Jedro

V konkretnem primeru je sporno dejansko stanje glede pravilnosti vročitve poziva tožniku na dopolnitev vloge na predmetni Javni razpis. Vročitev s fikcijo po ustavno-skladni razlagi 87. člena ZUP je pravilna, če je stranki v postopku dana možnost za nasprotni dokaz. Pravilna vročitev stranki v postopku je eden od procesnih instrumentov za uresničevanje pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS in pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. Ta določba zagotavlja pravico do učinkovitega pravnega sredstva. Da bi bilo navedeno zagotovljeno mora biti stranka seznanjena z vsebino odločitve in to na pravilen način. To pa se zagotavlja z institutom vročitve v sodnih in upravnih postopkih. Tožnik je v zvezi s svojimi trditvami v upravnem postopku tudi podal relevantne dokazne predloge, do katerih pa se toženka v obrazložitvi svojega sklepa ni opredelila. Poleg navedenega predlaganega substanciranega zaslišanja zakonitega zastopnika tožnika ni izvedla, pri tem pa za v obrazložitvi sklepa za to ni navedla razlogov. Povsem utemeljen je tožbeni ugovor, da mu ni bila dana možnost, da se v postopku izjavi, podana pa je tudi kršitev načela zaslišanja stranke ter s tem bistvena kršitev določb postopka.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep ministrice Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti 41022-306/2016-3 z dne 9. 11. 2016 se odpravi in zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka roka do plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka zavrgla vlogo tožnika na Javni razpis za izbiro ponudnikov subvencionirane študentske prehrane v letih 2017 in 2018 za prijavljeno lokacijo A. - v nadaljevanju Javni razpis (točka 1 izreka). V tem postopku ni bilo stroškov (točka 2 izreka). Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je toženka 5. 9. 2018 tožnika pozvala na dopolnitev vloge. Na podlagi Javnega razpisa mora prijavitelj izkazati ali gre za lokal v njegovi lasti ali v najemu oz. podnajemu, česar tožnik ni izkazal. Če ima prijavitelj na Javni razpis lokal v najemu, mora izpolniti izjavo, da ima lokal v najemu ali podnajemu. Takšne izjave tožnik svoji vlogi ni priložil. Predložiti bi moral tudi kopijo najemne oz. podnajemne pogodbe, česar tožnik tudi ni storil. Če pa je prijavitelj na Javni razpis lastnik, mora izpolniti izjavo o lastništvu lokala. Tožnik v danem 8 dnevnem roku svoje vloge na Javni razpis ni dopolnil v skladu s pozivom toženke na dopolnitev vloge. Tožnik pošiljke ni prevzel, zato se v skladu s četrtim odstavkom 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) šteje, da je bila vročitev opravljena po preteku 15 dni, torej 23. 9. 2016. Ker tožnik v danem roku vloge na Javni razpis ni dopolnil v skladu s pozivom za dopolnitev vloge, je toženka tožnikovo vlogo kot nepopolno s predmetnim sklepom zavrgla.

2. Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (v nadaljevanju Ministrstvo) je s sklepom pritožbo tožnika zavrnilo (točka 1 izreka) in zavrnilo tudi tožnikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje (točka 2 izreka). V tem postopku stroški niso nastali (točka 3 izreka). Iz vsebine Javnega razpisa izhaja, da v primeru, če je prijavitelj najemnik ali podnajemnik lokala, mora podati izjavo in tudi predložiti kopijo najemne oz. podnajemne pogodbe. Če pa je lastnik lokala, mora prav tako predložiti izjavo o lastništvu. Navaja 10 točko Javnega razpisa, ki ureja vsebino popolne vloge in način poziva na dopolnitev vloge. Sklicuje se na 224. člen Pravilnika o postopkih za izvrševanje proračuna Republike Slovenije (v nadaljevanju Pravilnik), ki ureja postopek, s katerim razpisna komisija pozove vlagatelje na dopolnitev vloge v roku 8 dni. Nepopolne vloge, ki jih vlagatelj v danem roku ne dopolni, se zavržejo. Glede vročanja se sklicuje na prvi odstavek 87. člena, 86. člen, 96. člen in 103. člen ZUP, katerih vsebino navaja. Iz upravnega spisa izhaja, da je komisija pri pregledu vloge ugotovila, da je tožnikova vloga nepopolna, saj je iz nje izhajalo, da ima lokal v najemu oz. podnajemu, iz predložene najemne pogodbe pa je izhajalo, da je najemno razmerje sklenjeno od 1. 1. 2017 do 1. 1. 2018. V skladu z Javnim razpisom pa bi moralo biti najemno oz. podnajemno razmerje sklenjeno vsaj do 31. 12. 2018. Komisija je tožnika 5. 9. 2016 pozvala, da v roku 8 dni nepopolno vlogo na Javni razpis dopolni s predložitvijo najemne oz. podnajemne pogodbe, sklenjene vsaj do 31. 12. 2018. Tožniku je bila 7. 9. 2016 poizkušana vročitev poziva na dopolnitev vloge. Ker osebne vročitve po 87. členu ZUP ni bilo mogoče opraviti in je bilo ugotovljeno, da tožnik nima hišnega predalčnika, je bilo istega dne na vrata nalepljeno pisno sporočilo o prispelem pismu z obvestilom, da lahko pisanje prevzame v roku 15 dni. Rok začne teči 8. 9. 2016. Tožnik navedenega poziva v tem roku ni prevzel, zato je bila pošiljka 23. 9. 2016 vrnjena Ministrstvu s pripisom, da naslovnik nima hišnega predalčnika. Ker tožnik vloge ni ustrezno dopolnil v danem roku, je bil izdan izpodbijani sklep, ki tožniku prav tako ni bil vročen. Slednji je bil s pošiljko vrnjen Ministrstvu 15. 11. 2016 s pripisom, da ima naslovnik nov naslov in sicer B. Naveden sklep je bil tožniku vročen na sedežu Ministrstva 21. 11. 2016. 3. Na podlagi tretjega odstavka 87. člena ZUP velja vročitev za opravljeno z dnem, ko naslovnik prevzame dokument. Če dokumenta ne prevzame v 15 dneh, velja vročitev za opravljeno z dnem poteka tega roka. V navedenem primeru je bila vročitev (s fikcijo) opravljena 22. 9. 20916. Upoštevaje 8-dnevni rok za dopolnitev, določen v pozivu za dopolnitev vloge, pa 30. 9. 2016. Iz dopisa Pošte Slovenije z dne 23. 11. 2016 izhaja, da je bilo po neuspešnem poskusu vročitve pisma RB045606170SI (poziv na dopolnitev) na vhodnih vratih objekta (poleg hišnih predalčnikov) puščeno sporočilo o prispelem pismu. Ker pismo ni bilo prevzeto, ga je Pošta Slovenije 23. 9. 2016 vrnila pošiljatelju. Ugotovljeno je bilo, da naslovnik na naslovu nima označenega hišnega predalčnika. Sporočilo o prispelem pismu ima natisnjeno opozorilo, da če prejemnik pisma ne bo prevzel v 15 dneh, se po četrtem odstavku 87. člena ZUP šteje, da je bila vročitev opravljena z dnem poteka tega roka. Sporočilo je bilo skladno z desetim odstavkom 172. člena Uredbe o upravnem poslovanju. Na podlagi 169. člena ZUP je vročilnica javna listina, ki potrjuje in dokazuje vročitev naslovniku. Sicer je dovoljeno dokazovati, da so v javni listini navedena dejstva neresnična (prvi odstavek 171. člena ZUP), vendar je dokazno breme na strani tistega, ki neresničnost potrjenih dejstev zatrjuje. Tožnik s pavšalnimi ugovori ni izkazal dejstva, da je bila vročilnica nalepljena na napačna vrata. Iz dopisa Pošte Slovenije z dne 23. 11. 2016 izhaja poziv tožniku, naj v najkrajšem možnem času na naslovu C. poskrbi za jasno in nedvoumno oznako pravne osebe in za namestitev, označitev in vzdrževanje hišnega predalčnika. V pritožbi tožnik navaja, da je bilo po telefonskem razgovoru s Pošto Slovenije ugotovljeno, da je bilo obvestilo puščeno poleg hišnih predalčnikov na vhodnih vratih enega od vhodov v objekt, vendar tožnik v dokaz svojih navedb ni predlagal nobenega dokaza, npr. zaslišanja uslužbenca Pošte Slovenije, ki je vročitev opravil. Sklicuje se na 43. člen Zakona o poštnih storitvah, katerega vsebino navaja. Iz tožnikovih navedb in fotografij pa je razvidno, da ima tožnik hišne predalčnike nameščene na notranji strani gostinskega lokala, čeprav bi jih v skladu z zakonom moral imeti nameščene ob vhodu v poslovni prostor. Po povedanem ni mogoče pritrditi ugovoru tožnika o malomarnem ravnanju uslužbenca Pošte Slovenije in po liniji najmanjšega napora. Kot izhaja iz navedb Pošte Slovenija je bil poziv k dopolnitvi vloge vročen skladno z ZUP in Zakonom o poštnih storitvah.

4. Za vrnitev v prejšnje stanje, ki ga predlaga tožnik v pritožbi ni podanih pogojev, saj ni podanih opravičenih razlogov za zamudo, kar se presoja glede na subjektivne okoliščine predlagatelja. Razlogi so opravičljivi, če jih stranka ni zakrivila. Stranka mora dokazati, da ni kriva za zamude. Tožnik pa takšnega opravičljivega razloga ni izkazal. Tožniku poziva k dopolnitvi vloge ni bilo mogoče vročiti zaradi odsotnosti označenega hišnega predalčnika ob vhodu v poslovni prostor, kar je subjektivna okoliščina na strani tožnika. Ker je tožnik oddal vlogo na Javni razpis bi lahko pričakoval, da bo na naslov, naveden v vlogi, prejel različna pisanja. Razloge za vrnitev v prejšnje stanje mora stranka verjetno izkazati že ob vložitvi zahteve, kar pa tožnik ni storil. Tožnik s sklicevanjem na napako Pošte Slovenija takih okoliščin ni izkazal. Pošta Slovenije je tožnika opozorila na nujnost pravilno nameščenega in označenega hišnega predalčnika. Predlog tožnika za vrnitev v prejšnje stanje je Ministrstvo zavrnilo. Glede tožnikovega ugovora, da poziva na dopolnitev vloge nikoli ni prejel pa Ministrstvo pojasnjuje, da je bila vročitev opravljena skladu s 87. členom ZUP 22. 9. 2016, ker tožnik, kljub obvestilu o priporočeni pošiljki, pošiljke ni prevzel v roku 15 dni. Iz Javnega razpisa jasno izhaja, da bo komisija zavrgla vloge ponudnikov, ki ne bodo dopolnjene v danem roku. Aneksa k najemni pogodbi z dne 1. 9. 2016, predloženega v pritožbenem postopku, ni mogoče upoštevati, ker je bil predložen po poteku roka za dopolnitev vloge.

