Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Zaradi spremenjenih razmer ni več mogoče, da bi toženec obveznosti izpolnjeval v naravi, kakor jih je prevzel. Tožnica pa je do oskrbe upravičena. Če je ne more dobiti v dogovorjeni naturalni obliki, je utemeljen njen zahtevek, da se spremeni v denarno rento (2. odst. 121.čl. Zakona o dedovanju).
Revizija se zavrne kot neutemeljena.
Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbi in spremenilo toženčevo obveznost oskrbovanja tožnice v rento po 10.000,00 SIT mesečno od 1.1.1992 dalje. Ugotovilo je, da je toženec z dogovorom o delitvi zapuščine z dne 24.2.1986 v zapuščinskem postopku po J. M. prevzel zaščiteno kmetijo razen ene stavbne parcele, hkrati pa je prevzel obveznost, da bo tožnici nudil vso potrebno oskrbo in kurjavo.
Toženec pa te obveznosti ne izpolnjuje, ker zaradi spora tožnica ne more več živeti z njim v skupnem gospodinjstvu. Zaradi spremenjenih razmer je utemeljen zahtevek, da se na podlagi drugega odst. 121.čl. Zakona o dedovanju toženčeve obveznosti, ki jih je prevzel v naravi, spremenijo v denarne. Zahtevani znesek 10.000,00 SIT mesečno je sodišče štelo kot primeren.
Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in z enakimi razlogi potrdilo sodbo prve stopnje.
Proti tej sodbi vlaga toženec revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni obe sodbi in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožnica zahtevala rento od 23.12.1991 dalje. Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo plačevanje rente od 1.1.1992 dalje, za vmesni čas pa zahtevka ni zavrnilo. Tako sojenje ni zakonito. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 13. tč. drugega odst. 354.čl. zakona o pravdnem postopku je storilo sodišče druge stopnje s tem, da stroškovnega izreka ni obrazložilo. Ugovarja ugotovitvi, da bi njemu ustrezala sprememba obveznosti oskrbe v denarno rento. Zato niso izpolnjeni pogoji po drugem odst. 121.čl. Zakona o dedovanju. Sicer pa je pripravljen materi nuditi oskrbo in bi to obveznost tudi zdaj izpolnjeval, če mati ne bi bila pod vplivom ostalih otrok. Navaja, da tožnica sama ni znala opredeliti svojega zahtevka. Sicer pa meni, da tožnica denarja ne potrebuje. Ima ga dovolj, zato se lahko pravda s tožencem. Toženec pa denarja nima. Kmetija ne daje dohodkov. Ni ugotovljeno, ali je tožničina prevžitna pravica utemeljena in v kakšnem znesku.
Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odst.390.čl. Zakona o pravdnem postopku).
Revizija ni utemeljena.
Sodba prve stopnje res nima zavrnilnega izreka za čas od 23.12.1991 do 1.1.1992. To je napaka, ki pomeni kršitev prvega odst. 2.čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljnjem ZPP). Vendar pa ta kršitev ni vplivala na pravilnost odločitve sodišča, kolikor je bilo odločeno o toženčevi obveznosti. Zato ne gre za bistveno kršitev določb postopka, zaradi katere bi bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti. Izrek sodbe pa je jasen. Toženčeva obveznost je po znesku in časovno določena tako, da o njej ne more biti nobenega dvoma.
Očitkov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki se nanašajo na stroškovni izrek, revizijsko sodišče ne more upoštevati, ker je izrek o stroških sklep (5. odst. 129.čl. ZPP), revizija zoper sklep pa je dovoljena samo ob pogojih, ki jih določa 400.čl. ZPP. Ti pogoji niso izpolnjeni, ker s sklepom o stroških, ki je akcesorne narave, postopek ni končan (1. odst. 400.čl. ZPP).
Ugotovitve o tem, da toženec ni izpolnjeval obveznosti do tožnice, ki jih je prevzel v zapuščinskem postopku po svojem očetu, so podlaga tudi za revizijsko odločanje. Gre za ugotovitve, ki jih je sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi ocene dokazov in jih je sodišče druge stopnje potrdilo. Takšnih ugotovitev na revizijski stopnji ni mogoče izpodbijati (3. odst. 385.čl. ZPP). Materialnopravno pravilna je odločitev sodišč prve in druge stopnje, da je s tem podana podlaga za spremembo tožničine pravice do naturalne oskrbe v denarno rento na podlagi drugega odst. 121.čl. Zakona o dedovanju. Zaradi spremenjenih razmer namreč ni več mogoče, da bi toženec obveznosti izpolnjeval v naravi, kakor jih je prevzel. Tožnica pa je do oskrbe upravičena. Če je ne more dobiti v dogovorjeni naturalni obliki, je utemeljen njen zahtevek, da se spremeni v denarno rento (2. odst. 121.čl. Zakona o dedovanju). Toženec temu ugovarja predvsem zato, ker trdi, da njemu denarna renta ne ustreza, ker nima denarja in ker mu kmetija ne daje dohodka. Drugi odst. 121.čl. res določa, da lahko sodišče spremeni preživljančevo pravico v denarno rento, če to ustreza eni in drugi stranki. Vendar te določbe ni mogoče razlagati tako, kot to uveljavlja toženec, namreč glede na njegov subjektivni interes.
Potrebno je namreč ohraniti bistvo pogodbenega razmerja, to je preživljanje upravičenca. Ker toženec prevzetih obveznosti ne izpolnjuje in svojo pripravljenost celo v reviziji pogojuje s prenehanjem vpliva drugih otrok, ki pa tožnico zdaj preživljajo namesto toženca, je v objektivnem smislu tudi zanj bolj ustrezno, da tožnica ne vztraja na naturalnem izpolnjevanju obveznosti. Tega toženec ne izvršuje, ker mu je iz osebnih razlogov to pretežko, četudi bi bilo morda v premoženjskem smislu zanj laže. Pomembno pa je še, da denarna renta nikakor ne presega vrednosti prevzetih naturalnih obveznosti. Izpolnjevanje obveznosti, prevzetih po dogovoru, pa ni odvisno od donosnosti kmetije, ki je pripadla tožencu v zapuščinskem postopku po očetu. Toženec bi pač moral tedaj presoditi, ali pomeni prevzeta obveznost oskrbovanja matere zanj pretežko breme glede na donosnost kmetije, in zavrniti prevzem kmetije. Višina denarne rente mora ustrezati vrednosti prevzetih preživninskih obveznosti. Po teh merilih je določena renta v tem postopku. Tak pristop je materialnopravno pravilen. Sam izračun rente pa je dejansko vprašanje in zato ni predmet revizijske presoje (3. odst. 385.čl. ZPP).
Očitek, da tožnica sama ni znala opredeliti svojega zahtevka, ni utemeljen. Prav zato, ker tega sama ni sposobna, bodisi zaradi starosti, bodisi iz kateregakoli drugega razloga, je to zanjo napravil pooblaščenec in to zadostuje. Tudi razmišljanje, da tožnica ne potrebuje rente, ker ima denar za pravdanje, je zgrešeno. Povsem nepomembno je, kako je tožnica dobila denar za pravdo. Od tega, ali nekdo sam s svojimi sredstvi finančno zmore voditi postopek, pač ni odvisna utemeljenost tožbenega zahtevka.
Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne drugi razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).