Jedro

Višje sodišče ni negiralo obtoženčeve ustavne pravice do pritožbe, s tem ko je pravilno ugotovilo (pri tem je posebej izpostavilo tudi pomen ustavne pravice do pritožbe), da se tudi z vlaganjem pritožb in predlogov za odpravo pripora objektivno upočasnjuje potek kazenskega postopka, toliko bolj, če so vložene iz enakih razlogov in ob nespremenjenih okoliščinah.

Presoja okoliščin v zvezi s pripornima razlogoma begosumnosti (1. točka 1. odstavka 201. člena ZKP) in ponovitvene nevarnosti (3. točka 1. odstavka 201. člena ZKP).

Izrek

Zahteva obtoženega Ž.D. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Mariboru je s sklepom z dne 21.03.2003 na podlagi 2. odstavka 207. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obtožencu podaljšal pripor iz razlogov begosumnosti po 1. točki 1. odstavka 201. člena ZKP ter ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP v zvezi s 1. odstavkom 20. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave). Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obtoženčeve zagovornice zoper ta sklep zavrnilo kot neutemeljeno.

Obtoženi Ž.D. je dne 15.04.2003 zoper navedeni pravnomočni sklep kot tudi zoper sklep senata Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 19.03.2003, s katerim je bil zavrnjen predlog obtoženčeve zagovornice za odpravo pripora, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi razlogov po 1., 2. in 3. točki 420. člena ZKP in smiselno predlagal odpravo pripora.

Vrhovna državna tožilka B.B. je v odgovoru na zahtevo (2. odstavek 423. člena ZKP), kolikor se nanaša na pravnomočno odločbo o podaljšanju pripora, predlagala njeno zavrnitev, saj je iz zahteve razvidno, da se vložnik ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Odločitev o podaljšanju pripora ima vse razloge, tudi glede odločanja v razumnem roku in glede tega, da za obtoženca ni mogoče uporabiti milejšega ukrepa.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obtoženec z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbija tri sklepe, s katerimi sta sodišči prve oziroma druge stopnje odločali o priporu, ki je bil odrejen zoper obtoženca. V zahtevi med drugim obširno polemizira tudi s sklepom zunajobravnavnega senata Okrožnega sodišča v Mariboru, s katerim je ta zavrnil predlog obtoženčeve zagovornice za odpravo pripora in nadomestitev z milejšim ukrepom ter še posebej z njegovo oceno, da obtoženčeva pravica do sojenja v razumnem roku ni bila kršena (23. člen Ustave). V sklepu z dne 15.05.2003, opr. št. I Ips 162/2003, je Vrhovno sodišče pojasnilo, da zahteva za varstvo zakonitosti zoper takšen sklep po zakonu ni dopustna (4. odstavek 420. člena ZKP) in jo je, ne da bi jo vsebinsko obravnavalo, v tem delu zavrglo kot nedovoljeno.

Višjemu sodišču, ki je s sklepom kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo obtoženčeve zagovornice zoper sklep o podaljšanju pripora, vložnik zahteve očita, da je ob tem, ko je presojalo razumnost trajanja pripora, prezrlo vložnikovo kritiko "kvalitete in zakonitosti dejanj", ki jih je opravilo sodišče. "Negiralo" pa naj bi tudi obtoženčevo ustavno pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave) s tem, ko je ugotovilo, "da so na dolžino samega postopka v obravnavanem primeru vplivale tudi številne pritožbe zoper sklepa prvostopenjskega sodišča in predlogi za odpravo pripora obdolžencev in da ima kopičenje le-teh negativni učinek".

Pri presoji, ali gre za kršitev pravice do razumnega trajanja pripora, je ravnanje sodišča sicer eden od bistvenih dejavnikov, ki vpliva na to oceno, ni pa edini. Sodišče mora pri tem upoštevati tudi zapletenost zadeve ter ravnanje strank v postopku; če je obtoženec v priporu pa tudi dolžino pripora, sorazmernost med priporom in naravo kaznivega dejanja ter kaznijo, ki jo je v primeru obsodilne sodbe mogoče pričakovati, kot tudi materialne, moralne in druge posledice pripora za priprtega.

Sodišče druge stopnje je v obrazložitvi svojega sklepa presodilo vse pritožbene navedbe zagovornice (1. odstavek 395. člena ZKP). V sklepu je natančno povzelo potek kazenskega postopka od odreditve pripora do odločitve, ki je bila izpodbijana s pritožbo. Med drugim je upoštevalo tudi podatke, da sta dva sodnika, ki jima je bila zadeva dodeljena, med študijem spisa ugotovila, da so v njem uradni zaznamki z vsebino izjav obdolžencev, ki sta jih dala v predkazenskem postopku, zaradi česar sta predlagala svojo izločitev, zadeva pa je bila dodeljena tretjemu sodniku. Ugotovilo je, da so (tudi) tovrstni zapleti "del sicer običajnega poteka kazenskega postopka pred sodišči", da je sodišče glede na naravo zadeve delalo dovolj skrbno in da pripor ne presega razumnega trajanja. Višje sodišče v obrazložitvi sklepa tudi ni negiralo obtoženčeve ustavne pravice do pritožbe, kot zatrjuje vložnik zahteve, pač pa je zgolj smiselno in pravilno ugotovilo (pri tem je posebej izpostavilo tudi pomen ustavne pravice do pritožbe), da se tudi z vlaganjem pritožb in predlogov za odpravo pripora objektivno upočasnjuje potek kazenskega postopka, toliko bolj, če so vložene iz enakih razlogov in ob nespremenjenih okoliščinah. Kolikor se vložnik ne strinja z ugotovitvijo tega sklepa glede števila tovrstnih pritožb oziroma predlogov, s tem uveljavlja nedopusten razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP).