5. Tožnik v tožbi navaja, da iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je toženka tožnikovo vlogo na Javni razpis zavrgla, ker je 7. 9. 2016 poizkušala tožniku vročiti poziv za dopolnitev vloge, vročitev pa ni bila uspešna, ker Pošta Slovenije ni našla hišnega predalčnika tožnika, iz česar naj bi izhajalo, da ga nima. Zato je tožniku bilo na vrata nalepljeno sporočilo o prispelem pismu z obvestilom, da ga lahko prevzame v roku 15 dni od 8. 9. 2016. Navedenega pisma in sporočila tožnik nikoli ni prejel, saj nista bila puščena na vratih tožnika in tudi ne v njegovih prostorih. Ker je tožnik čakal na odgovor Ministrstva, je pri različnih subjektih poizvedoval o stanju postopka Javnega razpisa. O navedenem priča dopis Študentske organizacije Univerze v Ljubljani. Večkrat je tudi telefonsko poizvedoval o stanju zadeve pri Ministrstvu. Izpodbijani sklep je tožnik prevzel na Ministrstvu 21. 11. 2016. Tožnik nikoli ni imel sedeža na naslovu B. in tega naslova ne pozna, kar izhaja iz zgodovinskega izpisa iz sodnega registra. V danem primeru ne gre za novo dejstvo oz. nov dokaz. Da je Pošta Slovenija vročitev izvedla na citiran naslov, je tožnik izvedel šele s prejemom izpodbijanega sklepa. Zaradi napak pri vročanju je tožnik 24. 11. 2016 vložil tudi predlog za vrnitev v prejšnje stanje, kjer je navedel, da je prišlo do napake in da se njegov poslovni prostor oz. lokal nahaja na C. v veliki poslovno-stanovanjski stavbi z več vhodi, kar izhaja iz predloženih slik. Tožnikov lokal D. se nahaja na robu poslovne stavbe na naslovu C. in je vidno označen. Tožnik prilaga slika poštnih nabiralnikov na različnih lokacijah. Kot primere prilaga tudi sike hišnih predalčnikov družbe E. d.o.o., F., G. d.o.o., H. d.o.o. in drugih, ki imajo sedež na C. in kar podrobneje pojasni. Poštni uradnik je pri predalčniku družbe H. d.o.o. pustil obvestilo za tožnika in sicer v kotu in ni bilo nalepljeno na vratih. V prostor z navedenimi predalčniki tožnik sploh nima vstopa, saj se nahaja v poslovnih prostorih družbe H. d.o.o. in ostalih družb, ki jih navaja, kar vse je razvidno iz slik št. 8 do 10, kar je tožnik tudi navedel v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje. Tožnik je na navedeni lokaciji začel obratovati šele 3. 8. 2016, kar poštarju verjetno ni bilo znano in je obvestilo pustil na napačnem mestu. Poštar bi moral v primeru, ko ni našel hišnega predalčnika tožnika obvestilo pustit na njegovih vratih in ne v avli drugih subjektov. Dejansko stanje je bilo napačno ugotovljeno, saj vročitev s fikcijo dejansko ni bila opravljena. Tožnik je v vlogi na predmetni Javni razpis navedel vse svoje kontaktne podatke, vključno s telefonsko številko in elektronskim naslovom. V pritožbi in predlogu za vrnitev v prejšnje stanje pa je predlagal tudi izvedbo dokazov z zaslišanjem zastopnika tožnika in z vpogledom v predložene fotografije vhoda v tožnikov poslovni prostor in fotografije poslovne stavbe na naslovu C., iz katerih izhaja, da ima objekt več vhodov in da so bili tožnikovi poslovni prostori dobro označeni. Do predlaganih dokazov se toženka ni opredelila, marveč je zgolj navedla, da je vročilnica javna listina in da tožnik nasprotnega ni podkrepil z dokazi.

