Jedro

V denacionalizaciji vrnjeno premoženje je lahko predmet oporočnega dedovanja, če je v oporoki izrecno navedeno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odškodnino, prisojeno v denacionalizacijskem postopku na podlagi zakonitega dedovanja razdelilo zap. sinu F.E. in zap. vnuku B.J., vsakemu do 1/3 zapuščine in zap. vnukom M.S., M.E. in A.E. vsakemu 1/9 zapuščine.

Zoper tak sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje zapustničin sin F.E., ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi ter izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. V pritožbi pritožnik podrobno opisuje, kaj je zapustnica z oporoko zapustila posameznim potomcem ter navaja, da je imela zapustnica na parc. št. 626 k.o. D. pravico brezplačnega uživanja in se zaradi pojasnitve dejanskih pravic sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča, objavljeno v Ur. l. RS, št. 3/2003, in v nadaljevanju pritožbe obširno citira izvlečke iz navedene odločbe in zaključuje, da je takratna pravica do brezplačnega uživanja za imetnika bila izenačena s pravico do uporabe in je zapustnica z oporoko z dne 23. 04. 1970 povsem pravilno in zakonito razpolagala tudi z delom premoženja, ki ga predstavlja nepremičnina parc. št. 626 k.o. D. Iz odločbe Ustavnega sodišča U-I 130/01 izhaja, da je zakonodajalec pravni položaj imetnikov pravice uporabe, to je tudi tistih, ki ob nacionalizaciji zemljišč niso bili lastniki zemljišč, uredil z ZLNDL, saj so vsi imetniki pravice uporabe na zemljiščih postali lastniki teh zemljišč, če so to pravico imeli tudi ob uveljavitvi tega zakona. Zapustnica je v oporoki upoštevala celoten obseg premoženja v skladu s prej navedeno ustavno odločbo. Zapustnica je z oporoko razpolagala tudi z nacionaliziranim premoženjem ter se pri tem sklicuje na svoj socialni položaj in skrb za kmetijo.

Dedič A.E. je odgovoril na pritožbo in predlagal, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Predmet dedovanja je v konkretnem primeru v denacionalizacijskem postopku določena odškodnina zaradi nemožnosti vrnitve nepremičnine v naravi. V tem primeru je glede zapuščine potrebno uporabiti posebne določbe ZDEN, ki urejajo dedovanje v denacionalizaciji vrnjenega premoženja (čl. 74 – 83 ZDEN). Oporočna razpolaganja, napravljena pred izdajo odločbe o denacionalizaciji, imajo glede premoženja, ki pripada upravičencu po tej odločbi, pravni učinek samo, če je to v oporoki izrecno navedeno (čl. 81 ZDEN). Iz zapustničine oporoke z dne 23. 07. 1970 izrecno ne izhaja, da bi s sporno nepremičnino 626 k.o. D. razpolagala v korist pritožnika E.F., saj bi samo v takem primeru prišlo v poštev oporočno dedovanje. Ker to, kot že omenjeno, iz oporoke izrecno ne izhaja, pride v poštev zakonito dedovanje na katerega je oprlo svojo odločitev sodišče prve stopnje. Brez pravne podlage se po povedanem pritožnik sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Up 103/97 v zvezi z ločevanjem pravice uporabe, saj se ta odločba nanaša na povsem drugačno dejansko situacijo in na obširno obrazložitev te odločbe, ki jo pritožba v celoti citira zaradi nepotrebnosti, pritožbeno sodišče ne odgovarja. Konstruiranje in ugotavljanje volje, ki si jo razlaga pritožnik, nima opore v določbi čl. 81 ZDEN, ki kot že omenjeno zahteva, da mora biti v primeru oporočnega dedovanja po ZDEN to premoženje izrecno navedeno.

Glede na navedeno je bilo pritožbo zapustničinega sina F. E. potrebno zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (čl. 365 tč. 2 ZPP v zvezi s čl. 163 ZD).