Jedro

Sodišče druge stopnje še dodaja, da sodišče tudi sicer ni dolžno slediti vsem dokaznim predlogom, saj lahko po drugem odstavku 287. člena ZPP zavrne predlagane dokaze, če oceni, da so nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, ni pravno odločilno ali pa da gre za dokaz, ki je neprimeren za ugotovitev določenega dejstva, ali če dokazni predlog ni ustrezno konkretiziran.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek s katerim je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) zahtevala, da ji tožena stranka (v nadaljevanju toženka) plača znesek 67.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 9. 2018 ter, da ji povrne pravdne stroške (točka I izreka) ter odločilo, da je tožnik dolžan v celoti povrniti toženki njene pravdne stroške (točka II izreka).

2. Zoper citirano sodbo vlaga pritožbo tožnik, ki graja zaključek sodišča, da tožnik poškodbe desnega kolka, poke hrustančnega ustnika ni utrpel v obravnavani prometni nesreči ter, da ne obstoji vzročna zveza med nesrečo in zdravstvenimi težavami tožnika povezanimi z desnim kolkom. Zaključek sodišča temelji izključno na izvedenskem mnenju Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, ki je napačno in v nasprotju z ostalimi izvedenimi dokazi. Dejansko stanje je zmotno ugotovljeno, razlogi sodbe pa so v nasprotju z vsebino listin (15. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Očita, da je dejansko stanje tudi nepopolno ugotovljeno, ker sodišče ni zaslišalo tožnikove žene ter dr. K. Povzema zaključke dr. K. v mnenju z dne 22. 10. 2016 in v dopolnitvah. Sodišče je ugotavljalo samo vzročno zvezo med nesrečo in obstoječo artrozo, ne pa tudi med nesrečo in nesporno utrpelo poškodbo labruma ter med poškodbo labruma in napredovanjem artroze. Tožnikov dokazni predlog z zaslišanjem dr. K. po izpovedbi dr. A. na drugem naroku 22. 6. 2021 ni bil prepozen. Tožnik ga je podal takoj po pridobitvi dopolnitve mnenja, ko je postalo jasno stališče dr. A., ko se je pojavila nova okoliščina. Sodišče se ni opredelilo do ostalih dokazov, ki se nanašajo na vzročno zvezo med nesrečo in poškodbo in težavami tožnika z desnim kolkom, to je na odločbo SPIZ in mnenje IK druge stopnje iz katere izhaja, da je tožnik v nesreči utrpel poškodbo kolka in na podlagi katere je ZPIZ odločila, da tožnik izpolnjuje pogoje za III. stopnjo invalidnosti in sicer iz razlogov 50 % poškodbe izven dela in 50 % iz razlogov bolezni. Iz dopolnitve mnenja komisije je sklepati, da so poškodbe labruma medicinsko novo in neraziskano področje, kar predstavlja še dodaten razlog za dvom v pravilnost mnenja. To dokazuje, da je odločitev komisije ni trdne strokovne podlage. Glede na izpovedi dr. A. ni jasno v kakšnem obsegu se je komisija sploh seznanila z okoliščinami nesreče in zdravljenjem tožnika po nezgodi. Nedvomno iz tožnikove medicinske dokumentacije izhaja, da je imel bolečine v predelu desnih dimelj. V nasprotju s tem izvedenec opisuje bolečine šele čez nekaj mesecev. Prav tako ne drži izpoved v delu, ki se nanaša na zunanje znake poškodbe, ki naj jih ne bi bilo.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo zavrača pritožbene očitke ter se zavzema za potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je tožniku za nematerialno škodo, ki jo je utrpel v prometni nesreči dne 11.9.2015, prisodilo denarno odškodnino v višini 12.000,00 UER in, ker je toženka tožniku pred vložitvijo tožbe že plačala 16.000,00 EUR, je tožbeni zahtevek s katerim je tožnik zahteval še plačilo zneska 67.000,00 EUR, v celoti zavrnilo. Na podlagi izvedenih dokazov je zaključilo, da je tožnik v nesreči utrpel udarnino in odrgnine drugega in petega prsta leve roke, nateg ob hrbteničnih mišic ter nateg mehkih struktur desne dimeljske regije. Za ostale zatrjevane težave in poškodbe desnega kolka (pok labruma in napredovana artroza), pa je sodišče presodilo, da niso posledica obravnavane prometne nesreče. S slednjim se tožnik ne strinja, kar je tudi bistvo njegove pritožbe.

