Jedro

Glede na to, kdaj je tožnik vložil prošnjo, večkrat spremenjene (nasprotujoče) izjave, kdaj je sploh zvedel za možnost vložitve, države, ki jih je prepotoval oziroma v katero državo je bil namenjen, pa je utemeljen tudi zaključek, da so podani pogoji za omejitev gibanja po drugi alineji 51. člena v zvezi s 5. in 6. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 28. 9. 2011, s katerim je bilo tožniku na podlagi prve in druge alineje prvega odstavka 51. člena v povezavi s 5. in 6. točko prvega odstavka 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) omejeno gibanje na prostore Centra za tujce v Postojni do prenehanja razlogov oziroma najdlje za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od dne 27. 9. 2011 od 12.20 ure do dne 27. 12. 2011 do 12.20 ure.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka svojo odločitev pravilno oprla na prvo in drugo alinejo prvega odstavka 51. člena v zvezi s 5. in 6. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ ter tožniku omejila gibanje zaradi ugotavljanja njegove istovetnosti ter suma zavajanja in zlorabe postopka. Tožena stranka tudi ni prekoračila meje prostega preudarka. Po presoji sodišča prve stopnje so razlogi za omejitev gibanja pravilno ugotovljeni, tožena stranka je v zadostni meri obrazložila razloge za omejitev gibanja, zatrjevane bistvene kršitve pravil postopka pa niso podane.

3. Tožnik vlaga pritožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka ter kršitve Ustave RS. Sklicuje se na sodbo Ustavnega sodišča RS Up-1116/09-22 z dne 3. 3. 2011, v kateri je Ustavno sodišče med drugim navedlo, da sum zavajanja ali zlorabe postopka mednarodne zaščite sam po sebi ne more biti ustavno dopusten razlog za tako dolgotrajen poseg v osebno svobodo kot eno izmed najbolj temeljnih pravic posameznika. Gre za razlog, ki utemeljuje zgolj zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo odpravi oziroma spremeni tako, da odpravi izpodbijani sklep tožene stranke.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po določbi prve alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ se lahko prosilcu začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi zagotavljanja istovetnosti prosilca, po določbi druge alineje pa, če je to potrebno zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka, med drugim iz razlogov 5. in 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ, to je, če prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je za to imel možnost (5. točka prvega odstavka 55. člena ZMZ) oziroma če je prosilec vložil prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države (6. točka prvega odstavka 55. člena ZMZ). Po drugem odstavku 51. člena ZMZ se gibanje lahko omeji na območje azilnega doma oziroma njegove izpostave ali na za to namenjen objekt azilnega doma ali drug ustrezen objekt ministrstva. Po tretjem odstavku 51. člena ZMZ pa omejitev gibanja odredi ministrstvo s sklepom, traja pa lahko do prenehanja razlogov, vendar najdlje tri mesece. Če so razlogi za omejitev gibanja po tem času še vedno podani, se omejitev lahko podaljša še za en mesec. V skladu s tretjim odstavkom 40. člena ZUS-1 pa sodišče v primerih, če je upravni organ pooblaščen, da odloča po prostem preudarku, preveri tudi, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen.

