Jedro

Tisti, ki zatrjuje, da so zarubljene premičnine v njegovi lasti, mora v skladu s 182. členom ZDavP-2 davčnemu organu predložiti dokaze o lastništvu oziroma drugi pravici na zarubljeni premičnini. Če davčni organ predloženega dokaza ne šteje za verodostojnega ali zadostnega, napoti osebo, ki je dokaz predložila, da v 8 dneh vloži pri sodišču tožbo zoper davčni organ na ugotovitev lastninske pravice ter o tem obvestiti davčni organ. Če navedena oseba ne predloži dokaza, da je v predpisanem roku vložila tožbo pred sodiščem, se postopek davčne izvršbe nadaljuje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Tožnikov zahtevek za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je upravni organ odločil, da se ne ugodi tožnikovemu ugovoru zoper sklep o davčni izvršbi na premičnine, št. DT 42912-5483/2008-1 (09072-01) z dne 5. 3. 2008 (1. točka izreka). Tožnika se napoti, da v osmih dneh pri sodišču vloži tožbo zoper davčni organ na ugotovitev lastninske pravice za osebni vozili VW Passat Variant Comfortline, letnik 2004, ind. št. WWZZZ3BZ5E047986 in Ford Mondeo 2,0 TDI, letnik 2004, ind. št. WF04XXGBB44G59276. Postopek davčne izvršbe se do poteka osemdnevnega roka za vložitev tožbe prekine. Tožnik je dolžan v roku osmih dni davčnemu organu dostaviti dokazila o vloženi tožbi, v nasprotnem primeru se postopek davčne izvršbe nadaljuje (2. točka izreka). Zarubljeni motorni vozili bosta v 15 dneh po vročitvi tega sklepa s strani davčnega organa prepeljani v hrambo pooblaščeni osebi za hrambo zarubljenega premoženja (3. točka izreka). Tožnikov zahtevek za povrnitev stroškov postopka se zavrne (4. točka izreka).

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa davčni organ navaja, da je s svojim sklepom o davčni izvršbi na premično premoženje z dne 5. 3. 2008 uvedel postopek davčne izvršbe zaradi neporavnanih davčni obveznosti zoper dolžnika - pravno osebo A. d.o.o. Na podlagi omenjenega sklepa je davčni organ dne 7. 3. 2008 zarubil obe navedeni osebni motorni vozili, ki sta se nahajali na prodajnem prostoru podjetja B. d.o.o. Navedeni sklep o davčni izvršbi z dne 5. 3. 2008 in rubežni zapisnik z dne 7. 3. 2008 sta bila dne 11. 3. 2008 vročena odgovorni osebi pravne osebe A. d.o.o., rubežni in cenilni zapisnik z dne 28. 3. 2008 pa je bil odgovorni osebi citirane pravne osebe vročen dne 23. 4. 2008. Na vročena rubežna in cenilna zapisnika ni bilo pripomb, prav tako pravna oseba (družba A. d.o.o.) ni ugovarjala, da ni lastnik zarubljenih avtomobilov. Dne 31. 3. 2008 je bilo opravljeno zaslišanje tožnika, o čemer je davčni organ sestavil zapisnik. Tožnik je davčnemu organu takrat predložil blagajniški prejemnik št. 8/00051 z dne 3. 3. 2008 v višini 11.600,00 EUR za plačilo navedenega računa ter posojilno pogodbo, kar naj bi po mnenju tožnika izkazovalo lastništvo tožnika osebnega vozila VW Passat Variant Comfortline, letnik 2004, ind. št. WWZZZ3BZ5E047986 . Za osebno motorno vozilo znamke Ford Mondeo 2,0 TDI, letnik 2004, ind. št. WF04XXGBB44G59276 tožnik blagajniškega prejemka ni posedoval, plačilo pa je izkazoval z bančnimi izpiski na račun v tujini.

