Jedro

Tožnik je spornega dne opravljal delo na višini, kar je nevarna dejavnost, ki predvideva objektivno odgovornost tistega, ki se s takšno dejavnostjo ukvarja. V konkretnem primeru je to tožena stranka (delodajalec), ki hkrati za škodo, ki jo je tožnik ob padcu utrpel, odgovarja krivdno, saj odra, na katerem se je opravljalo delo, ni pravilno zvišala, ampak je dopustila delo na improvizirano povišanem stojišču.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Pritožba tožeče stranke se šteje kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je določilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v višini 13.802,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo (1. točka izreka) in stroške postopka v višini 1.694,13 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka).

Zoper sodbo se pravočasno pritožujeta obe stranki.

Tožena stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma poredno, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer so stroški pritožbe nadaljnji stroški postopka. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi bil oder neprimeren, nima podlage v izvedenih dokazih in se opira izključno na izpoved tožnika ter priče A.A., ki se je ponesrečil skupaj s tožnikom in je tudi sam tožil za plačilo odškodnine. Priči A.B. in A.C. sta potrdili bistvene navedbe tožene stranke o tem, da so delavci uporabljali oder z originalnimi elementi in da sta bila oba delovna odra postavljena že dan prej v skladu s pravili in navodili, vendar je sodišče njuni izpovedbi očitno štelo kot neverodostojni, čeprav tega ni pojasnilo. Prav tako se ni opredelilo do navedb tožene stranke, da sta delavca padla na delu med obema odroma, kar kaže na to, da nista stala na odru oziroma znotraj odra, ampak na povezovalni deski med obema odroma, ki sta jo očitno namestila sama in na lastno pest. S tem pa je storilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka v smislu 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ker je sodišče samo ugotovilo, da tožnik različno izpoveduje v obeh sodnih postopkih (enkrat kot priča in drugič kot stranka), je nerazumljivo, da mu je kljub temu poklonilo vero. Zaradi tega so brezpredmetne tudi vse ugotovitve izvedenca za varnost pri delu, saj je pomembno le to, ali je bil oder sestavljen iz originalnih elementov, kot sta trdili priči, ali je bilo delavcem znano, da morajo v primeru, ko opravljajo delo na drugem mestu, oder ustrezno premakniti in zakaj tožnik in A.A. tega nista storila. Po stališču pritožbe pa je tudi sodišče v premajhni meri ugotovilo soodgovornost tožnika za nesrečo pri delu, saj naj bi bila ta le 20 %, kljub temu, da samo ugotavlja, da sta s A.A. v konkretnem primeru nedopustno improvizirala. Iz zaslišanja prič pa je tudi jasno razvidno, da je tožnik prejel ustrezna navodila in da jih je skupaj s sodelavcem zavestno kršil, da bi si poenostavil delo. Zaradi navedenega je 80 % odgovornost tožene stranke za nastali škodni dogodek pretirana.

Prav tako je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju nastale škode in pri oceni pravične odškodnine po mnenju tožene stranke povsem nekritično verjelo navedbam tožnika in ravnalo v nasprotju z veljavno sodno prakso. Iz tožnikovih izjav je bilo jasno videti, da pretirava in da prireja izpovedbo potrebam tega postopka. Zlasti je tožnik pretiraval pri navajanju o zmanjšanju življenjskih aktivnosti. Občutno pretirana je postavka iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju, saj je izvedenec pojasnil, da ni bilo nobenih zapletov, zato tudi številni obiski pri zdravniku niso bili potrebni. Sodišče prve stopnje je tudi močno pretirano ocenilo postavko iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti. Sodišče prve stopnje izhaja zgolj iz tožnikovih navedb in ne ugotovitev izvedenca, ki je podal mnenje, da so življenjske aktivnosti pri tožniku zmanjšane zgolj v manjši meri, tako da ni mogoče govoriti o pravici do odškodnine, saj izvedenec teh težav ni opredelil kot trajnih posledic.