6. Sodišče druge stopnje je v skladu z določbo 350. člena ZPP preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje ter ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo po uradni dolžnosti upoštevanih kršitev niti s pritožbo grajanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo očita pritožba z navedbo, da so razlogi sodbe v nasprotju z vsebino listin, je podana, če je o odločilnih dejstvih v obrazložitvi nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da izhaja očitek pritožbe glede te kršitve iz tožnikovega razumevanja oziroma presojanja odločilnih dejstev, ki pa ni enako argumentaciji sodišča prve stopnje. Vendar nestrinjanje z razlogi sodišča ne predstavlja očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodba ima ustrezne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so jasni in niso medsebojno v nasprotju ter omogočajo njen preizkus.

7. Podatki spisa nadalje pokažejo, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokaza z zaslišanjem tožnikove žene A.M. in zaslišanje dr. K. Iz zapisnika zadnje glavne obravnave izhaja, da tožnik po tem, ko je sodišče zavrnilo izvedbo ostalih predlaganih, a ne izvedenih dokazov, ni grajal bistvene kršitve pravil pravdnega postopka, zato je sklicevanje nanje v pritožbi prepozno1. Na zapisniku (list. št. 129) je izrecno zapisano, da pravdni stranki ne ugovarjata kršitvam določb postopka po členu 286/b ZPP. Sodišče druge stopnje še dodaja, da sodišče tudi sicer ni dolžno slediti vsem dokaznim predlogom, saj lahko po drugem odstavku 287. člena ZPP zavrne predlagane dokaze, če oceni, da so nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, ni pravno odločilno ali pa da gre za dokaz, ki je neprimeren za ugotovitev določenega dejstva, ali če dokazni predlog ni ustrezno konkretiziran. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo (list. št. 26) izrecno navedla, „da nasprotuje zaslišanju žene tožnika, ker so dokazni predlogi nesubstancirani.“ Tožnik je nato v prvi pripravljalni vlogi (list. št. 34) zgolj navedel, da ne drži, da bi bili dokazni predlogi nesubstancirani ter, da bodo predlagani lahko izpovedali o okoliščinah, ki se nanašajo na tožnikovo zmanjšanje življenjske aktivnosti, bolečine in skaženost. Glede na povzeto je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo izvedbo teh dokazov ter navedlo za zavrnitev ustrezne razloge v točkah 5. in 6. obrazložitve. Glede dr. K. je sodišče tudi pravilno upoštevalo, da je slednji kot izvedenec izdelal izvedeniško mnenje v postopku socialnega spora, na katerega se je tožnik pravočasno skliceval v okviru navedb ugotavljanja zmožnosti za delo ter vzrokov bolniškega staleža2. 8. Sodišče druge stopnje nadalje zavrača kot neutemeljene pritožbene očitke zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, „ker temelji zaključek sodišča izključno na izvedenskem mnenju Komisije za fakultetna izvedenska mnenja z dne 26. 11. 2020 in njegovi dopolnitvi“. Sodišče prve stopnje je sledilo metodološkim napotkom za dokazno vrednotenje iz 8. člena ZPP in je prepričljivo ugotovilo vsa dejstva ključna za konkreten primer. Strokovno izražena stališča Komisije za fakultetna izvedenska mnenja z dne 26. 11. 2020, skupaj z dopolnitvami na ustnem zaslišanju izvedencev, je sodišče pravilno ocenilo in jih v svojo argumentacijo povzelo. Sodišče je zaključek, da je artroza desnega kolka ter okvara labruma počasi nastajajoča obraba hrustančna kolčnega sklepa in vezivne strukture labruma in ni v vzročni zvezi z obravnavano prometno nesrečo, oprlo na izvedeniško mnenje, ki ga je razumno ocenilo kot strokovnega in popolnega. Iz podatkov spisa izhaja, da sta izvedenca na zaslišanju izčrpno in natančno odgovorila na vsa zastavljena vprašanja, tudi glede zaključkov dr. S. K. v izvedeniškem mnenju, ki je bilo izdelano v postopku socialnega spora. Argumentirano sta pojasnila zakaj vztrajata pri zaključkih pisnega mnenja, da so težave tožnika z desnim kolkom posledica degenerativnih sprememb, ter da konkretna prometna nesreča ni vzrok za napredovanje degenerativnih bolezni kolkov, da poškodbe, ki jih je utrpel v nezgodi niso zapustile trajnih posledic, ter da v obravnavani nezgodi ni moglo priti do okvare labruma. Iz, v izvedeniškem mnenju povzete dokumentacije, ki jo je komisija upoštevala ob izdelavi izvedeniškega mnenja, izhaja (list. št. 80-92), da je bila podlaga za izdelavo celotna, s strani tožnika, predložena medicinska dokumentacija.

