Jedro

Po prehodni določbi prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2 so delovna mesta, za katera so zavezanci ob uveljavitvi tega zakona dolžni plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, vsa tista delovna mesta, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ‑1 štela zavarovalna doba s povečanjem. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je bila toženka že na podlagi te prehodne določbe dolžna tudi po uveljavitvi ZPIZ-2 za tožnika plačevati prispevke za poklicno zavarovanje. Za ugotovitev, da na delovnih mestih voznikov avtobusov pri toženki niso več izpolnjeni pogoji za priznanje poklicnega zavarovanja, bi bila potrebna odločitev komisije, ki pa (še) ni bila imenovana. Za delovno mesto, na katerem je bil tožnik zaposlen, torej po predpisanem postopku ni bilo ugotovljeno, da niso več izpolnjeni pogoji za vključitev v poklicno zavarovanje. Toženka ne more zaobiti (četudi v praksi oteženo uporabo) zakonskih pravil o postopku spreminjanja pogojev za vključitev generičnih delovnih mest v poklicno zavarovanje na način, da naj se v predmetnem sporu raziskuje, ali delovno mesto voznik avtobusa še izpolnjuje pogoje, potrebne za vključitev v poklicno zavarovanje. Celo če bi se v tem sporu ugotovile spremenjene delovne razmere glede delovnega mesta voznik avtobusa pri toženki, to ne bi imelo vpliva na sprejem odločitve.

Iz navedenega razloga ni dopustno preverjanje, ali posamezni voznik avtobusa (npr. tožnik) izpolnjuje pogoj 80 % dejanskega delovnega časa. Ta pogoj iz Sklepa o določitvi delovnih mest iz leta 1975 se nanaša na delovno mesto, ne na posameznega delavca, zaposlenega na delovnem mestu. To pomeni, da je sodišče prve stopnje po nepotrebnem preverjalo, ali je tožnik v posameznih letih dejansko izpolnjeval pogoj 80 % dejanskega delovnega časa iz navedenega sklepa. Zahtevek tožnika je utemeljen že iz razloga, ker je bil že pred 1. 1. 2013 vključen v zavarovanje in so bili zanj plačevani prispevki, toženka pa je z izvrševanjem te obveznosti nezakonito prenehala. Zato navedbe toženke o (ne)izpolnjevanju pogoja glede 80 % dejanskega delovnega časa, kar se navezuje tudi na vprašanje kriterija prevoženih 60.000 kilometrov letno, niso bistvene za odločitev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je naložilo toženki, da tožnika za čas od 1. 5. 2014 do 31. 5. 2019 prijavi v pokojninski načrt poklicnega zavarovanja pri Kapitalski družbi in s Kapitalsko družbo sklene pogodbo o financiranju pokojninskega načrta za poklicno zavarovanje tožnika (I. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožniku na njegov račun pri Kapitalski družbi vplača mesečne prispevke za poklicno zavarovanje v višinah, kot izhajajo iz izreka sodbe sodišča prve stopnje, in sicer za obdobje od maja 2014 do maja 2019 (II. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek za prijavo v poklicno zavarovanje in sklenitev pogodbe o poklicnem zavarovanju tožnika oziroma vključitev v nov pokojninski načrt za tožnika za čas od 1. 1. 2012 do 30. 4. 2014 ter vplačilo prispevkov za poklicno zavarovanje na račun tožnika pri Kapitalski družbi v vtoževanih mesečnih višinah za obdobje od januarja 2012 do aprila 2014 (III. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožniku plača pravdne stroške v višini 516,96 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe v I., II. in IV. točki izreka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je nepravilen, nejasen in pomanjkljiv zaključek sodišča, da je tožnik aktivno legitimiran za vložitev tožbe. Pogodba o poklicnem zavarovanju se ne sklepa za vsakega delavca posebej, ampak delodajalec s pogodbo pristopi k Pokojninskemu načrtu, ki ga izvaja Sklad obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja RS (Sklad), čigar upravljalec je Kapitalska družba (KAD). Čeprav je bila pogodba s KAD že sklenjena, je toženki naložilo, naj s KAD sklene pogodbo o financiranju pokojninskega načrta za poklicno zavarovanje. Zato je izrek sodbe v nasprotju z razlogi sodbe in v nasprotju z listinami v spisu. Naložena prijava v pokojninski načrt poklicnega zavarovanja pri KAD je v nasprotju s trditvami pravdnih strank in listinami v spisu. Iz informativnega potrdila vključenosti v poklicno zavarovanje za tožnika izhaja, da je tožnik že vključen v Sklad. Izrek sodbe je v nasprotju z razlogi sodbe, da je toženka za tožnika že plačevala prispevke. Obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje je bilo urejeno kot pogodbeno razmerje med KAD in delodajalcem, pravna podlaga za plačilo prispevkov je tako pogodbena. Zato se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U‑I-248/10. Sodišče je zaradi nedelovanja sistema v praksi tožniku podelilo aktivno legitimacijo in se pri tem napačno sklicevalo na 23. člen Ustave RS. V pogodbenem razmerju sta delodajalec in KAD, zato je ta aktivno legitimirana za uveljavljanje zahtevka za plačilo prispevkov zoper delodajalca. Do tega ugovora se sodišče ni opredelilo. Delodajalec lahko v tovrstnem sporu dokazuje, da voznik avtobusa zakonskih pogojev za poklicno zavarovanje ne izpolnjuje. Vozniki avtobusov niso ves svoj delovni čas izpostavljeni škodljivim vplivom, ampak le, ko dejansko vozijo. ZPIZ je upošteval pogoj prevoženih kilometrov pri voznikih avtobusov. Sodišče bi moralo imenovati izvedenca prometne stroke za ugotavljanje, ali je delovno mesto voznika avtobusa še takšno delovno mesto, na katerem se opravljajo posebno težka in zdravju škodljiva dela. Pogoji dela so se namreč bistveno spremenili, zdravstvena tveganja niso več podana, zato je predlagala izvedbo določenih dokazov, ki pa jih sodišče ni izvedlo. Pri ugotavljanju izpolnjevanja pogoja 80 % delovnega časa bi se moralo upoštevati le čas vožnje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Tožnik je bil pri toženki (in njenih pravnih prednikih) od 1. 3. 2000 zaposlen kot voznik avtobusa. Toženka mu je pravico do poklicnega zavarovanja priznavala in zanj plačevala prispevke pri KAD do 1. 1. 2013, ko je s tem prenehala. Zato je nadaljnje obdobje (do 31. 5. 2019) predmet tega spora. Sodišče prve stopnje je tožnikovemu zahtevku v pretežnem delu pravilno ugodilo.

