabo vzdrževane oziroma slabo očiščene, na kar opozarja pritožba, vendar je glede na podatke v spisu, predvsem fotografije, ki jih je v spis predložila tožena stranka, pravilno ugotovil, da se ob notranjem robu zarašča mah in trava, vendar ne v takšnem obsegu, da bi uporaba stopnišča postala nevarna. Izvedenec je pri izdelavi mnenja upošteval stanje na fotografijah tožene stranke in ga primerjal s stanjem ob ogledu, zato ne drži očitek, da bi sodišče moralo vsekakor upoštevati, da se je samo dejansko stanje od škodnega dogodka spremenilo, ker je to v izvedenskem mnenju, ki ga je sodišče sprejelo, bilo upoštevano. Pritožbeno sodišče sprejema ugotovitve prvostopenjskega sodišča o stanju stopnic v času škodnega dogodka in se v izogib ponavljanju povsem sklicuje na dejanske ugotovitve sodišča v obrazložitvi izpodbijane sodbe v tč. 13. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje o stanju stopnic, je pravilno zaključilo, da stopnice izpolnjujejo vse tehnične zahteve za varno uporabo in da same po sebi niso nevarna stvar. Ker je sodišče na podlagi izpovedbe tožnika in priče ugotovilo, da je tožniku spodrsnilo na drugi ali tretji stopnici, in na podlagi izvedenskega mnenja, da je nekoliko poškodovana prva stopnica, ki ima rob nekoliko okrušen, nista pa okrušeni druga in tretja stopnica, ki imata raven in nepoškodovan rob, pritožnik neutemeljeno očita sodišču, da pri presoji ni upoštevalo ugotovitev izvedenca, da je samo stanje stopnic slabo in da so nekatere izmed njih poškodovane. Relevantno je namreč ugotovljeno stanje druge ali tretje stopnice. To, da je tožnik izpovedal, da je mogoče njegova mama kdaj kaj naredila (očistila stopnice), pa še ne pomeni, kot trdi pritožba, da obstaja gotovost, da je imenovana same stopnice pred prihodom delavca tožene stranke D. L. malce očistila, saj se je bala, da bo morala tožniku plačati kakšno odškodnino, kot je to izpovedal njen sin. Ker je izvedenec pri podaji mnenja upošteval stanje stopnic v trenutku škodnega dogodka, saj se je oprl tudi na fotografije, ki jih je tožena stranka posnela po škodnem dogodku, ni moč pritrditi tožniku, da sodišče ni ugotavljalo, ali stopnice, kot so bile v trenutku škodnega dogodka, predstavljajo nevarno stvar. Na pravilnost odločitve tudi ne vpliva, da je med strankama nesporno, da na delu, na katerem je prišlo do padca, stopnice niso opremljene z ograjo. Sodišče prve stopnje je, glede na to da so bile tožnikove pripombe na izvedensko mnenje prepozne in glede na to, da ni imelo razlogov za dvom o pravilnosti podanega mnenja, utemeljeno sledilo izvedencu, da ograja ni potrebna, ker je višina stopnišča 69 cm, zato ne drži pritožbeni očitek, da je tak zaključek napačen. Sodišče glede na zgoraj obrazloženo tudi ni zanemarilo, da so stopnice poraščene z mahom in travo, saj je pravilno ugotovilo, da je beton nedrseč, poraščenost s travo pa je bila prisotna le ob notranjem robu stopnic; človek ob hoji po stopnicah navzdol pa nikoli ne more stopiti s čevljem nazaj do notranjega roba, ampak vedno stopi nekoliko naprej, ta površina pa je bila neporaščena in nedrseča. Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe, s katerimi poskuša tožnik ovreči pravilnost zaključka sodišča prve stopnje glede zatrjevane krivdne odgovornosti zavarovanca tožene stranke. Ne drži, da navajanju sodišča, da stopnice po pohodni površini niso bile poraščene, nasprotujejo listine v spisu (zlasti fotografije, ki jih je predložila tožena stranka), saj je na teh fotografijah razvidno, da stopnice po pohodni površini niso bile poraščene. Prav tako ne drži, da so priče potrdile, da so bile celotne stopnice poraščene z mahom in travo,saj je zgolj priča K. P. po predočenju fotografije ... 6/5 izpovedal, da je bilo na stopnicah več trave, in torej ne, da so bile celotne stopnice poraščene z mahom in travo, dočim zavarovanec tožene stranke ni vedel, ali so bile stopnice v času škodnega dogodka takšne, kot na fotografiji … 6/5. Lastnega zaključka tožeče stranke, da je očitno mati zavarovanca tožene stranke pred prihodom zavarovalniškega preiskovalca stopnice tudi delno počistila, ki nima podlage v izvedenih dokazih in razlogih sodbe, pa pritožbenemu sodišču ni potrebno presojati. Prav tako iz fotografij ni razvidno, da so dejansko celotne stopnice poraščene, trava pa tako visoka, da sega preko enih do druge stopnice, kot trdi pritožba. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da je vzrok tožnikovega padca v opustitvi vzdrževanja stopnic, zato ni relevantno, ali so bile celotne stopnice zgrajene istočasno, prav tako ni relevantno, ali je opustil vzdrževanje v celotnem delu ali zgolj vzdrževanje posamezne stopnice. Zato ni niti nelogična niti napačna, kot meni pritožba, ugotovitev sodišča, da so sicer stopnice res nevzdrževane, vendar ne v delu, na katerem se je poškodoval tožnik. Sodišče prve stopnje pa je, ker je pravilno ugotovilo, da so bile kljub ugotovljenim okoliščinam stopnice še vedno varne za hojo in za prepoved hoje po njih ni bilo nobenega razloga, tudi pravilno zaključilo, da zavarovanec tožene stranke ni ravnal neskrbno, ko je uporabo stopnic dovoljeval in tožniku ni prepovedal uporabe teh stopnic. Neutemeljena je pritožbena navedba, da v spisu ni nobenega dokaza, da zavarovanec tožene stranke tožnika ni napotil po spornih stopnicah, saj glede na navedeno to dejstvo sploh ni bilo pravno pomembno. Zaključek sodišča zato v tem delu tudi ni protispisen in torej ni podana očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je očitek zavarovancu tožene stranke, da stopnic ni ustrezno čistil sicer delno utemeljen, vendar ne v taki meri, da bi bilo mogoče temu pripisati vzrok za tožnikov padec, ob ugotovitvi, da sta trava in plevel rasla tam, kjer tožnik življenjsko gledano ni mogel stopiti. Povsem sprejemljiv je tudi nadaljnji zaključek, da je res, da so bile stopnice dotrajane in nekoliko poškodovane (a ne na mestu, kjer je tožnik stopil in, kot trdi, izgubil ravnotežje ter nato padel), vendar tudi ta dotrajanost na sam padec tožnika ni imela vpliva, saj so bile še vedno varne za hojo. Stopnice so bile, kljub temu, da niso bile popolnoma očiščene trave in plevela in da so bile dotrajane, še vedno dovolj urejene, da bi povprečno skrben človek, ob povprečno skrbni hoji po njih, ne mogel pasti. Ker je torej toženi stranki uspelo dokazati, da je škoda nastala brez njene krivde, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek in torej pravilno uporabilo določbo prvega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika.

Sodišče druge stopnje je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker je spoznalo, da niso podani niti pritožbeno uveljavljeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (353. člen v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).