6. Toženka dejanskega stanja ni pravilno ugotovila. Tožnik je v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje priložil tudi sliko predalčnika tožnika in vhodnih vrat, iz katere jasno izhaja, da je tožnikov vhod jasno označen. Predmetni stanovanjski-poslovni objekt ima več vhodov. Gre za napako poštarja. Napako v dostavi pošiljk je priznala tudi Pošta Slovenije, ko je navedla, da je prišlo do napake pri vročanju pošiljke RB052086917SI. Še bolj nenavadno in napačno pa je poštar zavedel na pošiljki, da ima tožnik naslov B. Da gre za napako izhaja tudi iz javne baze AJPES, kar pojasni. Toženka je odločitev oprla zgolj na navedbe Pošte Slovenije z dne 23. 11. 2015, ni pa se opredelila do tožnikovih navedb glede napak na vročilnici z dne 15. 11. 2016 in tudi ne do navedb tožnika, da je imel predalčnik in vhod v poslovne prostore primerno označen, kljub navedbam Pošte Slovenije. Prav tako se ni opredelila do predloženih slik. Navedla je le, da je iz slik razvidno, da se predalčniki nahajajo znotraj poslovnih prostorov tožnika, kar ni pravilno glede na veljavno zakonodajo, kar pa ne drži. Predalčnik tožnika je lociran v skladu s 43. členom Zakona o poštnih storitvah v pritličju večstanovanjsko-poslovne stavbe in do njih poštar nemoteno dostopa. Materialno pravo je bilo napačno uporabljeno. Posledično je bilo tudi napačno ugotovljeno dejansko stanje. Navedeno izhaja iz obrazložitve odločbe Ministrstva, kjer je navedeno, da je nov naslov tožnika B., kar ne drži. Poleg navedenega pa je vhod v tožnikov poslovni prostor oz. vhod v gostinski lokal D. primerno označen z napisom, pa kljub temu poštar obvestila o pošiljki ni pričvrstil na vrata, primerno označena z napisom, marveč ga je pustil v napačnem vhodu družb H. d.o.o. in ostalih, ki jih navaja. Do vseh navedenih dejstev, ki jih je tožnik uveljavljal v pritožbenem postopku, se toženka ni opredelila. Krivda za zamudo roka je bila tako izključno na strani Pošte Slovenije in so tako razlogi za vrnitev v prejšnje stanje, ki jo je predlagal tožnik, povsem opravičljivi. Zamude roka tožnik ni v ničemer zakrivil. Poleg navedenega pa toženka ni izvedla predlaganih dokazov in se do njih tudi ni opredelila, kar predstavlja kršitev 8. člena in 9. člena ZUP. Tožnik se sklicuje na 9. člen in 138. člen ZUP, katerih vsebino navaja. Navedeni določbi sta bili kršeni, s čimer je bilo tudi materialno pravo nepravilno uporabljeno, kar pojasni. Kršen je bil 22. člen Ustave RS, saj tožniku ni bila dana možnost, da se izjavi v postopku in mu s tem ni bilo zagotovljeno enako varstvo pravic.

7. Nepravilno je toženka uporabila tudi določbo 43. člena Zakona o poštnih storitvah, ko je navedla, da bi moral imeti tožnik hišni predalčnik pritrjen na zunanjih stenah poslovnega prostora v večstanovanjski stavbi. Navedeno iz citirane določbe Zakona o poštnih storitvah ne izhaja. Izhaja pa, da se hišni predalčniki v večstanovanjskih objektih morajo nahajati v pritličju, omogočen mora biti neoviran dostop. Da je navedeno v konkretnem primeru zagotovljeno, izhaja iz predloženih slik. Ker toženka ni izvedla predlaganih dokazov in se do njih tudi ni opredelila, je kršila določbe 8. člena, 9. člena in 140. člena ZUP, s čimer je podana kršitev določb postopka. Če bi toženka izvedla dokaze, ki jih je predlagal tožnik, bi lahko prišla do zaključka, da je imel tožnik na naslovu C. pravilno označene poslovne prostore in predalčnik in da je poštar nepravilno poizkusil vročiti pismi RB045606170SI in RB052086917SI ter da je na nepravilnem mestu pustil obvestilo, kar je imelo za posledico, da je tožnik zamudil procesni rok za dopolnitev vloge na Javni razpis. S tem so podane okoliščine iz 103. člena ZUP. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi (pravilno odpravi, opomba sodišča ) in samo odloči o stvari in o stroških postopka oz., da zadevo vrne toženki v ponoven postopek in ji tudi naloži povrnitev stroškov tega postopka tožniku.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri odločitvi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Uvodoma povzema ugotovljeno dejansko stanje in potek postopka, kot izhaja iz obrazložitve sklepa Ministrstva. Toženka nasprotuje uporabi fotografij, ki jih je tožnik predložil k tožbi, saj gre za nove dokaze, ki so nastali po zaključku postopka. Iz njih je tudi razvidno, da so bile fotografije posnete po vročitvi sklepa Ministrstva na naslov tožnikove odvetnice, ki ga navaja. Tožnik izpodbija pravilnost vročitve poziva k dopolnitvi in posledično tudi pravilnost izdaje sklepa o zavrženju tožnikove vloge, kar utemeljuje, da mu poziv ni bil vročen brez njegove krivde oz., da je krivdo potrebno pripisati Pošti Slovenije. Iz dopisa Pošte Slovenije z dne 23. 11. 2016 izhaja, da je bilo po neuspešnem poizkusu vročitve pisma RB 045606170SI (poziv k dopolnitvi z dne 5. 9. 2016) na vhodnih vratih objekta (poleg hišnih predalčnikov) puščeno sporočilo o prispelem pismu. Ker pismo ni bilo prevzeto, ga je Pošta Slovenije 23. 9. 2016 vrnila pošiljatelju, saj je bilo ugotovljeno, da tožnik na naslovu nima označenega hišnega predalčnika, kamor bi Pošta Slovenije pismo lahko vložila. Sporočilo o prispelem pismu ima na hrbtni strani natisnjeno opozorilo s sklicevanjem na 87. člen ZUP. Vročitev je bila opravljena s fikcijo dne 33. 9. 2016. Upoštevaje 8 dnevni rok za dopolnitev vloge, določen v pozivu za dopolnitev vloge, pa bi moral tožnik nepopolno vlogo dopolniti do 30. 9. 2016. Ker tega ni storil, je toženka tožnikovo vlogo z izpodbijanim sklepom zavrgla.

