Jedro

Iz podatkov upravnega spisa izhaja, in je tudi povzeto v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, da je prizadeta stranka po prejemu mnenja Ministrstva za zdravje, ki je predlagalo izvedbo presoje vplivov na okolje zaradi uporabe nevarnih snovi izocianata in poliola, spremenila poseg tako, da se na lokaciji nameravanega posega ne bo vršilo proizvodnje poliuretanske izolacije. Na podlagi teh podatkov je prvostopenjski upravni organ ugotovil, da se pri obratovanju predmetnega posega ne bodo uporabljale snovi, ki bi lahko povzročile večje nesreče, s čimer so bili po oceni prvostopenjskega upravnega organa odpravljeni vplivi, ki jih je Ministrstvo za zdravje prepoznalo kot pomembne. Tožnik tem ugotovitvam ne ugovarja, zato jih sodišče šteje kot nesporne.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Agencija Republike Slovenije za okolje je kot prvostopenjski upravni organ s 1. točko izreka izpodbijanega sklepa odločila, da za nameravani poseg ... ni treba izvesti presoje vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstvenega soglasja. V 2. točki izreka izpodbijanega sklepa je ugotovila, da v tem postopku stroški niso nastali.

2. V obrazložitvi navaja, da namerava nosilec nameravanega posega družba A. d. o. o., (prizadeta stranka v tem upravnem sporu) zgraditi proizvodno skladiščni objekt za proizvodnjo kontejnerjev (npr. bivalni kontejnerji, mobilne enote), na tam navedenih zemljiščih. V skladu z Uredbo o posegih v okolje, za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje (v nadaljevanju Uredba), je za nameravani poseg treba preveriti, ali je glede na njegove značilnosti, lokacijo in možne vplive treba izvesti presojo vplivov na okolje. Kot pomemben vpliv spornega posega je sicer prepoznal možnost nastanka izrednih razmer ob uporabi nevarnih snovi, vendar je prizadeta stranka med postopkom spremenila poseg, tako da ne bo več proizvodnje poliuretanov, zato je prvostopenjski upravni organ v skladu z določbami 51. a člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) ugotovil, da presoje vplivov na okolje za ta poseg ni treba izvesti.

3. Ministrstvo za okolje in prostor je kot drugostopenjski upravni organ zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep.

4. Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi opozarja, da je nevladna organizacija s statusom delovanja v javnem interesu. Toženki očita, da je nepopolno in napačno ugotovila dejansko stanje ter napačno uporabila materialno pravo. Meni, da bi prizadeta stranka morala predložiti načrt ukrepanja v primeru požara, saj iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da se v primeru gašenja požara odpadna voda odvaja v javno kanalizacijo, v primeru požara na strehi pa tudi delno ponika. Pridobiti bi morala tudi soglasje upravljavca komunalne čistilne naprave. Meni še, da toženka ni zagotovila, da ne bo prelivanja odpadne vode s strupenimi snovmi v reko .... V elaboratih namreč ni lovilcev olj in zadrževalnih bazenov za onesnažene vode ter drugih gasilnih sredstev za ustrezno ravnanje z nevarnimi snovmi, kar so tekočine po gašenju požara. Prav tako ni pridobila mnenja Direkcije za vode, s čimer je opustila dolžnostno ravnanje po previdnostnem načelu.

5. Toženki očita še, da je nekritično sledila navedbam prizadete stranke o ponovni uporabi dveh tretjin (tj. 44.320 m3) zemeljskega izkopa na gradbišču, saj iz elaboratov izhaja, da je fizično nemogoče uporabiti tolikšen volumen nastalega gradbenega odpadka. To pomeni, da bo treba na deponije odpeljati cca. 55.000 m3 zemeljskega izkopa, zato bi v skladu z določbami Uredbe o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov od prizadete stranke morala zahtevati pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja za to zemljino, izjave oziroma dokazila pooblaščenih prevzemnikov te zemljine in okoljevarstvena dovoljenja za parcele, na katerih se bo odlagalo to zemljino. Sodišču zato predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Uveljavlja tudi povrnitev stroškov tega postopka.

6. Sodišče je tožbo poslalo toženki in prizadeti stranki, toženka je sodišču dostavila upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila. Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo predlaga, naj sodišče tožbo zavrne in tožniku naloži plačilo stroškov postopka.

K I. točki izreka:

7. Tožba ni utemeljena.

8. V obravnavani zadevi je sporno, ali je za nameravani poseg gradnje proizvodno skladiščnega objekta za proizvodnjo kontejnerjev treba opraviti presojo vplivov na okolje.