7. V skladu z v času izdaje izpodbijanega sklepa veljavnim 75. členom Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-1) v zvezi s 43. členom ZMZ tujec dokazuje svojo istovetnost s tujo potno listino, osebno izkaznico ali drugo ustrezno listino, ki je v državi tujca predpisana, in s katero lahko dokazuje istovetnost, s potno listino za tujca, z osebno izkaznico za tujca ali drugo javno listino, ki jo je izdal državni organ, v kateri je fotografija, na podlagi katere je mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. V obravnavanem primeru ni sporno, da tožnik take listine ni predložil, saj ni imel nikakršnega dokumenta. Sam je celo izjavil, da je potni list izročil agentu, torej je sam povzročil stanje, da svoje istovetnosti v postopku ne more izkazati. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da ni mogoče ugotavljati identitete tožnika na podlagi vzetih prstnih odtisov in fotografiranja, saj je mogoče, kot že navedeno, istovetnost izkazati le z ustreznim dokumentom. Tako je tudi po presoji Vrhovnega sodišča podan razlog za omejitev gibanja iz prve alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ. Ugotovitev istovetnosti prosilca za mednarodno zaščito je namreč za nadaljevanje postopka bistvenega pomena. V primerih, ko prosilec ne razpolaga z dokumenti, s katerimi bi lahko izkazal svojo istovetnost (kot je tudi obravnavani), je to treba ugotoviti z drugimi dokaznimi sredstvi, ki jih omogočajo veljavni predpisi. Ker tako ugotavljanje traja določen čas, je v zakonu predvidena začasna omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti in tožena stranka je te določbe pravilno uporabila. Tako stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo v podobnih zadevah, na primer I Up 41/2008, I Up 239/2008, I Up 352/2008 in I Up 161/2011. 8. Na podlagi 35. člena ZMZ mora tujec ob vstopu v Republiko Slovenijo izraziti namen za vložitev prošnje za mednarodno zaščito v najkrajšem času. V obravnavanem primeru je bil tožnik prijet s strani Policijske postaje Ravne na Koroškem dne 16. 9. 2011, za mednarodno zaščito pa je zaprosil dne 22. 9. 2011, ko je bil že nastanjen v Centru za tujce v Postojni. Ob tem je tožnik tudi večkrat spremenil svojo izjavo glede tega, kdaj je izvedel za možnost vložitve prošnje za mednarodno zaščito oziroma zakaj je vložil prošnjo šele v Centru za tujce. Kot sta pravilno ugotovila tako tožena stranka kot sodišče prve stopnje, je svoje izjave spreminjal. Ob zaslišanju je dejal, da je za to možnost izvedel šele v Centru za tujce, da pa je bil razlog za odhod iz izvorne države, da bi si v Italiji poiskal delo in da bi tudi v Italiji zaprosil za mednarodno zaščito. Navedene izjave so bile pravilno ocenjene kot neverodostojne, saj gre za razhajanja v izjavah o odločilnih dejstvih oziroma glede odločilnega vprašanja. Iz spisov tudi izhaja, da je bil tožnik zaloten pri ilegalnem vstopu na Madžarsko iz Srbije, ob tem pa je povedal, da je Italija cilj potovanja in da bi tam zaprosil za azil. Tudi to kaže, da tožnik ni šele v Centru za tujce izvedel za možnost zaprositi za mednarodno zaščito. Glede na to je tudi po presoji Vrhovnega sodišča podan tudi razlog iz druge alineje 51. člena v zvezi s 5. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ za omejitev gibanja.

9. Iz zgoraj navedenega izhaja, da Republika Slovenija za tožnika ni bila ciljna država. Iz spisov je razvidno, da se je pred prihodom v Republiko Slovenijo nahajal že v Grčiji, Srbiji in Makedoniji ter na Madžarskem, kjer ni vložil prošnje za mednarodno zaščito, saj je očitno skušal priti v Italijo. Zato je utemeljen zaključek tako tožene stranke kot sodišča prve stopnje, da je s tem, ko je zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji po nastanitvi v Centru za tujce, zaprosil za zaščito zato, da iz države ne bi bil prisilno odstranjen. S tem pa je (poleg že obrazloženega) po mnenju Vrhovnega sodišča podan tudi razlog za omejitev gibanja iz druge alineje 51. člena ZMZ v zvezi s 6. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ.

10. Na drugačno odločitev v tej zadevi ne more vplivati tožnikovo sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-1116/09-22 z dne 3. 3. 2011. V tej odločbi je, kot sicer opozarja v pritožbi tožnik, Ustavno sodišče zavzelo stališče, da sum zavajanja ali zlorabe postopka mednarodne zaščite (na podlagi druge alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ v zvezi s četrto alinejo 55. člena ZMZ – lažna predstavitev razlogov) sam po sebi ne more biti ustavno dopusten razlog za tako dolgotrajen poseg v osebno svobodo kot eno izmed najbolj temeljnih pravic posameznika. Vendar pa v obravnavanem primeru tožniku omejitev gibanja na prostore Centra za tujce ni bila izrečena zaradi suma zavajanja ali zlorabe postopka mednarodne zaščite po citiranih določbah, ampak v zvezi s 5. in 6. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ, poleg tega pa tudi iz razloga ugotavljanja istovetnosti prosilca. Po presoji Vrhovnega sodišča so pogoji za omejitev gibanja po navedenih določbah ZMZ podani. Iz obrazložitve sklepa o omejitvi gibanja je tudi razvidno, da je tožna stranka odredila omejitev gibanja zato, da bi tožniku preprečila samovoljen odhod iz države in s tem onemogočitev izvedbe postopka mednarodne zaščite, tožniku je preprečila nezakonito prehajanje državnih mej, po presoji Vrhovnega sodišča pa so to ustavno dopustni cilji omejevanja tožnikove osebne svobode. Tako stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo v podobnih zadevah, na primer I Up 161/2011 in I Up 200/2011. 11. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.