9. Iz dokumentacije upravnega spisa je razvidno, da tožnik pri toženki ni nikoli poizvedoval, v kateri fazi je postopek. Dopis SOU Univerze v Ljubljani pa je datiran z 23. 11. 2016, kar je dva dni po tožnikovem osebnem prevzemu sklepa o zavrženju tožnikove vloge. Toženka se sklicuje na točki 12 in 13 predmetnega Javnega razpisa. Tožniku je bil izpodbijani sklep vročen na sedežu toženke 21. 11. 2016, po telefonskem pozivu tožnika, naj navedeni sklep prevzame, saj je Pošta Slovenije predmetno pošiljko že dvakrat vrnila pošiljatelju. Tožnik se je prijavil na predmetni Javni razpis z naslovom C. za lokal A. Na naslov: C. so bila tožniku vročena vsa pisanja. Iz fotografij, ki jih je tožnik predložil v pritožbenem postopku je razvidno, da se sedež podjetja nahaja v lokalu D. Na steklo zunanje stene navedenega lokala je prilepljen ročno napisan napis: „I.“, medtem ko hišnih predalčnikov na zunanji strani vhoda na fotografiji ni opaziti. Tožena stranka se do tega dokaza ni opredeljevala, saj ni mogoče z gotovostjo trditi, da je bil napis nalepljen že v času vročanja poziva k dopolnitvi in sklepa o zavrženju. Iz fotografij je razvidno, da se hišni predalčniki nahajajo na notranji strani vrat D. Iz elektronskega sporočila Pošte Slovenije z dne 23. 11. 2016 izhaja, da je bilo vročanje pošiljke RB045606170SI z dne 6. 9. 2016 izvedeno pravilno. Tožnik tudi ni dokazal, da nima dostopa do prostora, kjer se nahajajo hišni predalčniki na naslovu C. Toženka še pojasnjuje, da se ni opredelila do tožnikovega dokaznega predloga za zaslišanje zakonitega zastopnika tožnika o vročanju, ker je štela dopis Pošte Slovenije za verodostojen dokaz o načinu vročanja v konkretnem primeru, saj je naveden subjekt pooblaščen prav za vročanje pošiljk. Po presoji toženke pooblaščenec tožnika ne more pričati o načinu vročanja na predmetnem naslovu. O tem lahko priča le zaposleni Pošte Slovenije. Tožnik bi moral že od začetka poskrbeti za ustrezno namestitev hišnega predalčnika, na vidnem in označenem mestu. Tožnik v tožbi ugovarja, da toženka ni navedla razlogov, zakaj ni izvedla dokazov z zaslišanjem pooblaščenca tožnika, ki bi jasno razložil režim vročanja na naslovu C. in tožnikovo komunikacijo s Pošto Slovenije ter tudi ni zavzela stališča do priloženih slik, iz katerih izhaja, da je lokal oz. tožnikov poslovni prostor dobro označen. Toženka pojasnjuje, da je postopek vročanja enoten za vse ponudnike predmetnega Javnega razpisa ter usklajen z ZUP. Tožnik je posredoval elektronsko komunikacijo s Pošto Slovenije, iz katere izhaja potek opravljanja poštnih storitev. Pošta Slovenije je v sporočilu z dne 23. 11. 2016 tožnika podučila, da mora v najkrajšem možnem času poskrbeti za namestitev, označitev in vzdrževanje hišnega predalčnika. Tožnik bi moral za navedeno poskrbeti že ob svoji ustanovitvi, 3. 8. 2018. Prvi dokument pa je bil tožniku poslan 5. 9. 2016, torej en mesec kasneje. V tem času bi moral tožnik že poskrbeti za namestitev hišnega predalčnika.

10. Tožnik navaja, da je na predmetnem naslovu začel obratovati šele 3. 8. 2016 in da poštnemu uslužbencu ni bil poznan, zato je obvestilo o predmetni pošiljki pustil na napačnem mestu. S tem v zvezi toženka navaja, da je bil rok za oddajo vloge na predmetni Javni razpis 22. 8. 2016, na katerega se je tožnik prijavil z naslovom C. Tožnikova odgovornost pa je, da namesti hišni predalčnik za vročanje skladno s predpisi. Tožnik ugovarja, da je v vlogi navedel vse kontaktne podatke, vključno s telefonsko številko in elektronskim naslovom. S tem v zvezi se glede poziva tožniku na dopolnitev vloge toženka sklicuje na 224. člen Pravilnika.

