Up-199/98

25. 3. 1999

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe NGL, ki jo zastopata M. S. in B. M. - S., odvetnika v L. na seji senata dne 25. marca 1999

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 469/97 z dne 12.3.1998 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 1106/96 z dne 19.3.1997 in sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani št. "D" N 381/93 z dne 28.6.1996 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Prvostopno sodišče je v denacionalizacijskem postopku ugodilo zahtevi predlagatelja za vrnitev dveh umetniških slik v last, ne pa tudi v posest. Ta je ostala pritožnici. Drugostopno sodišče je tako odločitev potrdilo; Vrhovno sodišče je revizijo zavrnilo. Pritožnica meni, da ji je bila z izpodbijanimi odločbami kršena pravica do lastnine, zagotovljena v 33. členu Ustave, in enako varstvo pravic iz 22. člena Ustave. Navedla je še, da ima po 73. členu Ustave posebno dolžnost, da sporni sliki, ki sta predmet izjemne kulturne in umetniške vrednosti, varuje in zanju skrbi.

2.Glede 33. člena Ustave je pritožnica navedla, da je zavod, ki ga je ustanovila država, da pa je kot vsaka druga pravna oseba lahko nosilka ustavne pravice do lastnine. Ustava naj bi ne razlikovala med pojmoma zasebne in javne oz. državne lastnine in naj bi obema oblikama lastnine zagotavljala enako varstvo. Z odločitvijo o vrnitvi lastnine glede dveh slik, ki jih je pridobila na podlagi pravnega posla, prostega napak, naj bi ji bila kršena ta ustavno zajamčena pravica do lastnine. Dejstvo prisile naj bi namreč ne bilo dokazano. Denacionalizacijski upravičenec naj bi bil sam dal ponudbo za prodajo slik. Zaradi strokovne in moralne neoporečnosti članov nakupne komisije bi bilo treba ceno, ki so jo določili, šteti kot objektivno vrednost teh slik v tedanjem obdobju. Poleg tega naj bi bila NG za nakup obeh slik porabila skoraj celotni letni fond sredstev.

3.Člen 22 Ustave naj bi sodišča kršila, ker naj bi zavrnila izvedbo predlaganih dokazov, ki naj bi bili bistveni za odločitev o zadevi. Pritožnica naj bi bila predlagala dokaze, ki naj bi zanikali obstoj zatrjevane prisile pri sklenitvi kupoprodajne pogodbe, med drugim postavitev izvedenca, ki bi ugotovil vrednost slik. Namesto tega naj bi se sodišče pri sklepanju o omenjenem odločilnem dejstvu oprlo na splošno znane razmere povojnega obdobja. Sodišče naj bi tudi nepravilno uporabilo načelo vestnosti in poštenja (12. člen ZOR), načelo enake vrednosti dajatev (15. člen ZOR) in določbe o napakah volje (60. člen ZOR). Zaradi napačne uporabe teh zakonskih določb naj bi bile kršene pritožničine ustavne pravice.

B.

4.Za kršitev pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave očitno ne gre. Ustavno sodišče je že odločilo, da gre pri tem ustavnem jamstvu za človekovo pravico, ki je tesno povezana z varstvom osebne svobode in ki zagotavlja posamezniku svobodo na premoženjskem področju. Njena funkcija je, da zavaruje svobodno ravnanje posameznika na premoženjskem področju in tako omogoča vsakomur, da lahko svobodno in odgovorno oblikuje svoje življenje (odločba št. U-I-60/98 z dne 16.7.1998, Uradni list RS, št. 56/98, OdlUS VII, 150). Kolikor je potrebno za uresničitev namena te pravice, velja določba tudi za pravne osebe.Vrnitev dveh umetniških slik v last denacionalizacijskemu upravičencu, kar je predmet izpodbijanih odločb, pa ne posega v lastnino, ki bi bila temelj za pritožničino svobodno ravnanje na premoženjskem področju. Sliki namreč nista bili njena last, ampak last države (15. člen Sklepa o ustanovitvi javnega zavoda NG, Uradni list RS, št. 49/97). Pritožnica le upravlja s tem premoženjem. Poleg tega gre za stvari, ki jih je zakonodajalec zajel v proces lastninjenja. Zakon o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in naslednji), na podlagi katerega so bile izdane izpodbijane odločbe, sodi namreč v skupino zakonov, ki določajo, kdo so lastniki stvari, ki so bile pred tem v družbeni lastnini. Izpodbijani sklepi zadevajo torej le uresničevanje pritožničinih nalog, ki jih je nanjo prenesla država, niti posredno pa ne posegajo v njeno svobodo na premoženjskem področju.