Višje sodišče je torej v okviru zagovorničine pritožbe pravilno upoštevalo tudi okoliščine, na katere se sklicuje vložnik zahteve in ocenilo, da trajanje pripora v zadevi, kljub določenim zastojem zaradi izločanja obvestil oziroma sodnikov, ni preseglo tiste razumne meje, ki bi pomenila kršitev 23. člena Ustave Republike Slovenije.

Vložniku zahteve je treba pritrditi, ko poudarja, da je treba ustavne in zakonske določbe o priporu razlagati tako, da je le z ugotovitvijo jasno izraženih, konkretnih in specifičnih okoliščin mogoče sklepati o obstoju ponovitvene nevarnosti, da je treba ob upoštevanju načela sorazmernosti posebej presoditi, ali je pripor neizogibno potreben in vse to tudi obrazložiti. Pravilno tudi izpostavlja, da morajo biti okoliščine, ki utemeljujejo pripor iz pripornega razloga begosumnosti, konkretizirane in da je sodišče dolžno razumno presoditi, ali je nevarnost, da obdolženec pobegne, večja od negotovosti, ki bi se ji obtoženec s pobegom izpostavil. Pri presoji nižjih sodišč so bili navedeni procesni standardi oziroma procesne določbe v celoti upoštevani. Sodišče prve stopnje je sklep o obtoženčevi begosumnosti (priporni razlog iz 1. točke 1. odstavka 201. člena ZKP) utemeljilo z okoliščinami: da obtožba obtoženca bremeni sorazmerno hudih kaznivih dejanj, za katera so zagrožene daljše prostostne kazni; da se je obtoženec pri prijetju policistom upiral in pobegnil; da ima državljanstvo Republike Nemčije in Republike Hrvaške; da ima podjetje v Nemčiji in nepremično premoženje v Republiki Hrvaški in da si je nabavil ponarejen litvanski potni list in litvansko vozniško dovoljenje z namenom, da bi spremenil osebno identiteto in lahko odpotoval v tujino, kjer mu je eksistenca zagotovljena. Na podlagi navedenih okoliščin je presodilo, da bi se v primeru odprave pripora obtoženec utegnil z begom v tujino izogniti kazenskemu postopku. Višje sodišče je tem razlogom pritrdilo in še dodalo, da pritožba tudi sama navaja, da se je obtoženec nameraval s ponarejenimi listinami odpraviti v tujino ter da je obtoženec v zagovoru sam povedal, da je na Hrvaškem enostavno dobiti ponarejene dokumente in da je tam pridobil tudi te, ki so mu bili zaseženi.

Sodišče prve stopnje je opravilo tudi presojo pripornega razloga ponovitvene nevarnosti (3. točka 1. odstavka 201. člena ZKP) in s tem v zvezi izpostavilo, da obtožba obtožencu očita štiri huda kazniva dejanja, za katera so predpisane daljše prostostne kazni. Na ponovitveno nevarnost pa kaže tudi obtoženčevo prejšnje življenje, saj je bil doslej že večkrat sodno kaznovan, nazadnje zaradi kaznivega dejanja izsiljevanja po 3. v zvezi s 1. odstavkom 218. člena KZ na dve leti in šest mesecev zapora. Ob tem je tudi poudarilo, da dosedanje obsodbe obtoženca očitno niso odvrnile od izvrševanja novih kaznivih dejanj. Tudi Višje sodišče ob podatkih o obtoženčevih dosedanjih obsodbah, ki kažejo na njegovo očitno nagnjenost k izvrševanju kaznivih dejanj ter ob upoštevanju teže, obsega in števila dejanj, ki jih je tokrat osumljen, ni dvomilo v obstoj tega pripornega razloga.

Obe nižji sodišči sta se obrazloženo opredelili tudi do vprašanja, zakaj je odreditev pripora v konkretnem primeru neogibno potrebna za varnost ljudi oziroma potek postopka. Na neogibnost pripora za dosego navedenih ciljev sta sklepali predvsem iz obsega, narave in načina storitve kaznivih dejanj, ki jih je obtoženec osumljen ter podatkov o njegovih osebnih lastnostih in še nekaterih drugih, že omenjenih okoliščin.

Vrhovno sodišče spričo navedenega zavrača vložnikove posplošene očitke, da sodišče ni presojalo obstoja obeh pripornih razlogov in njegove neogibnosti za varnost ljudi in potek kazenskega postopka. Čeprav smiselno sicer zatrjuje nepravilnost uporabe procesnega prava (1. in 3. točka 1. odstavka 201. člena ZKP), pa je izhodišče njegovih nadaljnjih izvajanj sklicevanje na nove okoliščine ali drugačna presoja okoliščin, na podlagi katerih sta nižji sodišči ugotovili zakonske pogoje za podaljšanje pripora. S tem obtoženec po vsebini uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa ni zakonska podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva (2. odstavek 420. člena ZKP).

Ker razlogi, ki jih uveljavlja vložnik zahteve, niso podani, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).