9. V skladu z drugim odstavkom 51. a člena ZVO-1 je treba zahtevi, da upravni organ ugotovi, ali je za nameravani poseg v okolje treba izvesti presojo vplivov na okolje, priložiti opis tega posega, okolja ali delov okolja, za katere obstoja verjetnost, da bo poseg nanje vplival, in opis možnih pomembnih vplivov nameravanega posega na okolje ali dele okolja. Pri tej ugotovitvi upravni organ upošteva merila, ki se nanašajo na značilnosti nameravanega posega v okolje, njegovo lokacijo in značilnosti možnih vplivov posega na okolje. Zaradi izvedbe te ugotovitve lahko upravni organ zaprosi ministrstva in organizacije iz tretjega odstavka 52. člena tega zakona, da v 21 dneh od prejema zaprosila pošljejo pisno mnenje o tem, ali je za nameravani poseg treba izvesti presojo vplivov na okolje s stališča njihove pristojnosti (četrti odstavek 51. a člena ZVO-1).

10. Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da je prizadeta stranka obravnavano zahtevo vložila na obrazcu, ki je predpisan v prilogi 3 Uredbe ter je v njem opisala nameravani poseg, okolje oziroma dele okolja, za katere obstoja verjetnost, da bo poseg nanje vplival, in možne pomembne vplive nameravanega posega na okolje ali dele okolja. Iz podatkov upravnega spisa izhaja še, in je tudi povzeto v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, da je prizadeta stranka po prejemu mnenja Ministrstva za zdravje, ki je predlagalo izvedbo presoje vplivov na okolje zaradi uporabe nevarnih snovi izocianata in poliola, spremenila poseg tako, da se na lokaciji nameravanega posega ne bo vršilo proizvodnje poliuretanske izolacije. Na podlagi teh podatkov je prvostopenjski upravni organ ugotovil, da se pri obratovanju predmetnega posega ne bodo uporabljale snovi, ki bi lahko povzročile večje nesreče (po 6.8.1. točki 3. člena ZVO-1 sta to večja emisija in požar), s čimer so bili po oceni prvostopenjskega upravnega organa odpravljeni vplivi, ki jih je Ministrstvo za zdravje prepoznalo kot pomembne. Tožnik tem ugotovitvam ne ugovarja, zato jih sodišče šteje kot nesporne.

11. Glede vplivov na vode prvostopenjski upravni organ ugotavlja, da bosta v času obratovanja nameravanega posega nastajali padavinska in komunalna odpadna voda, padavinska voda se bo z zunanjih površin in streh odvajala delno v javno kanalizacijo deloma v ponikanje, v sklopu zunanje ureditve bo lovilnik olj, komunalna odpadna voda pa se bo odvajala v javno kanalizacijo. Prvostopenjski upravni organ ocenjuje tovrstni vpliv na vode kot manj pomemben. Tudi iz predložene dokumentacije (katere del je pojasnilo prizadete stranke z dne 5. 6. 2018 in Obrazec o revidiranih vplivih na okolje z dne 9. 8. 2018) izhaja, da pri uporabi gasilnih sredstev in njihovih vplivov na okolje ob požaru glede na lokacijo, infrastrukturo in vrsto dejavnosti ni posebnih zahtev za varstvo pred požarom, če se bo uporabljala kot gasilo izključno voda, v primeru uporabe gasilne pene za gašenje požara pa je treba peno zadržati na gorečem področju do razgradnje in preprečiti njeno iztekanje v kanalizacijski sistem.

12. Iz navedenega izhaja, da ne drži tožbena trditev, da niso predvideni ukrepi v primeru požara, tožnikove navedbe, da toženka ni zagotovila, da ne bo prišlo do morebitnega prelivanja odpadne vode v reko pa so po povedanem neutemeljene. Poleg tega tožnik tega ugovora ni podal že v upravnem postopku, zato mu toženka tudi ni mogla pojasniti, da bo morala prizadeta stranka natančnejši načrt ukrepanja v primeru požara predložiti kot del dokumentacije v postopku pridobivanja gradbenega in uporabnega dovoljenja po predpisih o gradnji objektov (glej Pravilnik o požarni varnosti v stavbah, Pravilnik o zasnovi in študiji požarne varnosti in Pravilnik o požarnem redu). Tudi mnenje upravljavca čistilne naprave je del postopka za pridobitev gradbenega dovoljenja (31. člen Gradbenega zakona oz. 3. točka prvega odstavka 66. člena Zakona o graditvi objektov).