Po ugotovitvah inšpekcijskega nadzora in postopka davčne izvršbe je prodajalec spornih osebnih motornih vozil - družba A. tožniku naknadno, po opravljenem rubežu izdal fakture za zarubljena vozila s pripadajočimi blagajniškimi prejemki, ki jih je z namenom izognitve rubežu ustrezno datiral za nazaj in tako poskušal prikazati, da je do prodaje vozil prišlo že pred izvedbo rubeža. Da so bili navedeni pravni posli navidezni in sklenjeni za nazaj, je razvidno iz naslednjih dejstev in okoliščin: da prodajalec A. d.o.o. tekom rubežnega postopka ni podal nikakršne izjave o predhodni prodaji zarubljenih vozil in prenosu lastništva pred opravljenim rubežem, ampak je nasprotno sodeloval v postopku izterjave in se celo zavezal k dostavi zarubljenih vozil; številke in datumi izdanih računov si ne sledijo v zaporedju, kar dokazuje prirejanje poslovne dokumentacije s strani prodajalca; račun št. 8/00012 z dne 27. 2. 2008, ki naj bi dokazoval nakup vozila Ford Mondeo, 2,0 TDI bistveno odstopa od uporabljenega načina označevanja računov, ki ga je podjetje A. d.o.o. uporabljajo v predhodnih transakcijah; pri navedenih poslih tudi ni prišlo do zatrjevanih denarnih transakcij, saj tožnik v postopku ni mogel izkazati denarnega toka za nakup zarubljenih vozil. Glede na navedeno je tožnikov ugovor zoper sklep o davčni izvršbi na premičnine (citirana sporna osebna motorna vozila) št. DT 42912-5483/2008-1 (09072-01) z dne 5. 3. 2008, neutemeljen. V skladu z določili 3. odstavka 182. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06 s spr., v nadaljevanju ZDavP-2) se tožnika napoti, da v osmih dneh od vročitve tega sklepa pri pristojnem sodišču vloži tožbo zoper davčni organ na ugotovitev lastninske pravice za zarubljeni osebni vozili, pri čemer je dolžan v roku osmih dni davčnemu organu dostaviti dokazila o vloženi tožbi. Postopek davčne izvršbe se do poteka osemdnevnega roka za vložitev tožbe prekine, v primeru izostanka tožbe, pa se postopek davčne izvršbe nadaljuje. V skladu z določili 186. člena ZDavP-2 se zarubljeno premoženje praviloma hrani pri davčnemu organu oz. s strani davčnega organa pooblaščeni osebi, lahko pa se z dovoljenjem davčnega organa hrani tudi pri dolžniku. Glede na navedeno davčni organ ugotavlja, da ni zakonske podlage za hrambo stvari pri tožniku, zato bo sporni osebni motorni vozili hranil davčni organ oz. z njegove strani pooblaščena oseba.

