Jedro

Določba 3. člena ZZDej, ki jo tožena stranka kot pravno podlago za izdajo dovoljenja navaja v uvodu svoje odločbe, vsebuje le pooblastilo za izdajo dovoljenja za opravljanje dejavnosti, ne pa tudi pooblastila za odvzem dovoljenja, ki mora biti v zakonu posebej določeno. Ker ZZDej posebnih določb o odpravi oziroma razveljavitvi izdanega dovoljenja ne vsebuje, je odprava ali razveljavitev pravnomočne odločbe dopustna le na podlagi izrednih pravnih sredstev po določbah ZUP, če so za njihovo uporabo izpolnjeni predpisani pogoji.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se dovoljenje Ministrstva za zdravje št. 0142-480/2008/23 z dne 4. 12. 2013 v 4. točki izreka odpravi in zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka v 1. točki izreka odločila, da se zavodu A., izdaja dovoljenje za opravljanje specialistične zunajbolnišnične zdravstvene dejavnosti - splošna kirurgija, v prostorih na naslovu B. 2. točka izreka določa, da zdravstveno dejavnost opravlja prim. C.C., dr. med., spec. splošne kirurgije, rojen 15. 5. ..., v Č. 3. točka izreka določa, da mora vsako spremembo pogojev, ki so bili izpolnjeni ob izdaji tega dovoljenja, zavod v 15. dneh sporočiti Ministrstvu za zdravje. 4. točka izreka določa, da se s tem dovoljenjem razveljavi dovoljenje Ministrstva za zdravje, št. 503-16/01-03 z dne 19. 1. 2004 in 5. točka izreka določa stroške postopka. 4. točka izreka izpodbijanega dovoljenja, ki je edina sporna v tem postopku, je utemeljena z ugotovitvijo, da se pri vložniku dejavnost na področju spec. ambulantnega zdravljenja poškodb in bolezenskih stanj ter rehabilitacije kostno - mišičnega sistema v prostorih na naslovu ZD Ljubljana in D d.d., ne bo več izvajala, zato je bilo treba odločiti, da z izdajo tega dovoljenja preneha veljati dovoljenje št. 503-16/01-03 z dne 19. 1. 2004. 2. Tožnik v tožbi uveljavlja nezakonitost odločitve v 4. točki izreka dovoljenja. Tožnik je z vlogo z dne 1. 6. 2012 toženo stranko zaprosil zgolj za izdajo dovoljenja na novi lokaciji na naslovu B., pri čemer v prošnji ni navedel, da dejavnosti, o katerih je bilo odločeno z dovoljenjem št. 503-16/01-03 z dne 19. 1. 2004 ne bodo opravljali, niti ni predlagal razveljavitve starega dovoljenja. Dovoljenje št. 0142-480/2008/23 se nanaša na dejavnost „specialistične zunajbolnišnične zdravstvene dejavnosti - splošna kirurgija“, medtem ko se dovoljenje št. 503-16/01-03 nanaša na druge dejavnosti in sicer na „spec. ambulantno zdravljenje poškodb in bolezenskih stanj in rehabilitacijo kostno - mišičnega sistema“. V skladu s 3. členom Zakona o zdravstveni dejavnosti (v nadaljevanju ZZDej) in stališči sodne prakse morajo imeti subjekti dovoljenje za vse dejavnosti, ki jih opravljajo, zaradi česar izdaja dovoljenja za novo dejavnost ne more predstavljati utemeljenega razloga za razveljavitev starega. V starem dovoljenju je kot nosilec zdravstvene dejavnosti navedeni asist. mag. E.E., v novem dovoljenju pa je to prim. C.C., dr. med. specialist splošne kirurgije, torej dejavnost v imenu in za račun tožeče stranke v obeh dovoljenjih opravljata druga zdravnika.

3. V nadaljevanju uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka glede na to, da obrazložitev dovoljenja ne vsebuje navedbe predpisov in razlogov, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo odločitev upravnega organa. Odločba tožene stranke pravne podlage ne navaja. V uvodu dovoljenja je sicer naveden 3. člen ZZDej, ki pa opredeljuje postopek pridobivanja dovoljenja, ne pa njegove razveljavitve. Kršeno je materialno pravo, ker 3. člen ZZDej, ne more predstavljati podlage za razveljavitev starega dovoljenja.

