Jedro

Dejstvo, da je bilo tožnici dano na izbiro, ali bo sklenila sporazum o prenehanju delovnega razmerja ali pa bo zaradi kršitev, ki jih je ugotovila tožena stranka, zoper njo uveden postopek v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ne pomeni, da je bil sporazum o prenehanju delovnega razmerja sklenjen pod vplivom sile, grožnje ali prevare. Predočenje morebitnih ukrepov delavcu ne predstavlja nedopustne grožnje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, sklenjen med tožnico in toženo stranko dne 7.12.2005 in da je bila tožnica do 1.2.2006 zaposlena pri toženi stranki na delovnem mestu blagajničarke v ... Celje. Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Zoper sodbo v celoti se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da ugodi zahtevku tožnice in izpodbijani sporazum razveljavi oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V postopku je bilo nesporno ugotovljeno, da je tožnica podpisala sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi. Glede na zatrjevanje tožnice, da je bil sporazum podpisan zaradi napak volje pri njegovem sklepanju, da je tožena stranka nanjo vršila psihični pritisk in da je torej dosegla podpis sporazuma z grožnjo, poleg tega pa je z zvijačo povzročila zmoto, bi bilo potrebno najprej odgovoriti na predhodno vprašanje, ali je tožnica sploh kršila kakršnakoli pravila, ki so veljala pri toženi stranki. Tožnica je namreč zatrjevala, da nikakršnih navodil v zvezi z uporabo kartice ni prejela. Kot dokaz je predlagala, da tožena stranka predloži akt o sistemizaciji ali drugi interni pravilnik, iz katerega bi izhajale kakršnekoli omejitve o uporabi kartice popustov. Iz izpovedi prič izhaja, da obstajajo zgolj interna navodila s temi navodili (da mora delavec v primeru večjih nakupov obvestiti vodjo prodajnega centra), pa so seznanjeni zgolj samo vodje prodajnih centrov in vodje blagajn. Tožena stranka ni nikoli zatrjevala, da je bila tožnica s takšnimi navodili seznanjena. Če bi sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, bi moralo ugotoviti, da tožnica ni prejela nobenih jasnih in konkretnih navodil kako uporabljati kartico in da zato ni kršila in ni mogla kršiti navodil, ki jih ni prejela. Zato je stališče sodišča prve stopnje, da tožnici ni povzročila neutemeljene grožnje, pravno zmotno. Ko delodajalec grozi delavcu z uvedbo postopka zaradi kršitev delovnih obveznosti, ki jih dejansko ni bilo, gre za protipravno grožnjo. Sodišče prve stopnje je zmotno presojalo že samo dejstvo, da je bilo ob sklenitvi sporazuma prisotnih kar sedem ljudi, da je bila tožnica vabljena na razgovor brez poprejšnje obdolžitve, do tega dejstva pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Navaja, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo vseh prič, ki jih je predlagala tožnica, ki bi lahko povedali, da je tožena stranka istega dne serijsko ravnala v vseh primerih delavcev, ki so tega dne prišli na razgovor. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do navedb tožnice, da je tožena stranka podpis sporazuma dosegla s kvalificirano zmoto. V okoliščinah, ko je bila tožnica izpostavljena psihičnemu pritisku in grožnjami s kazenskimi in civilnimi postopki, je tožena stranka tožnico držala v bistveni zmoti tako dolgo, dokler ni podpisala izpodbijanega sporazuma. Tožnica je bila vabljena na razgovor zaradi enega računa, ki naj bi ga blokirala na račun svojega sodelavca. Ob razgovoru naj bi ugotovila, da je tožnica opravljala veliko nakupov s kartico ugodnosti za zaposlene, da je te nakupe opravljala več let, tožena stranka je razpolagala ob razgovoru s podatki o nakupih tožnice, ob razgovoru pa je sprejela odločitev, da jo odpusti iz krivdnega razloga. Predlagala ji je, da je bolje, da podpiše sporazum. To dejstvo izrecno izhaja iz izpovedi priče B.Š.M.. Trdi, da jo je tožena stranka namenoma držala v zmoti in na ta način dosegla, da je podpisala sporazum. Tožena stranka tudi ni pojasnila, katero kaznivo dejanje se tožnici očita. V pozitivni zakonodaji ni najti kaznivega dejanja, ki bi ga bilo mogoče očitati tožnici, zato bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti in ustrezno ovrednotiti, da je tožena stranka s tem tožnico zgolj ustrahovala z namenom, da pri njej doseže podpis sporazuma. Sodišče prve stopnje bi moralo ustrezno ovrednotiti tudi dejstvo, ki izhaja iz izvedenega postopka, da je tožena stranka v celoti zamenjala vse delavce poslovodstva v ... Celje. Vse delavce je zamenjala na enak način. Ker obstoja nasprotje med vsebino izpovedi prič in razlogi, je sodišče v tem delu sodbe zagrešilo bistveno kršitev določb postopka.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da skuša tožnica prikazati, da ji je tožena stranka nedopustno grozila, s tem pri njej povzročila strah in nanjo tako vplivala, da je sklenila sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi. Meni, da omenjanje možnosti o uvedbi kazenskega postopka in postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne pomeni nedopustne grožnje. Po mnenju tožene stranke je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo izpovedi zaslišanih prič, kot verodostojne, ugotovljeno pa je bilo tudi predhodno vprašanje, ali je tožnica sploh kršila kakršnakoli pravila, ki so veljala pri toženi stranki. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere opozarja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče se strinja z dokaznimi zaključki in obrazložitvijo sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe pa še dodaja: Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da tožnica sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 7.12.2005 ni podpisala pod vplivom grožnje, kar bi predstavljalo tako napako volje, zaradi katere bi bil sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi ničen. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da dejstvo, da je bila tožnici dana možnost, da izbere ali bo sklenila sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, ali pa bo zaradi kršitev, ki jih je ugotovila tožena stranka, zoper njo uvedeni postopki v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ne pomeni, da je bil sporazum sklenjen pod vplivom prisile ali prevare. Štelo je, da predočanje delavcu, da bo zoper njega ukrepala, ne predstavlja nedopustne grožnje, ki bi lahko povzročila napako volje.