6. Razlogovanje sodišča prve stopnje v zvezi z aktivno legitimacijo tožnika je dovolj jasno, da ne gre za kršitev neobrazloženosti po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Obrazložilo je, da je potrebno tožniku zagotoviti sodno varstvo (zato se je sklicevalo na 23. člen Ustave RS), ker mu toženka prispevkov za poklicno zavarovanje ne plačuje, KAD in FURS pa sta pasivna. S tem je smisleno zavrnilo ugovor toženke, da bi morala biti aktivno legitimirana KAD. Tudi iz dosedanje sodne prakse v tovrstnih delovnih sporih ne izhaja, da bi bila legitimacija delavca vprašljiva, kot tudi ne pasivna legitimacija delodajalca - zavezanca za vključitev v poklicno zavarovanje ter za plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje.

7. Odločitev, da je toženka dolžna s KAD skleniti pogodbo o poklicnem zavarovanju, ni protispisna in tudi ne v nasprotju z ugotovitvijo sodišča o (predhodno) sklenjeni pogodbi. Enako velja za očitek toženke, da je naložitev prijave v poklicno zavarovanje v nasprotju z ugotovitvijo sodišča, da je toženka za tožnika že plačevala prispevke, nato pa 1. 1. 2013 s tem prenehala. Gre bolj za vprašanje pravilnega oblikovanja zahtevkov v tovrstnih sporih, bistvo katerih je doseči ponovno plačevanje prispevkov, četudi se zahtevek glasi tudi na sklenitev pogodbe ter na prijavo v poklicno zavarovanje, glede česar toženka neutemeljeno predlaga zavrnitev.