Tožeča stranka se prav tako pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP in sicer zoper sodbo v celoti. Ker pa za izpodbijanje sodbe v ugodilnem delu nima pravnega interesa, je pritožbeno sodišče štelo, da se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe, saj iz pritožbe izhaja, da se ne strinja s tožnikovim prispevkom k nastali škodi in višino dosojene odškodnine.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožeče stranke pa se šteje kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe, saj sodišče prve stopnje o presežku tožbenega zahtevka nad dosojenim zneskom ni odločilo.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov tožene stranke, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Izpodbijana sodba ima obrazložene razloge o okoliščinah postavitve delovnega odra in tudi glede namestitve povezovalne deske med njima, tako da je pritožbeni razlog o absolutni bistveni kršitvi pravil postopka v smislu 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP neutemeljen. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, zato skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP na pritožbene navedbe tožene stranke, ki so odločilnega pomena, le še dodaja: Sodišče prve stopnje je za odločitev v tem sporu uporabilo pravilno pravno podlago in sicer določbo 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji), ki določa, da mora delodajalec v primeru, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, le-temu povrniti škodo po splošnih pravilih civilnega prava. Skladno s temeljnim načelom odškodninskega prava, je oškodovanec upravičen do povračila škode, če so kumulativno podani vsi štirje elementi in sicer nedopustno ravnanje, škoda, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo ter odgovornost povzročitelja škode. Glede zadnjega elementa odškodninske odgovornosti velja načelo obrnjenega dokaznega bremena. Po 1. odstavku 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji) je povzročitelj dolžan škodo povrniti, če ne dokaže, da je nastala brez njegove krivde – subjektivna ali krivdna odgovornost. Za objektivno odgovornost pa je značilno, da je povzročitelj odgovoren zanjo brez svoje krivde zgolj zaradi okoliščin na njegovi strani.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnik hudo telesno poškodoval na delu pri toženi stranki dne 7. 11. 2006, ko je skupaj s sodelavcem A.A. padel z višine več kot 3 metrov. V dokaznem postopku je zaslišalo tožnika in toženca ter priče, vpogledalo listine v spisu in pridobilo mnenje izvedenca iz varstva pri delu. Ugotovilo je, da je tožnik kritičnega dne opravljal delo na višini, ki je nevarna dejavnost, ki predvideva objektivno odgovornost tistega, ki se s takšno dejavnostjo ukvarja (150. člen OZ). Nadalje je ugotovilo, da tožnik in sodelavec A.A. odra nista prestavljala, ampak so oder dna pred nezgodo postavili drugi štirje delavci. Tožnik in A.A. tudi nista naknadno namestila deske „bosanke“, ki se je zlomila, zaradi česar je prišlo do nezgode. Neutemeljeno tako pritožba očita sodišču prve stopnje, da ne bi smelo pokloniti vere izpovedi tožnika, ker je samo zapisalo, da je tožnik različno izpovedal, ko je bil zaslišan kot priča v zadevi, v kateri je bil tožnik njegov sodelavec A.A., in ko je bil v tej zadevi zaslišan kot stranka. Sodišče prve stopnje je na strani 4 res zapisalo, da je tožnik izpovedal različno, vendar je šlo za izpoved o času v katerem se je „bosanka“ zlomila od takrat, ko je stopil nanjo in sicer je kot priča izpovedal, da je bilo to v 5 – 10 sekundah, zaslišan kot stranka pa je čas ocenil na 10 sekund oziroma kasneje na 2-5 sekund. Tako tožnikova izpoved ni v ničemer drugem različna od izpovedi, ki jo je podal, ko je bil zaslišan kot priča. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo tudi, da je tožena stranka za nesrečo tudi krivdno odgovorna, saj ni poskrbela, da bi se oder pravilno zvišal in bi se delo opravljalo na višini podesta vsaj 315 cm, tako pa je prišlo do improviziranega povišanja stojišča, s tem pa se je nevarnost dela še povečala. Toženec bi moral kot odgovorna oseba preveriti postavitev odrov in opravljati nadzor nad izvajanjem predpisov o varstvu pri delu, vendar je to opustil. Iz tega razloga so neutemeljene pritožbene navedbe, da je 80 % odškodninska odgovornost tožene stranke pretirana, saj bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti več kot 20 % soprispevek tožnika. Glede na ugotovitve sodišče prve stopnje, s katero se strinja tudi pritožbeno sodišče, da se je očitno pri toženi stranki razvila slaba praksa z improviziranimi prehodi in kršenjem predpisov o varnem delu, česar toženec ni preprečeval in je to prakso dopuščal, je po stališču pritožbenega sodišča tožena stranka najmanj 80 % odškodninsko odgovorna za škodo, ki je zaradi nezgode pri delu nastala tožniku.

Neutemeljeno zatrjuje pritožba, da je sodišče prve stopnje v zvezi ugotavljanja nastale škode in oceni pravične odškodnine nekritično verjelo navedbam tožnika in ravnalo v nasprotju z veljavno sodno prakso. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tako do tožnikove izpovedi, kot tudi do izvedenskega mnenja. Predvsem na podlagi izvedenskega mnenja in zdravstvene dokumentacije v spisu je sodišče prve stopnje ugotovilo, koliko in kakšne nevšečnosti med zdravljenjem je imel tožnik do zaključka zdravljenja. Ker izvedenec ni podal mnenja o tem, da tožnikovi obiski pri zdravniku niso bili potrebni, je povsem neutemeljen pritožbeni zaključek, da po mnenju izvedenca obiski pri zdravniku niso bili potrebni ter da je tožnik užival enormno količino protibolečinskih tablet, saj tudi tega izvedenec ni ugotovil. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje močno pretirano ocenilo postavko iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo tako tožnikovo izpoved v zvezi z zmanjšanjem življenjskih aktivnosti, kakor tudi ugotovitve izvedenca medicinske stroke ter ugotovilo, da tožnik trpi duševne bolečine, vendar manjše intenzitete, pri tem pa je upoštevalo tudi tožnikove navedbe, da se mu je po nesreči pojavil strah pred višino in da ima težave z zaupanjem v varnost, tako da je ob upoštevanju tožnikove starosti, pravilno ugotovilo, kolikšna nematerialna škoda je tožniku iz tega naslova nastala.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo tudi, da je sodišče prve stopnje tudi v ostalih postavkah pravilno ocenilo višino pravične denarne odškodnine za nematerialno škodo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pravična odškodnina za tožnika odškodnina v višini 17-kratnika mesečne neto plače na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji in da je ta primerljiva z zneski dosojenimi v podobnih primerih. S tem se v celoti strinja tudi pritožbeno sodišče, saj je v podobnih primerih samo za zvin gležnja dosojena odškodnina v višini 10-kratnika, medtem ko se odškodnine za zlom gležnja s podobnimi nevšečnosti med zdravljenjem, pretrpljenim strahom ter zmanjšanjem življenjskih aktivnosti gibljejo med 17 in 43-kratnikom povprečne plače v Republiki Sloveniji.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

Pritožbo tožeče stranke je pritožbeno sodišče štelo kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe, saj sodišče prve stopnje ni odločilo o celotnem tožbenem zahtevku.

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, skladno s 1. odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena istega zakona, sama krije svoje pritožbene stroške.