11. Glede tožnikovega ugovora, da se toženka ni opredelila do napačnih navedb na vročilnici toženka pojasnjuje da je vročilnica javna listina, ki potrjuje in dokazuje vročitev naslovniku (169. člen ZUP). Dovoljeno pa je tudi dokazovati nasprotno (171. člen ZUP), vendar je dokazno breme na strani tistega, ki neresničnost potrjenih dejstev zatrjuje. Tožnik navedb ni z ničemer dokazal. Pravilnost vročanja poziva k dopolnitvi vloge pa je potrdila tudi Pošta Slovenije. Tožnik zatrjuje, da so dejstva na vročilnici napačno ugotovljena in da je bilo obvestilo puščeno v napačnem vhodu v predmetni objekt, vendar je kot dokaz predlagal zaslišanje zakonitega zastopnika tožnika, ki pa o tem ne more pričati, saj ne ve, kje je bilo obvestilo puščeno. O tem bi lahko pričal le uslužbenec Pošte Slovenije, ki je vročitev opravljal, česar pa tožnik ni predlagal. Glede ugovora, da bi morala toženka dejansko stanje pravilno ugotoviti, pa se toženka sklicuje, da je tožnik dolžan dokazati, da so dejstva, navedena v javni listini, napačno ugotovljena. Na navedeno bi tožnika moral opozoriti tudi njegov odvetnik. Glede tožnikovega ugovora o napačni razlagi 43. člena Zakona o poštnih storitvah pa toženka navaja vsebino navedene določbe. Ne strinja se, da so predalčniki tožnika nameščeni v pritličju večstanovanjske stavbe in da je dostop do njih neoviran. Tožnikovi predalčniki so nameščeni na notranji strani vrat D. Čim je poštni uslužbenec ugotovil, da tožnik nima hišnega predalčnika, dostop pa mnenju toženke, ni bil neoviran.

12. Ker gre v zadevi za procesni sklep je sodišče na podlagi 2. alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločalo po sodnici posameznici.

13. Tožba je utemeljena.

14. Iz listin upravnega spisa izhaja, da je med strankama sporno ali je toženka pravilno in zakonito z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikovo vlogo na predmetni Javni razpis. Sporno je, ali je bil tožniku pravilno vročen poziv, da naj v roku 8 dni svojo nepopolno vlogo na Javni razpis dopolni v skladu z napotki. Ker tožnik v danem roku svoje nepopolne vloge na predmetni Javni razpis ni dopolnil, je tožnikovo vlogo na predmetni Javni razpis toženka z izpodbijanim sklepom kot nepopolno zavrgla.

15. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je razpisna komisija 5. 9. 2016 tožnika pozvala, da naj v roku 8 dni nepopolno vlogo na Javni razpis dopolni s predložitvijo najemne oz. podnajemne pogodbe sklenjene vsaj do 31. 12. 2018. Na podlagi tretjega odstavka 87. člena ZUP v primeru, ko se vročitev ne da opraviti tako, kot je določeno v prvem odstavku tega člena ZUP, vročevalec pusti v hišnem predalčniku, na vratih stanovanja, poslovnega prostora ali delavnice pisno sporočilo. Če sporočila ni mogoče pustiti na prej določenih mestih, ga lahko pusti tudi v poštnem predalu, ali na drugem primernem mestu. V sporočilu navede, kje se dokument nahaja in da ga mora naslovnik prevzeti v 15 dneh. Na sporočilu in na samem dokumentu, ki bi ga moral vročiti, vročevalec navede vzrok take vročitve, datum in kraj, kjer je sporočilo pustil, ter se podpiše. Po določbi četrtega odstavka 87. člena ZUP vročitev po prejšnjem odstavku tega člena ZUP velja za opravljeno z dnem, ko naslovnik prevzame dokument. Če dokumenta ne prevzame v 15 dneh, velja vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka. Po preteku tega roka vročevalec pusti dokument iz prvega odstavka tega člena v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku naslovnika. Kolikor stranka nima predalčnika ali je ta neuporaben, vročevalec vrne pošiljko pošiljatelju. Pisno sporočilo iz prejšnjega odstavka tega člena ZUP mora vsebovati obvestilo o posledicah takega vročanja.