8. Sodišče prve stopnje je (sklicujoč se tudi na stališča iz judikata VIII Ips 30/2019, ki daje odgovore na bistvena vprašanja v tem istovrstnem sporu) upoštevalo, da je v vtoževanem obdobju poklicno zavarovanje urejal Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2; Ur. l. RS, št. 96/12 in nasl.), ki v prvem odstavku 201. člena predvideva, da minister, pristojen za delo, imenuje komisijo, pristojno za določitev delovnih mest, za katera je obvezna vključitev v poklicno zavarovanje, ki pa še ni bila imenovana. Prav tako vlada v soglasju s socialnimi partnerji še ni določila meril in kriterijev za ugotavljanje delovnih mest iz prvega odstavka 199. člena ZPIZ-2 ter načina in financiranja dela navedene komisije. Tako tudi še ni bil izdan akt o prenehanju dela Komisije Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (ZPIZ), zato je treba pri ugotavljanju delovnih mest, glede katerih obstaja obveznost vključitve v poklicno zavarovanje (t. i. generičnih delovnih mest), upoštevati stanje pred uveljavitvijo Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 109/06 in nasl.). Pomemben je Sklep o določitvi delovnih mest v eksploataciji gozdov in delovnih mest voznikov, na katerih se zavarovalna doba šteje s povečanjem, in o stopnji povečanja (Ur. l. SRS, št. 19/1975), ki je določil, da se za delovna mesta, na katerih je delo posebno težko in zdravju škodljivo v smislu določb 220. člena Statuta skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v RS štejejo tudi delovna mesta voznikov avtobusov v medkrajevnem, mestnem in primestnem prometu. Na teh delovnih mestih se zavarovalna doba šteje s povečanjem v organizacijah, ki so registrirane za javni cestni promet, pod pogojem, da imajo za prevoz potnikov vnaprej določene stalne vozne rede in da vozniki prebijejo na takšnih delih najmanj 80 % vsega dejanskega delovnega časa v posameznem letu.

9. Po prehodni določbi prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2 so delovna mesta, za katera so zavezanci ob uveljavitvi tega zakona dolžni plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, vsa tista delovna mesta, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ‑1 štela zavarovalna doba s povečanjem. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je bila toženka že na podlagi te prehodne določbe dolžna tudi po uveljavitvi ZPIZ-2 za tožnika plačevati prispevke za poklicno zavarovanje. Za ugotovitev, da na delovnih mestih voznikov avtobusov pri toženki niso več izpolnjeni pogoji za priznanje poklicnega zavarovanja, bi bila potrebna odločitev komisije, ki pa (še) ni bila imenovana.1 Za delovno mesto, na katerem je bil tožnik zaposlen, torej po predpisanem postopku ni bilo ugotovljeno, da niso več izpolnjeni pogoji za vključitev v poklicno zavarovanje. Toženka ne more zaobiti (četudi v praksi oteženo uporabo) zakonskih pravil o postopku spreminjanja pogojev za vključitev generičnih delovnih mest v poklicno zavarovanje na način, da naj se v predmetnem sporu raziskuje, ali delovno mesto voznik avtobusa še izpolnjuje pogoje, potrebne za vključitev v poklicno zavarovanje. Celo če bi se v tem sporu ugotovile spremenjene delovne razmere glede delovnega mesta voznik avtobusa pri toženki, to ne bi imelo vpliva na sprejem odločitve.

10. Iz navedenega razloga ni dopustno preverjanje, ali posamezni voznik avtobusa (npr. tožnik) izpolnjuje pogoj 80 % dejanskega delovnega časa. Ta pogoj iz Sklepa o določitvi delovnih mest iz leta 1975 se nanaša na delovno mesto, ne na posameznega delavca, zaposlenega na delovnem mestu. To pomeni, da je sodišče prve stopnje po nepotrebnem preverjalo, ali je tožnik v posameznih letih dejansko izpolnjeval pogoj 80 % dejanskega delovnega časa iz navedenega sklepa. Zahtevek tožnika je utemeljen že iz razloga, ker je bil že pred 1. 1. 2013 vključen v zavarovanje in so bili zanj plačevani prispevki, toženka pa je z izvrševanjem te obveznosti nezakonito prenehala. Zato navedbe toženke o (ne)izpolnjevanju pogoja glede 80 % dejanskega delovnega časa, kar se navezuje tudi na vprašanje kriterija prevoženih 60.000 kilometrov letno, niso bistvene za odločitev.

11. Pritožbeno sodišče je pritožbo zavrnilo, saj niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške (načelo uspeha v pravdi, 154. člen ZPP), tožnik pa sam krije stroške odgovora na pritožbo, ki niso za pravdo potrebni stroški (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 ZPIZ-2 v 201.a členu predvideva še posebno komisijo (ki jo prav tako omenja sodišče prve stopnje – v zvezi z ugotovitvijo, da tudi ta komisija ne deluje), ki je pristojna za ugotavljanje, ali pri zavezancu (torej konkretnemu delodajalcu – za razliko od zgornje komisije, ki na splošno določi delovna mesta, za katera je obvezna vključitev v poklicno zavarovanje) obstajajo delovna mesta, ki so posebno težka, zdravju škodljiva in za katera je obvezna vključitev v poklicno zavarovanje, pa tudi, ali delovna mesta zaradi spremenjenih pogojev dela ne ustrezajo več pogojem iz sklepa komisije iz 201. člena ZPIZ-1.