9. Tudi ni mogoče pritrditi očitkom, da "obstajajo vsaj tri medicinska strokovna mnenja (dr. K., Invalidska komisija II. stopnje in cenzor toženke), iz katerih glede vzročne zveze izhajajo nasprotni zaključki, kot iz mnenja komisije pridobljenega v tem postopku. Kot je sodišče že pojasnilo je bila v obravnavanem postopku za izdelavo izvedenskega mnenja angažirana le Komisija za fakultetna izvedenska mnenja, da je tožnik predlagal dopolnitev mnenja, čemur je sodišče sledilo ter na naroku za glavno obravnavo zaslišalo izvedenca prof. dr. M.V. in prof. dr. V. A. Pooblaščenec tožnika je obema izvedencema postavljal obsežna vprašanja. Izvedenec V.A. je odgovoril, da pozna izvedeniško mnenje dr. K. ter je pojasnjeval, zakaj zapisi v tožnikovi medicinski dokumentaciji (pojavnost bolečin v kolku, gibljivost), potrjujejo pisni zaključek3 mnenja komisije, da okvara labruma ni mogla nastati v prometni nesreči. Nadalje je izvedenec dr. M.V. pojasnil, da sta se izvedenca dodatno ukvarjala z mehanizmom poškodovanja tožnika, ker je bilo to posebej izpostavljeno. Utemeljil je, da sta upoštevala tako mehanizem poškodovanja, nastop kliničnih znakov in prve ter nadaljnje preiskave kolka ter na tej podlagi izključila artrozo oziroma napredovanje artroze ter poškodbo labruma. Zato ni mogoče pritrditi, kar očita tožnik v pritožbi, „da je izvedenec na zaslišanju izjavil, da mu ni jasno, zakaj naj bi obstajala vzročna zveza med nesrečo in poškodbo labruma ter pospešenim napredovanjem artroze “. Tudi ne drži, da je tožnik šele na zaslišanju lahko izvedel, da izvedeniško mnenje ne potrjuje njegovih trditev oziroma zaključkov dr. K. ter, da se je zato šele takrat pokazala potreba po zaslišanju dr. K. ter po angažiranju novega izvedenca. Zaslišana izvedenca sta v celoti potrdila pisno mnenje. Z odgovori na vprašanja tožnikovega odvetnika sta mnenje le dodatno argumentirala oziroma pojasnila bistvene zaključke.

10. Tožnik v pritožbi tudi očita, da se sodišče ni izreklo glede njegovega predloga o postavitvi novega izvedenca. Iz prepisa zvočnega posnetka na list str. 135 izhaja, da je pooblaščenec tožnika po zaslišanju obeh izvedencev zgolj navedel, da predlaga postavitev novega izvedenca travmatološke in ortopedske stroke, ker izvedenca vztrajata pri pisnem mnenju, ki pa nasprotuje njegovim trditvam glede obsega poškodovanja, ki temeljijo na zaključkih dr. K.. Sodišče prve stopnje je nato sprejelo sklep, da se zavrnejo vsi ostali dokazni predlogi, pravdni stranki pa bistvenih kršitev določb ZPP nista ugovarjali. Zato je pritožbena graja te kršitve prepozna. Tudi ni mogoče pritrditi, da je tožnik šele na zaslišanju izvedencev lahko ugotovil, da zaključki komisije nasprotujejo njegovim zatrjevanjem o obsegu poškodb. Predlog o angažiranju novega izvedenca, ki ga je podal po zaslišanju izvedencev, je tudi nesubstanciran, zato je sodišče postopalo v skladu z določbami 254. člena ZPP, saj dejstvo, da se tožnik z izvedeniškim mnenjem ne strinja, ni razlog za angažiranje novega izvedenca.

11. Skladno z določbo 361. člena ZPP odgovarja sodišče druge stopnje le na bistvene pritožbene očitke. To pa niso navedbe, kjer tožnik tolmači mnenje izdelano izven tega postopka kot izvedeniško mnenje.

12. Glede na obrazloženo je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (določba 353. člena ZPP).

1 Določba 286. člena ZPP. 2 Tožnik pod točko I. tožbe navaja, da je izvedenec dr. Slavko K. izdelal mnenje in dopolnitev za potrebe spora pred delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani ter to mnenje navedel med dokazi in ga vložil v spis. 3 List. št. 135 do 138 v spisu.