16. Med strankama je v predmetni zadevi sporna pravilnost vročanje poziva tožniku na dopolnitev vloge na predmetni Javni razpis. Iz upravnih spisov nesporno izhaja, da je bila tožnikova vloga na predmetni Javni razpis nepopolna, zato ga je razpisna komisija 5. 9. 2016 pozvala, da naj v roku 8 dni nepopolno vlogo dopolni. Tožniku je bila 7. 9. 2016 poizkušana vročitev poziva na dopolnitev vloge. Ker osebne vročitve po 87. členu ZUP ni bilo mogoče opraviti in je bilo ugotovljeno, da tožnik nima hišnega predalčnika, je bilo istega dne na vrata nalepljeno pisno sporočilo o prispelem pismu z obvestilom, da lahko pisanje prevzame v roku 15 dni. Rok začne teči 8. 9. 2016. Tožnik navedenega poziva v tem roku ni prevzel, zato je bila pošiljka 23. 9. 2016 vrnjena Ministrstvu s pripisom, da naslovnik nima hišnega predalčnika. V obravnavanem primeru je bila vročitev (s fikcijo) opravljena 22. 9. 20916. Upoštevaje 8-dnevni rok za dopolnitev, določen v pozivu za dopolnitev vloge, pa se je rok za dopolnitev vloge tožnika iztekel 30. 9. 2016. Iz dopisa Pošte Slovenije z dne 23. 11. 2016 izhaja, da je bilo po neuspešnem poskusu vročitve pisma RB045606170SI (poziv na dopolnitev) na vhodnih vratih objekta (poleg hišnih predalčnikov) puščeno sporočilo o prispelem pismu. Ker tožnik vloge na predmetni Javni razpis ni ustrezno dopolnil v danem roku, je bil izdan izpodbijani sklep, ki tožniku prav tako ni bil vročen in ga je Pošta Slovenije s pošiljko 15. 11. 2016 vrnila pošiljatelju s pripisom, da ima naslovnik nov naslov in sicer B. Izpodbijani sklep je bil tožniku vročen na sedežu Ministrstva šele 21. 11. 2016. 17. Med strankama je v predmetni zadevi sporno ugotovljeno dejansko stanje. Po mnenju tožnika vročitev s fikcijo dejansko v danem primeru ni bila opravljena. Tožnik navaja, da iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je toženka 7. 9. 2016 poizkušala tožniku vročiti poziv za dopolnitev vloge, ki pa ni bila uspešna, ker Pošta Slovenije ni našla hišnega predalčnika tožnika, zato je bilo na vrata nalepljeno sporočilo o prispelem pismu z obvestilom, da ga lahko prevzame v roku 15 dni, ki teče od 8. 9. 2016. Tega pisma in sporočila tožnik nikoli ni prejel, saj nista bila puščena na vratih tožnika in tudi ne v njegovih prostorih. Vhod v tožnikov poslovni prostor oz. vhod v gostinski lokal D. je primerno označen z napisom, pa kljub temu poštar obvestila o pošiljki ni pričvrstil na vrata, primerno označena z napisom, marveč ga je pustil v napačnem vhodu večstanovanjskega objekta na naslovu C., kjer se nahaja družba H. d.o.o. in druge družbe. Prišlo do napake uslužbenca Pošte Slovenije pri vročanju. Tožnikov poslovni prostor oz. lokal se nahaja na naslovu C. v veliki večstanovanjski-poslovni stavbi z več vhodi. Tožnikov lokal D. se nahaja na robu poslovne stavbe na naslovu C. in je vidno označen. Tožnik ugovarja, da bi moral uslužbenec Pošte Slovenije v primeru, ko ni našel hišnega predalčnika tožnika obvestilo pustiti na njegovih vratih in ne v avli drugih subjektov. Krivda za zamudo roka je bila po mnenju tožnika izključno na strani Pošte Slovenije in so tako v zadevi podani razlogi za vrnitev v prejšnje stanje, ki jo je predlagal tožnik in sicer povsem opravičljivi razlogi.

18. Med strankama je tako sporno dejansko stanje glede pravilnosti vročitve poziva tožniku na dopolnitev vloge na predmetni Javni razpis. Vročitev s fikcijo po ustavno-skladni razlagi 87. člena ZUP je pravilna, če je stranki v postopku dana možnost za nasprotni dokaz. Pri tem sodišče poudarja, da je pravilna vročitev stranki v postopku eden od procesnih instrumentov za uresničevanje pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS in pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. Ta določba zagotavlja pravico do učinkovitega pravnega sredstva. Da bi bilo navedeno zagotovljeno mora biti stranka seznanjena z vsebino odločitve in to na pravilen način. To pa se zagotavlja z institutom vročitve v sodnih in upravnih postopkih (enako Vrhovno sodišče RS v sodbi X Ips 78/2015 z dne 12. 4. 2017). Tožnik je v zvezi s svojimi trditvami v upravnem postopku tudi podal relevantne dokazne predloge, do katerih pa se toženka v obrazložitvi svojega sklepa ni opredelila. Poleg navedenega predlaganega substanciranega zaslišanja zakonitega zastopnika tožnika ni izvedla, pri tem pa za v obrazložitvi sklepa za to ni navedla razlogov. Po presoji sodišča je povsem utemeljen tožbeni ugovor, da mu ni bila dana možnost, da se v postopku izjavi, podana pa je tudi kršitev načela zaslišanja stranke ter s tem bistvena kršitev določb postopka.