Tožnik v tožbi navaja, da je pri davčnemu organu vložil ugovor tretjega zoper citiran sklep o davčni izvršbi na premičnine z dne 5. 3. 2008, čemur pa davčni organ z izpodbijanim sklepom z dne 9. 5. 2008 ni ugodil, ampak je tožnika napotil na vložitev tožbe na ugotovitev lastninske pravice. Tako je bil tožnik na eni strani napoten, da preko sodišča dokazuje svojo lastninsko pravico na osebnih vozilih, po drugi strani pa je (njegov) ugovor tretjega že zavrnjen. Davčni organ bi moral z odločitvijo o ugovoru tretjega počakati do odločitve o obstoju lastninske pravice na obeh motornih vozilih, saj gre za predhodno vprašanje v postopku davčne izvršbe, zaradi česar bi bilo treba davčni postopek prekiniti. Iz dikcije 3. odstavka 182. člena ZDavP-2 izhaja, da je za ugotavljanje lastninske pravice pristojno sodišče. S tem, ko je davčni organ o njegovem ugovoru odločil meritorno, je kršil določbe drugega in tretjega odstavka 151. člena ter 5. točke 1. odstavka 153. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06, v nadaljevanju ZUP), ki se v davčnem postopku na podlagi 3. odstavka 2. člena ZDavP-2 uporablja subsidiarno. Podrejeno ( kolikor sodišče ne bi sledilo doslej navedenemu) pa še navaja, da so navedbe davčnega organa, po katerih so pravni posli sklenjeni navidezno, v nasprotju z navedbami davčnega dolžnika (torej družbe A.). Iz dopisov davčnega dolžnika z dne 25. 3. 2008 in 8. 4. 2008 izhaja, da se rubijo osebna vozila, ki v trenutku sestavljanja zapisnika niso bila več last podjetja A. d.o.o. Zato so navedbe davčnega organa, da davčni dolžnik A. d.o.o. ni podal nikakršne izjave o prodaji vozil, neutemeljene. Kolikor bi šteli, da gre v davčnem postopku za nasprotujoče interese stranka (na eni strani davčnega dolžnika in na drugi strani tretjega), bi moral davčni organ izvesti ustno obravnavo, v skladu z 2. odstavkom 9. člena ZUP. Za tožnika kot kupca tudi ni relevantna ugotovitev davčnega organa, da si številke in datumi izdanih računov ne sledijo v zaporedju, saj tožnik kot kupec nima vpliva na poslovno dokumentacijo davčnega dolžnika kot prodajalca in na njegovo notranje poslovanje. Tožnik je obe vozili plačal, ni pa bil seznanjen z davčnim postopkom zoper davčnega dolžnika vse do dne 28. 3. 2008, ko je davčni organ opravil rubež premičnin na naslovu ... Z izstavitvijo računa, plačilom kupnine in izročitvijo obeh osebnih vozil v posest kupca (tožnika) je bila prodajna pogodba sklenjena. Ker je bil pravni posel sklenjen, sta bili obe vozili tožniku tudi izročeni v posest, s tem pa je skladno z določbo 60. člena Stvarno-pravnega zakonika na obeh vozilih tožnik pridobil lastninsko pravico. Iz navedenega izhaja, da je upravni organ bistveno kršil pravila postopka, zaradi česar tudi dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno. Sklepa o davčni izvršbi št. DT 42912-5483/2008-1 (09072-01) z dne 5. 3. 2008 tožnica vse do dneva vložitve tožbe ni prejela in ni mogla preveriti ali sta zarubljeni vozili v izreku navedenega sklepa o izvršbi sploh navedeni. Upravni organ tožnico tudi ni poučil o pravicah, ki jih ima v postopku davčne izvršbe. S takšnim ravnanjem je davčni organ kršil 7. člen ZUP in 7. člen ZDavP-2. Navedenemu je tožnik oporekal že v ugovoru tretjega, vendar se upravni organ do tega v obrazložitvi izpodbijanega sklepa sploh ni opredelil. Tožnik predlaga, da sodišče odpravi izpodbijani sklep, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri svojih navedbah iz izpodbijanega sklepa in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Dne 1. 1. 2007 je pričel veljati Zakon o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1), ki v 13. členu določa, da Upravno sodišče RS odloča po posamezniku ali v senatu, skladno z določbami tega zakona. Ker gre v predmetni zadevi za enostavno dejansko in pravno stanje, so tako izpolnjeni pogoji iz 3. alineje 2. odstavka 13. člena ZUS-1, je zato sodišče odločilo po sodniku posamezniku.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Upravni organ je za svojo odločitev navedel tudi prave in utemeljene razloge. Zato se sodišče sklicuje na razloge prvostopne, kakor tudi drugostopne odločbe, in jih v sodbi ne ponavlja, v skladu z določbo 2. odstavka 71. člena ZUS-1. V obravnavanem primeru je tožnik v postopku izvršbe, ki se je vodil zoper davčnega dolžnika pravno osebo A. d.o.o., vložil ugovor tretjega zoper sklep o izvršbi št. DT 42912-5483/2008-1 (09072-01) z dne 5. 3. 2008 na podlagi 158. člena ZDavP-2. V skladu z navedeno določbo lahko vloži ugovor zoper sklep o izvršbi kdor izkaže za verjetno, da ima na predmetu davčne izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo. Tisti, ki zatrjuje, da so zarubljene premičnine v njegovi lasti, mora v skladu s 182. členom ZDavP-2 davčnemu organu predložiti dokaze o lastništvu oz. drugi pravici na zarubljeni premičnini. Kolikor davčni organ predloženega dokaza ne šteje za verodostojnega ali zadostnega, napoti osebo, ki je dokaz predložila, da v 8 dneh vloži pri sodišču tožbo zoper davčni organ na ugotovitev lastninske pravice ter o tem obvestiti davčni organ. Če navedena oseba ne predloži dokaza, da je v predpisanem roku vložila tožbo pred sodiščem, se postopek davčne izvršbe nadaljuje (3. odstavek 182. člena ZDavP-2).