4. Tožeča stranka ni bila seznanjena z dejstvom, da upravni organ vodi tudi postopek razveljavitve starega dovoljenja, št. 503-16/01-3 z dne 19. 1. 2004, in se ni imela možnosti udeleževati ugotovitvenega postopka. Gre za kršitev 146. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki določa postopkovne obveznosti organa do stranke. Ker tožnik ni imel možnosti sodelovanja v postopku, je tudi kršeno načelo materialne resnice iz 8. člena ZUP. Tožnik tudi ni zahteval razveljavitve starega dovoljenja št. 503-16/01-03 in je tako upravni organ o njem odločal brez zahteve stranke. Posledično je izpodbijani upravni akt ničen. Z izpodbijanim dovoljenjem se je ponovno odločalo o zdravstvenih dejavnostih tožnika, o katerih je že bilo pravnomočno odločeno. Poseg v pravnomočno odločitev je mogoč le z izrednimi pravnimi sredstvi (158. člen Ustave RS). Uveljavlja tudi poseg v ustavno pravico tožnika do svobodne gospodarske pobude (prvi odstavek 74. člena Ustave RS). Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in se izpodbijano dovoljenje v 4. točki izreka odpravi in se postopek v tem delu ustavi. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka. Podrejeno predlaga, da se tožbi ugodi in se ugotovi, da je tožena stranka z 4. točko izreka posegla v ustavno pravico tožnika do svobodne gospodarske pobude iz prvega odstavka 74. člena Ustave RS. Predlaga tudi povrnitev specificiranih stroškov postopka.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri dejanskih in pravnih razlogih navedenih v izpodbijani odločbi. Navaja, da je celoti sledila vlogi tožeče stranke. Pojasnila je tudi zakaj je prišlo do različnega poimenovanja zdravstvene dejavnosti in se sklicuje na Odredbo o določitvi enotnega šifranta vrst zdravstvene dejavnosti, s katero je bil vzpostavljen enoten sistem, ki vsebuje vrste zdravstvene dejavnosti in njihovo razvrstitev v različne nivoje.

K točki I izreka:

6. Tožba je utemeljena.

7. V obravnavanem primeru tožeča stranka vlaga tožbo zoper 4. točko izpodbijane odločbe, zato sodišče v tem sporu presoja samo zakonitosti odločitve iz te točke.

8. Izpodbijano dovoljenje je bilo izdano na podlagi 3. člena ZZDej, ki v v prvem odstavku določa, da zdravstveno dejavnost lahko opravljajo na podlagi dovoljenja ministrstva pristojnega za zdravje, domače in tuje fizične osebe, če izpolnjuje s tem zakonom določene pogoje. Sporno dovoljenje je bilo izdano na podlagi vloge zavoda A. z dne 4. 6. 2012, v katerem je navedeno, da se je A. dne 1. 6. 2012 preselil v nove prostore, kjer opravlja svojo dejavnost, za katere je že pridobil ustrezno dovoljenje št. 503-16/01-03 z dne 19. 1. 2004. Novi prostori se nahajajo na naslovu: B. (prej F.). Prosi za ogled prostorov in izdajo ustreznega dovoljenja.

9. Tožbeni ugovor, da tožena stranka v ZZDej, na podlagi katerega je bila izdana sporna odločba, nima pravne podlage za razveljavitev že zgoraj navedenega izdanega dovoljenja št. 503-16/01-03 z dne 19. 1. 2004, je utemeljen.

10. Določba 3. člena ZZDej, ki jo tožena stranka, kot pravno podlago za izdajo dovoljenja navaja v uvodu svoje odločbe, vsebuje le pooblastilo za izdajo dovoljenja za opravljanje dejavnosti, ne pa tudi pooblastila za odvzem dovoljenja, ki mora biti v zakonu posebej določeno. Ker ZZDej posebnih določb o odpravi oziroma razveljavitvi izdanega dovoljenja ne vsebuje, je odprava ali razveljavitev pravnomočne odločbe dopustna le na podlagi izrednih pravnih sredstev po določbah ZUP, če so za njihovo uporabo izpolnjeni predpisani pogoji. Iz obrazložitve izpodbijanega dovoljenja, ki se nanaša na 4. točko izreka, uporaba izrednih pravnih sredstev ne izhaja. Prav tako sodišče podlage za poseg v dovoljenje št. 503-16/01-03 z dne 19. 1. 2004 ni našlo v določbah ZZDej. Na podlagi navedenega je presodilo, da je bilo treba tožbi ugoditi že iz tega razloga. Ker je sodišče tožbi ugodilo že na podlagi navedenega tožbenega ugovora, ostalih tožbenih ugovorov ni presojalo, ker za odločitev niso pravno relevantni.

11. Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker v postopku za izdajo upravnega akta niso bila upoštevana pravila postopka in zadevo po tretjem odstavku tega člena glede točke 4 izpodbijane odločbe vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

K točki II izreka:

12. Tožnik je ob vložitvi tožbe zahteval tudi povrnitev stroškov postopka. Sodišče o zahtevi odloča na podlagi določbe tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi ali ugotovi nezakonitost izpodbijanega akta, se tožeči stranki glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister, pristojen za pravosodje. Prisojeni znesek plača tožena stranka. Upoštevaje določbo 2. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožeči stranki v upravnem sporu (Pravilnik) sodišče ugotavlja, da je tožnika v upravnem sporu zastopala pooblaščena odvetniška družba, zadeva pa je bila rešena na seji, zato je skladno z določbo drugega odstavka 3. člena Pravilnika tožniku priznalo stroške v višini 285 EUR, povečane za 22% DDV.