Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Za odločanje v tej zadevi je pristojno Višje sodišče v Ljubljani, ker je bila pristojnost s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. Su 72/2009-14 z dne 19.3.2009, prenešena z Višjega sodišča v Celju na Višje sodišče v Ljubljani.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 2.650,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov 2.087,44 EUR od 9.3.2005 dalje do prenehanja obveznosti, 450,04 EUR od 1.6.2004 dalje do prenehanja obveznosti, od 113,67 EUR od 1.3.2004 dalje do prenehanja obveznosti, vse v 15 dneh pod izvršbo, v presežku je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da je tožeča stranka toženi stranki povrniti 293,41 EUR pravdnih stroškov, tožena pa tožeči stranki 712,66 EUR pravdnih stroškov, vse v 15 dneh, s pripadki.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka, zaradi zmotne in nepopolno ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je ocena vrednotenja višine odškodnine iz posameznih odškodninskih postavk izjemno nizka, saj je tožnik utrpel hudo telesno poškodbo, prelom zgornjega sprednjega dela I. ledvenega vretenca. Nato tožnik povzema čas zdravljenja ter nekatere neugodnosti in navaja, da je odmerjena odškodnina iz naslova fizičnih bolečin tako nizka, da ni vredna komentarjev. Tožnik smatra, da bi bila pravična odškodnina iz naslova fizičnih bolečin v celoti zahtevanega zneska in sicer še za nadaljnjih 1.251,93 EUR, saj je bil tožnik ob nezgodi star 35 let in bo neugodnosti moral prenašati vse nadaljnje življenje. Sodišče je premalo upoštevalo bolečinsko obdobje, nevšečnosti med zdravljenjem in dejstvo, da gre za hudo telesno poškodbo in je zmotno uporabilo materialno pravo o pravični individualno določeni odškodnini. Tudi glede odškodnine iz naslova duševnih bolečin tožnik smatra, da bi mu moralo sodišče prisoditi še razliko v znesku 3.338,39 EUR. Tožnik je bil ob škodnem dogodku star 35 let, danes ni zmožen dvigovanja težjih bremen nad 25 kg, ne more se ukvarjati s športom, igranjem rekreativnega nogometa, odpovedati se je moral opravljanju keramičnih in gradbenih del v popoldanskem času in je tako prikrajšan tudi pri tem dohodku, ne zmore sunkovitih gibov, kolesarjenja ali prisiljene telesne drže, pri vožnji z avtomobilom mora po nekem času počivati, ni zmožen daljšega sedenja pri TV programu, te nevšečnosti bo trpel še nadaljnje življenje. Iz ekspertize je razvidno, da ima tožnik prikrajšano gibljivost ledvene hrbtenice zaradi dane poškodbe 5 %, enako ovrednoti izvedenec tudi invalidnost. Kar se tiče odškodnine iz naslova strahu, je sodišče tožniku prisodilo odškodnino v znesku 417,29 EUR, kar je ponovno prenizka odškodnina, glede na dejstvo, da ima tožnik trajne posledice, da je bil tekom zdravljenja zaskrbljen za izid tega in se je ob nezgodi tudi močno prestrašil. Predlaga, da Višje sodišče pritožbi tožnika v celoti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožniku prisodi še nadaljnjo odškodnino v višini 6.087,32 EUR.

Pritožba ni utemeljena.

Pravno podlago in merila za določitev denarne odškodnine za nematerialno škodo določa Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001). Ta v 179. členu določa, da za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah pripada oškodovancu, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravična denarna odškodnina, neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi, če premoženjske škode ni. Podlago za prisojo bodoče škode pa predstavlja 182. člen OZ. Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Materialno pravo je zato pravilno uporabljeno, če je oškodovancu priznana pravična odškodnina, ki predstavlja ustrezno individualizacijo zadoščenja in hkrati odgovarja merilom, ki jih začrtujejo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje ter splošnim gospodarskim razmeram.

Tožeča stranka kot pritožbeni razlog navaja tudi zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, iz obrazložitve pritožbe pa je razvidno, da pri odškodnini iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti uveljavlja le pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, saj povzema ugotovitve sodišča prve stopnje iz izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik utrpel prelom sprednjega zgornjega dela I. ledvenega vretenca, natančno je ugotovilo, kakšne bolečine je tožnik zaradi poškodbe pretrpel, natančno je navedlo tudi vse tožnikove nevšečnosti. Pri odmeri odškodnine je upoštevalo tudi, da je bil tožnik ob škodnem dogodku star 35 let in bo bolečine trpel tudi v bodoče. Razlogi sodišča prve stopnje so navedeni na strani 4 sodbe in se sodišče druge stopnje nanje, v izogib ponavljanju, sklicuje. Upoštevaje vsa s strani sodišča prve stopnje ugotovljena dejstva, je po oceni sodišča druge stopnje iz naslova tožnikovih telesnih bolečin in nevšečnosti primerna in pravična odškodnina v višini 2.921,00 EUR. Telesne bolečine in nevšečnosti tožnika so bile upoštevane v zadosti meri, odločitev o zavrnitvi višjega odškodninskega zahtevka iz tega naslova je pravilna in materialno pravo pravilno uporabljeno, nasprotne pritožbene navedbe niso utemeljene.

Tudi glede odškodnine iz naslova duševnih bolečin tožeče stranke zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče prve stopnje ocenilo in upoštevalo vse elemente, ki predstavljajo vsebino in velikost te nepremoženjske škode in se sodišče druge stopnje, v izogib nepotrebnemu ponavljanju sklicuje na vse dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi. Pri tem je poudariti, da iz sodbe in iz izvedeniškega mnenja izhaja, da je tožniku ostalo zmanjšanje življenjskih aktivnosti pri dvigovanju bremen, pri sunkovitih gibih, med drugim tudi pri ukvarjanju s športom, ni pa utemeljena pritožbena navedba tožeče stranke, da se s športom sploh ne more ukvarjati. Dejstvo, da se je tožnik odpovedal opravljanju keramičnih in gradbenih del v popoldanskem času in je prikrajšan pri dohodku pa v okviru odškodnine iz naslova nepremoženjske škode ni relevantno. Sodišče prve stopnje je trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti oziroma duševne bolečine tožnika zaradi tega pravilno ocenilo in iz tega naslova tožniku pravilno prisodilo znesek 2.921,00 EUR, ki ustreza kriterijem iz 179. in 182. člena OZ.

Tudi pritožbene navedbe glede odškodnine iz naslova strahu niso utemeljene. Upoštevaje izvedeniško mnenje in strah tožnika, ki ga je izvedenec opredelil kot zaskrbljenost ob samem škodnem dogodku, zatem pa še kot zaskrbljenost za izid zdravljenja, ki je trajala mesec dni, višja odškodnina kot 417,29 EUR iz tega naslova ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je torej pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno je uporabilo tudi materialno pravo. Ker sodišče druge stopnje ob preizkusu sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem (zavrnilnem) delu tudi ni ugotovilo kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 276/99 in spremembe, ZPP), je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP in na 154. členu ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.