Postopanje davčnega organa v zvezi z ugovorom tretjega zoper sklep o izvršbi ima po določbi 2. odstavka 158. člena ZDavP-2 za posledico zadržanje davčne izvršbe do odločitve o ugovoru. Davčni organ je dolžan odločiti o utemeljenosti ugovora po vsebini, upoštevaje določbo 182. člena ZDavP-2. Navedena določba v primeru zavrnitve ugovora davčnemu organu nalaga, da tretjo osebo napoti sprožitev postopka za ugotovitev lastninske pravice. Ker je torej postopek v zvezi z ugovorom tretjega v postopku davčne izvršbe samostojno urejen v ZDavP-2, sodišče zavrača tožbeni ugovor, da bi moral davčni organ v takem primeru prekiniti postopek v skladu z določbami ZUP, ki se nanašajo na reševanje predhodnega vprašanja. Določbe ZUP se v davčnem postopku uporabljajo le za vprašanja, ki niso posebej urejena z ZdavP-2. V danem primeru pa je navedeni postopek samostojno urejen v ZDavP-2. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da tožniku mu ni bila dana možnost, da se izjavi o ugotovitvah davčnega organa, ter, da možnost predložitve dokazov o svojih trditvah. Iz podatkov upravnega spisa je razvidno, da je tožnik pri davčnem organu dne 31. 3. 2008 na zapisnik podal izjavo v zvezi z razjasnitvijo nakupa avtomobila, ki je bil predmet rubeža, v kateri je pojasnil okoliščine nakupa osebnih motornih vozil znamke VW Passat Variant Comfortline, letnik 2004, ind. št. WWZZZ3BZ5E047986 in Ford Mondeo 2,0 TDI, letnik 2004, ind. št. WF04XXGBB44G59276 ter predložil dokaze glede nakupa. Tožniku je torej bila dana možnost, da se izjasni o pravno relevantnih dejstvih, ter da tudi zanje predloži dokaze. Glede predloženih dokazov pa sodišče soglaša z ugotovitvijo upravnega organa, da v izpodbijani odločbi navedenih knjigovodskih listin (blagajniški prejemki in bančni izpis denarnih nakazil) ni mogoče upoštevati kot verodostojnih dokazov iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijanega sklepa.

Tožnik tudi po presoji sodišča ni uspel dokazati, da bi na spornih (dveh) osebnih motornih vozilih pridobil lastninsko pravico (v skladu z določbo 60. člena Stvarno-pravnega zakonika) in svojega lastništva tudi ni uspel izkazati z verodostojnimi knjigovodskimi listinami v skladu s SRS 21. Tožbeni ugovor, da ni mogel preveriti, če sta zarubljeni vozili sploh zajeti v izreku sklepa o izvršbi na premičnine z dne 5. 3. 2008, ker mu naveden sklep ni bil vročen, je neutemeljen, ker navedeno dejstvo (da sta sporni osebni motorni vozili predmet izvršbe) izhaja iz 2. točke izreka izpodbijanega sklepa z dne 9. 5. 2008. Razvidno pa je tudi iz upravnega spisa kot celote. Da bi se tožniku kot tretjemu vročil sklepa o davčni izvršbi na premičnine z dne 5. 3. 2008 (ki se nanaša na družbo A. d.o.o. - davčni dolžnik), pa ni nobene pravne podlage.

Ker je izpodbijana odločba po presoji sodišča pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1, tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi 1. in 4. odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Pravni pouk temelji na določbi 73. člena ZUS-1.