19. Toženka se je res do do posameznih predlaganih dokazov tožnika opredelila v odgovoru na tožbo, v katerem je navedla, da je iz fotografij, ki jih je tožnik predložil v pritožbenem postopku razvidno, da se sedež podjetja nahaja v lokalu D. Na steklo zunanje stene navedenega lokala je prilepljen ročno napisan napis: „I.“, medtem ko hišnih predalčnikov na zunanji strani vhoda na fotografiji ni opaziti. V odgovoru na tožbo je tožena stranka tudi navedla, da se do tega dokaza ni opredeljevala, saj ni mogoče z gotovostjo trditi, da je bil napis nalepljen že v času vročanja poziva k dopolnitvi in sklepa o zavrženju. Nadalje toženka v odgovoru na tožbo tudi pojasnjuje, da se ni opredelila do tožnikovega dokaznega predloga za zaslišanje zakonitega zastopnika tožnika o vročanju, ker je štela dopis Pošte Slovenije za verodostojen dokaz o načinu vročanja v konkretnem primeru, saj je naveden subjekt pooblaščen prav za vročanje pošiljk. Po mnenju toženke pooblaščenec tožnika ne more pričati o načinu vročanja na predmetnem naslovu. O tem lahko priča le zaposleni Pošte Slovenije. Po povedanem tako med strankama ni sporno, da se toženka ni opredelila do posameznih tožnikovih dokaznih predlogov, kot to pravilno očita tudi tožnik v tožbi. Stališče toženke, da o konkretni vročitvi pošiljke lahko priča le zaposleni Pošte Slovenije pa tudi sicer po presoji sodišča ni pravilno, saj predstavlja vnaprejšnjo dokazno oceno, kar ni dopusten razlog za zavrnitev dokaza. Poleg tega stranki odvzema možnost izpodbijanja vsebine javne listine z drugimi zakonsko dopustnimi dokaznimi sredstvi. Takšno stališče tudi tožencu omejuje možnost izpodbijanja resničnosti javne listine zgolj na eno dokazno sredstvo in sicer zaslišanje vročevalca pošiljke, kar pomeni poseg v toženčevo pravico do dokaza, ki je sestavni del pravice do izjave. Obširen odgovor na tožbo pa tudi sicer ne more nadomestiti pravilne in zakonite obrazložitve sklepa Ministrstva, ki mora vsebovati vse elemente, ki jih ZUP predpisuje kot sestavine upravnih odločb. 20. Na podlagi prvega odstavka 214. členu ZUP mora obrazložitev upravne odločbe obsegati navedbe o dejstvih, ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na kateri je le-to oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo kakor tudi razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku. Pomanjkljiva obrazložitev upravne odločbe pa tudi onemogoča oz. omejuje učinkovito varstvo pravic strank v postopku, kar je v nasprotju z določbo 22. člena Ustave RS. Pravica tožnika do pravnega sredstva je namreč lahko učinkovita le, če organ, ki odloča, svojo obrazložitev poda konkretno ter tudi konkretno poda dokazno oceno dokazov oziroma se konkretno opredeli do dokaznih predlogov strank v postopku. Po presoji sodišča dejansko stanje v predmetni zadevi ni bilo v zadostni meri ugotovljeno (2. točka 214. člena ZUP), izpodbijana odločba nima razlogov (bistvenih elementov) za presojo dokazov (3. točka 214. člena ZUP) ter za odločitev v zadevi (5. točka 214. člena ZUP). Navedeno predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z določbo tretjega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

21. V postopkih javnih razpisov je po ustaljeni upravno-sodni praksi potrebno natančno presoditi materialne in procesne vidike spora. Javni razpis in izbira sta tudi v funkciji varovanja enakih možnosti kandidatov iz 14. člena Ustave RS, da pod enakimi pogoji konkurirajo za za javna sredstva. Za razpisni postopek, kot je obravnavani, je po mnenju sodišča potrebno upoštevati tudi dejstvo, da gre za javno-pravno stvar in ne le za odločanje o pravici tožeče stranke, kar je sicer značilnost upravne zadeve. Pri postopku javnega razpisa gre namreč za poseben postopek, v katerem je enakost obravnavanja vseh kandidatov, ki so se na razpis prijavili, ključnega pomena.

22. V skladu z predhodno navedenim je izpodbijani sklep nezakonit. Ker so bila v postopku pred izdajo izpodbijanega sklepa kršena relevantna pravila postopka in je bilo posledično dejansko stanje v zadevi nepopolno ugotovljeno, je sodišče na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo in zadevo vrnilo v ponoven postopek, ob upoštevanju četrtega in petega odstavka 64. člena ZUS-1. V ponovnem postopku naj upravni organ navedene kršitve pravil upravnega postopka odpravi. Pri tem mora izdati akt, ki bo imel vse sestavine, kot jih predpisuje ZUP, s posebnim poudarkom na elementih, ki jih mora vsebovati obrazložitev in jih določa 214. člen ZUP (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

23. Sodišče v zadevi ni samo (meritorno) odločilo o stvari, ker v skladu z določbo prvega odstavka 65. člena ZUS-1 za to ni bilo podane podlage.

24. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega odločbe in upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi.

25. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), ki se povišajo za 22% DDV (davčna stopnja DDV veljavna v trenutku vložitve predmetne tožbe), torej za 62,70 EUR, skupaj 347,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).