Jedro

Ker je obtoženka izvrševala kaznivo dejanje poneverbe po 2. in 1. odst. 245. čl. KZ več kot pet let, prisvajanje denarja pa je spretno prikrivala z vodenjem dvojne blagajniške dokumentacije, prilastila pa si je kar 8.540.002,50 SIT, ji kljub odkritemu priznanju, in delni povrnitvi povzročene škode ter petletnemu časovnemu zamiku od storitve kaznivega dejanja ni mogoče izreči pogojne obsodbe.

Izrek

Pritožba obtoženke M. J. se z a v r n e kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Po I. odstavku 98. člena v zvezi s IV. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se obtoženo M. J. oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo obtoženko M. J. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja poneverbe po II. v zvezi s I. odstavkom 245. člena KZ in ji je bila ob uporabi omilitvenih določil izrečena kazen osem mesecev zapora. Obtoženka je še dolžna plačati P.S., d.d., odškodnino v višini 3.947.002,50 SIT in zakonite zamudne obresti, in sicer: od zneska 6.947.002,50 SIT od 10.7.1997 do 30.7.1997, od zneska 6.447.002,50 SIT od 31.7.1997 do 3.10.1997, od zneska 5.447.002,50 SIT od 4.10.1997 do 15.1.1998 in od zneska 3.947.002,50 SIT od 16.1.1998 dalje do plačila. Takšen premoženjskopravni zahtevek je bil oškodovani P. S., d.d., prisojen, obtoženka pa ga je tudi pripoznala. Po členu 95/IV ZKP je obtoženko oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke II. odstavka 92. člena ZKP.

Zoper to sodbo je vložila pritožbo obtoženka M. J. po zagovornici zaradi odločbe o kazni. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izreče obtoženki pogojno obsodbo ter ji določi primerno dolgo preizkusno dobo in poseben pogoj, da v primernem roku povrne nastalo škodo oškodovancu.

Višja državna tožilka je v pisnem stališču predlagala zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnica v pritožbi navaja argumente za izrek pogojne obsodbe. Tako navaja posebne psihične okoliščine, v katerih se je znašla obtoženka že med izvrševanjem kaznivega dejanja in tudi kasneje, ko je bilo kaznivo dejanje odkrito. Tako se je z jemanjem denarja iz blagajne ujela v začaran krog in tako njeno življenje od leta 1992 sploh ni bilo več življenje, ker je živela v nenehnem strahu, da jo bodo odkrili. Zaradi sramu in zaničevanja se je zaprla v ječo - v svoj dom, s svojimi krajani pa se ne zmore in ne upa več srečevati. Obtoženka se zaveda svojega dolga, več kot polovico ga je že poravnala, ob tem pa je še poudarila vlogo moža, ki ji je stal ob strani in žrtvoval vse svoje dobrine, da bi poplačal čimveč dolga. Izgubila je službo, nove zaposlitve pa ne more dobiti. Življenje samo je za obtoženko dovolj velika in visoka kazen in da bi v primeru pogojne obsodbe in izreku posebnega pogoja morala povrniti nastalo škodo, grožnja dolgoletne zaporne kazni ob ponovni storitvi kaznivega dejanja pa bi bila veliko bolj generalno preventivna kot pa zaporna kazen.

Preizkus izpodbijane sodbe v odločbi o kazni je pokazal, da je sodišče prve stopnje upoštevalo in pravilno ovrednotilo vse ugotovljene okoliščine, ko se je odločilo za izrek zaporne kazni in tako, upoštevaje omilitvena določila, izreklo zaporno kazen osmih mesecev. V obravnavanem primeru gre za eno hujših kaznivih dejanj poneverbe. Obtoženka je namreč kaznivo dejanje izvrševala daljše časovno obdobje, od začetka leta 1992 pa do 6.6.1997, in si prisvojila veliko vsoto denarja, vse skupaj pa načrtno in spretno prikrivala, tako da je vodila dvojno dokumentacijo in ni bila nikoli dalj časa odsotna z delovnega mesta. Denar je jemala pet let, ves čas pa se je , kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, svojega nezakonitega početja zavedala. Obtoženka bo morala povrniti nastalo škodo ne glede na izrečeno kazen, pritožbeno sodišče pa je mnenja, da je njena skrb, da škode ne bo mogla povrniti, če bo v zaporu, pretirana. V osmih mesecih na prostosti bi še ob tako dobri službi težko zaslužila vsoto, ki jo je dolžna. Ne gre pa prezreti tudi dejstva, da obtoženka od leta 1998 pa do izdaje sodbe leta 2002, kljub temu, da je bila na prostosti, ni vrnila ničesar več.

Iz navedenih razlogov pritožbeno sodišče v skladu s členom 391 ZKP pritožbi ni ugodilo.

Ob odločanju o pritožbi pritožbeno sodišče ni zasledilo nobenih nepravilnosti, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti v skladu s 383. členom ZKP.

Zaradi neuspeha s pritožbo bi morala obtoženka plačati stroške pritožbenega postopka. Glede na njene premoženjske razmere, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, pa jo je sodišče druge stopnje oprostilo te plačilne dolžnosti.