Po določbi 79. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/02, Ur. l. RS št. 42/2002) lahko pogodbo o zaposlitvi stranki kadarkoli razveljavita s pisnim sporazumom, ki mora vsebovati določbo o posledicah, ki nastanejo delavcu zaradi sporazumne razveljavitve pri uveljavljanju pravic iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Sporazum, ki ni sklenjen v pisni obliki, je neveljaven. Bistveno za veljavnost sporazuma je, da sta obe izjavi vsebinsko skladni in da je izpolnjena zahteva po pisni obliki. Sporazum med delavcem in delodajalcem o prenehanju pogodbe o zaposlitvi mora biti torej izraz resnične in prave volje pogodbenih strank. Pri tem je potrebno upoštevati podrejenost delavca, da ni dosežen s silo, grožnjo ali prevaro, da ni sklenjen v zmoti, da je prost vseh napak volje ter da se je delavec ob njegovem sklepanju zavedal pravnih posledic, ki zanj izhajajo pri temu načinu prenehanja pogodbe o zaposlitvi.

Po določbi 1. odstavka 11. člena ZDR/02 se glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali drugim zakonom drugače določeno.

Sodišče prve stopnje je glede presoje izpodbijanega sporazuma o odpovedi pogodbe o zaposlitvi svojo odločitev pravilno oprlo na določbe Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS št. 83/2001). Ugotovilo je, da tožnici pri podpisu sporazuma tožena stranka ni grozila, jo prevarala ali spravila v zmoto. Štelo je, da seznanitev tožnice o možnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in možnosti uvedbe kazenskega postopka ni grožnja ali prisila, ki bi lahko vplivala na voljo tožnice. Zaključek sodišča prve stopnje, da na strani tožnice pri podpisu sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi ni šlo za napake volje v smislu določil OZ, je pravni zaključek, s katerim se pritožbeno sodišče strinja.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da seznanitev delavca z možnostjo odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma kazenskega postopka zaradi nepravilnosti pri delu ni nedopustna grožnja, saj gre za postopke, ki jih je delodajalec v takšnim primerih upravičen in celo dolžan sprožiti. V sodni praksi je bilo že večkrat zavzeto stališče, da navedba delodajalca, da bo zoper delavca uvedel postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ni nedopustna grožnja. Tožena stranka je tožnici očitala zlorabo kartice ugodnosti za nakupe z 10 % popustom, ker naj bi tožnica preko kartice opravila preveč nakupov ne samo za osebno uporabo, temveč tudi za druge osebe, kljub temu, da naj bi obstajalo izrecno navodilo, da gre samo za osebno uporabo. Tožena stranka je tožnici predočila, da je zaradi njenega ravnanja zaupanje delodajalca do nje porušeno in da bodo sprožili zoper njo kazenski postopek, če bodo ugotovili škodo. Tožnica je zatrjevala, da posebnih navodil, razen pavšalnih, zapisanih na hrbtni strani kartice ni prejela, zato se ji ne more očitati kršitev delovnih obveznosti. Ravnanja tožene stranke ni mogoče opredeliti kot nedopustno grožnjo v smislu določb 45. člen OZ. Ta določa, da lahko stranka zahteva razveljavitev pogodbe, če je druga pogodbena stranka ali kdo tretji z nedopustno grožnjo pri njej povzročil utemeljen strah tako, da je zaradi tega sklenila pogodbo. Strah se šteje za utemeljenega, če se iz okoliščin vidi, da je grozila resna nevarnost življenju ali pa telesni ali drugi pomembni dobrini pogodbenih strank ali koga drugega. Zakonite grožnje (za sprožitev postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma kazenskega postopka) ni mogoče šteti za nedopustno. Prav tako ni mogoče trditi, da bi bila pri sklenitvi sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi podana bistvena zmota v smislu določb 46. člena OZ ali pa, da bi tožena stranka tožnico s prevaro spravila v zmoto, da je ta v svojo škodo sklenila sporazum (49. člen OZ). Okoliščine, v katerih je bil sklenjen sporazum, pa po oceni pritožbenega sodišča kažejo zgolj na neprimerno obnašanje tožene stranke – delodajalca do delojemalca – delavca.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica je priglasila pritožbene stroške in ker s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da jih krije sama.