Jedro

Pri reševanju vprašanja obsega zapuščine je nepomembno, ali je zapustnica denar porabila v skladu s pravili solastninskega prava (vlagala naj bi v solastno nepremičnino). Če ga je porabila, potem pač ni del zapuščine.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana odločba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

V obravnavani zadevi tožnik trdi, da je toženec z zapustničinega bančnega računa dvignil denarna sredstva. Trdi, da ta denarna sredstva sodijo v zapuščino, zato zahteva njihovo vrnitev v zapuščino.

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo. Zavrnilo je predlog za povrnitev separatnih stroškov, ki ga je podala tožeča stranka.

Proti odločitvi o glavni stvari se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava, sodišču pa predlaga, naj sodbo bodisi razveljavi bodisi jo spremeni v njen prid. Bistvo pritožbe je v navedbah, da je tožena stranka ves čas postopka zatrjevala, da je denar dvigala v imenu in za račun pokojnice. Pokojnica je denarna sredstva porabila. Razlogi sodišča, da jih je porabila v nasprotju s pravili stvarnega prava, po stališču pritožbe niso relevantni.

Tožeča stranka se pritožuje zoper odločitev o separatnih stroških. Sodišču predlaga, naj tožeči stranki prizna pravico do povračila nadaljnjih pravdnih stroškov v višini 9.641,38 EUR.

Pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama. Odgovora na pritožbi stranki nista podali.

Pritožbi sta utemeljeni.

Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno napačna. Razlogi odločitve prvega sodišča so strnjeno povzeti v 4. odstavku na 7. strani sodbe. Zaradi preglednosti materialnopravnega preizkusa na pritožbeni stopnji pritožbeno sodišče te razloge dobesedno povzema: „Ker so bila vlaganja, ki jih je tožena zatrjevala v nepremičnino, opravljena brez veljavne pravne podlage in v nasprotju z določilom 67. člena SPZ (1), prej 15. člena ZTLR (2), pri čemer je sklicevanje tožene na pooblastila in izjave pokojne brezpredmetno, saj so bila izvedena brez soglasja tožnika in kljub njegovemu nasprotovanju, je oceniti, da je z deviznimi sredstvi razpolagala brez pravne podlage in jih je dolžna vrniti v zapuščino. Glede na navedeno je sodišče ocenilo, da obstoji zahtevek tožeče stranke v obsegu kot izhaja iz izreka sodbe.“ Takšno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje je napačno.

To, kaj obsega zapuščina, je na abstraktni ravni opredeljeno v 28. členu ZD (3). To je v prvi vrsti vse premoženje, ki ga je imel zapustnik ob svoji smrti, tudi tisto, s katerim je razpolagal z oporoko, in vse njegove terjatve, tudi tiste, ki jih ima proti kakšnemu dediču. Teza tožeče stranke je bila, da je toženec s hranilne knjižice zapustnice dvignil denar, ki je predmet tožbenega zahtevka, ter ga položil na svoj račun. Glede na določbo 2. odstavka 28. člena ZD bi bil ta denarni znesek (ta terjatev) sestavni del zapuščine, če bi se teza tožeče stranke v takšni obliki, kot je zgoraj predstavljena (torej brez drugih pravnorelevantnih okoliščin), potrdila.

Vendar tožena stranka tezi tožeče stranke nasprotuje. Trdi namreč, da je denar res dvignila, vendar kot pooblaščenec zapustnice, in sicer v njenem imenu in za njen račun. Sodišče prve stopnje je te okoliščine, ki tvorijo tezo tožene stranke, ovrednotilo kot pravno nepomembne. Tako je menilo predvsem zato, ker naj bi bil ta znesek vložen v nepremičnine, ki so bile v solasti obeh pravdnih strank in same zapustnice, v nasprotju s pravili o upravljanju s solastno stvarjo. Tožnik naj bi se namreč kot solastnik ne strinjal z vlaganji, kar pomeni, da so bila vlaganja nezakonita. Vendar pa, po ugotovitvah pritožbenega sodišča, te dejanske in pravne okoliščine niso pravnorelevantne pri reševanju vprašanja o obsegu zapuščine. Če bi se namreč v postopku potrdilo, da je zapustnica dvignjen denar vložila v adaptacijo nepremičnine (da je bil torej porabljen), potem ta denarni znesek pač ne spada več v zapuščino, ker ga je zapustnica za časa življenja porabila. Pri tem tudi ni pomembno, ali je bil denar vložen v nepremičnine neposredno ali pa je toženec sprva založil svoja denarna sredstva ter je prišlo kasneje do materialnopravnega pobota. Tisto, kar je pomembno, je, ali je zapustnica v svojem imenu denar porabila ali ne (ni pa, po drugi strani, pomembno, ali je to storila neposredno ali pa prek pooblaščenca – toženca).

Tožeča stranka bi uspela edino v primeru, če bi se izkazalo, da je toženec mimo ali preko pooblastila dvignil denar ter ga zadržal zase. V tem primeru bi prišlo do prehoda premoženja iz sfere zapustnice v sfero toženca. Ta premik pa bi utemeljeval zapustničino terjatev nasproti tožencu iz naslova neupravičene pridobitve. Ta terjatev bi potem predstavljala sestavni del zapuščine.

Vendar se sodišče prve stopnje z vsemi navedenimi vprašanji zaradi opisane napačne uporabe materialnega prava ni ukvarjalo.

Na podlagi 355. člena ZPP (4) je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo ter izpodbijano sodbo razveljavilo. V nadaljnjem postopku bo namreč potrebno odločiti o osrednjem sklopu dejanskih vprašanj. To bo moralo storiti sodišče prve stopnje, saj bi v primeru razpisa pritožbene obravnave pritožbeno sodišče poseglo v pravico strank do pravnega sredstva (5).

Tožeča stranka se pritožuje zoper odločitev o stroških. Ker je bila odločitev o glavni stvari razveljavljena, je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev o stroških. Ta je v skladu s 3. odstavkom 165. člena ZPP pridržana za končno odločbo.

(1) Stvarnopravni zakonik (Ur. l. RS, 87/2002); v tem delu ne gre za dobeseden povzetek razlogov sodbe sodišča prve stopnje, marveč za dopolnilo pritožbenega sodišča o podatkih pravnega vira. (2) Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 6/1980 – Ur. l. RS, št. 87/2002); velja enako kot v prejšnji opombi (3) Zakon o dedovanju (Ur. l. SRS, št. 15/76 – Ur. l. RS, št. 83/2001). (4) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 – Ur. l. RS, št. 45/2008). (5) Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča UP-2938/2007.