5.Ne glede na to, da je pritožnica oseba javnega prava, ji je zagotovljeno enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem (22. člen Ustave). Pravica je zagotovljena vsakomur, o čigar pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih odloča sodišče. Tudi osebam javnega prava zakonodaja daje pravico, da svoj pravni položaj varujejo v postopkih pred sodišči.

6.Vendar pa za kršitev določbe 22. člena Ustave očitno ne gre.

7.Določba vključuje pravico vsake od pravdnih strank, da sodišče obravnava, ovrednoti in obrazloženo sprejme ali zavrne njene trditve in stališča, če so postavljena v skladu z določbami pravdnega postopka in če niso očitno pravno nepomembna (odločba št. Up-118/95 z dne 11.6.1998 - OdlUS VII, 227). Ustavno jamstvo se mora odražati tudi v dokaznem postopku, vendar pa ne pomeni, da ima pravdna stranka pravico do izvedbe vseh dokazov, ki jih predlaga. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. Zadošča, da je sodišče dovolj prepričljivo in izčrpno obrazložilo, da je bilo že iz izvedenih dokazov mogoče zanesljivo sklepati o obstoju odločilnih dejstev in da zato ni sledilo dokaznim predlogom pritožnika. Sodišče se tudi ni dolžno opredeljevati do tistih strankinih navedb, ki po razumni oceni sodišča za odločitev v sporu niso bistvene (sklep št. Up-107/96 z dne 25.9.1996).

8.Tako v izpodbijanih odločbah kot v ustavni pritožbi je pritožnica izrecno omenila le dokaz z izvedencem, ki da ga je predlagala, pa je bil zavrnjen. Z izvedencem je pritožnica želela dokazovati, da je bila denacionalizacijskemu upravičencu za sporni sliki že dana ustrezna kupnina oz. da je kupnina znašala več kot 30% realne kupnine. To dejstvo je bilo bistveno za odločitev o zadevi, vendar pa so sodišča izvedbo dokaza zavrnila z dovolj prepričljivo obrazložitvijo. Tako prvostopno kot drugostopno sodišče sta se oprli na izpovedbo direktorja NG (pritožničinega zakonitega zastopnika|), da je vsaka od slik danes realno vredna več kot 100.000 DEM, in na vrednost kupnine, preračunano v skladu z odredbo o koeficientu povečanja tolarskih cen nacionaliziranega premoženja, ki je znašala 7.388 DEM oziroma 17.238 DEM. Zaradi tega zadostuje tudi odgovor Vrhovnega sodišča, da ugotovljena dejstva kažejo na to, da

denacionalizacijski upravičenec zanesljivo ni dobil več kot 30 % realne vrednosti.

9.Neutemeljen je tudi očitek, da so sodišča le pavšalno utemeljila obstoj prisile pri sklenitvi pogodbe. Prvostopno in drugostopno sodišče sta svojo odločitev dejansko oprli na ugotovitev zvijače pri sklepanju kupoprodajne pogodbe, vsa tri sodišča pa so svoje odločitve utemeljila s konkretnimi dejstvi in ne zgolj pavšalno. Pri utemeljevanju, da je

denacionalizacijski zavezanec z zvijačo prišel do spornih slik, je Vrhovno sodišče res navedlo, da je ta element treba presojati v luči tedanjih razmer, a je dodalo še izkušnje

denacionalizacijskega upravičenca z oblastjo ("sodišče ... je ... upoštevalo celovit položaj upravičenca kot bivšega trgovca v povojnih revolucionarnih razmerah in zaradi njegovih lastnih izkušenj z oblastjo upoštevalo upravičen strah, da mu bodo sliki, že izsiljeni na zvijačen način ... brez vsake odškodnine podržavili") ter potek in način sklenitve posla (ena slika je bila posojena za razstavo impresionistov v P., pa nikoli več vrnjena, drugo pa so prišli iskat predstavniki pritožnice oz.

Sekretariata za kulturo in prosveto, češ da jo potrebujejo za Groharjevo razstavo, pa je prav tako niso več vrnili). Opisana utemeljitev je dovolj prepričljiva, tako da ni mogoče reči, da pritožnica ne bi bila deležna poštenega postopka.

10.Ker za zatrjevane kršitve človekovih pravic očitno ne gre, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam - Lukić.

Predsednik senata

dr. Lojze Ude