13. Na navedeno odločitev tudi ne vpliva okoliščina, da je prvostopenjski upravni organ odločil brez mnenja Direkcije za vode, saj jo je k temu, kot to izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, pozval z dopisom z dne 15. 6. 2018 in ponovno 12. 7. 2018, vendar ta mnenja ni podala. Po petem odstavku 209. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) pa v tem primeru upravni organ izda odločbo tudi brez mnenja (v konkretnem primeru Direkcije za vode). V tem primeru se mora upravni organ sam opredeliti do vplivov nameravanega posega na vode, kar je v izpodbijanem sklepu prvostopenjski upravni organ tudi storil. 14. Neutemeljeno je tudi tožnikovo sklicevanje na previdnostno načelo. Iz mnenja Zavoda Republike Slovenije za varstvo narave (v nadaljevanju ZRSVN) namreč izhaja, da nameravani poseg ne posega na varovana območja (območje Natura 2000) in zavarovana območja, prav tako se ne pričakuje vpliva na območje Natura 2000 in zavarovana območja. To pomeni, da za nameravani poseg ni treba izvesti presoje sprejemljivosti po Pravilniku o presoji sprejemljivosti vplivov izvedbe planov in posegov v naravo in v skladu z zahtevami Direktive Sveta 92/42/EGS z dne 21. 5. 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prostoživečih živalskih in rastlinskih vrst (ti. Habitatna direktiva), v katerih je treba ravnati po previdnostnem načelu.

15. Tudi tožbene navedbe o ravnanju z zemljino so pavšalne in nekonkretizirane, nanje pa je odgovoril že upravni organ druge stopnje. Iz obrazložitve drugostopenjske odločbe je tako razvidno, da je upravni organ zavrnil tožnikov očitek o nezmožnosti vgradnje predvidene količine izkopa, ki naj bi pri izgradnji znašal 68.100 m3, pri čemer je del izkopa (44.320 m3) predviden za ponovno uporabo na gradbišču, ostalo bo oddano zbiralcu tega odpadka. Kot navaja, je količina zemeljskega izkopa, ki je predvidena za ponovno uporabo na gradbišču, razvidna iz predložene dokumentacije, del katere predstavljajo pojasnila prizadete stranke z dne 5. 6. 2018 in Obrazec o revidiranih vplivih na okolje z dne 9. 8. 2018, kakršnikoli posegi v zvezi z nezakonitim odlaganjem zemljine na okoliške oziroma tuje parcele pa so v pristojnosti inšpekcijskih organov. To pomeni, da je prizadeta stranka vsako količino neporabljene zemljine dolžna oddati prevzemnikom odpadkov, kar je tudi predvideno, kot to izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in zgoraj navedene dokumentacije. Toženka je v drugostopenjski odločbi povzela še odgovor prizadete stranke na pritožbo, na katerega se prizadeta stranka sklicuje tudi v odgovoru na tožbo. Iz tega odgovora prizadete stranke izhaja, da je količino zemeljskega izkopa določila na podlagi kulturnovarstvenih pogojev, natančno razmerje med izkopom, ki je primeren za vgradnjo, in nevgradljivim izkopom pa bo znano v času izvedbe izkopov, ker natančen geološki profil še ni znan, v vsakem primeru pa bo v skladu s poročilom o ravnanju z gradbenimi odpadki, ki mora biti izdelano ob zaključku gradnje. Pri tem se sklicuje na elaborata iz junija 2018 (izkopane in vgrajene količine in geotehnično in hidrološko poročilo) ter pojasni, da so v tem postopku navedene celo večje količine. Tožnik v tožbi ni predložil nobenih strokovnih dokazil, s katerimi bi izkazoval, da okoliščine o ravnanju z zemljino niso pravilne, niti ni konkretno pojasnil, kako naj bi morebitna razlika v predvideni količini izkopa (tj. 55.00 m3 neporabljene zemljine) pomembno vplivala na okolje. Iz izpodbijanega sklepa in predložene dokumentacije namreč izrecno izhaja, da je prizadeta stranka dolžna vso neporabljeno zemljino oddati le zbiralcem oziroma obdelovalcem takega odpadka, ki so vpisani v seznam Agencije Republike Slovenije za okolje, torej osebam, ki imajo za to ustrezna dovoljenja. Toženka je tudi že pojasnila, da je morebitno nezakonito odlaganje tega odpadka in delovanje brez ustreznih okoljevarstvenih dovoljenj po 82. členu ZVO-1 in Uredbe o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov predmet inšpekcijskih postopkov. Glede na navedeno tudi po presoji sodišča iz predvidenega načina ravnanja z odpadki ne izhajajo vplivi, ki bi lahko pomembno vplivali na okolje. Z izpodbijanim sklepom prizadeti stranki tudi ni dovoljeno nobeno ravnanje z zemljino, ki ne bi bilo skladno s predpisi.

16. Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (63. člen Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Za odločitev sodišča ni bilo treba izvajati dokazov, ki niso bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 51. člena ZUS-1), niti tožnik izvedbe dokazov v tožbi ni predlagal, zato je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

K II. točki izreka:

17. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne. Ker je sodišče v obravnavani zadevi odločilo v celoti na podlagi navedb, ki izhajajo iz izpodbijanega sklepa in podatkov upravnega spisa, sodišče tudi prizadeti stranki ni priznalo stroškov (prvi odstavek 155. člena Zakona o pravdnem postopku).