Jedro

Za ugotovitev državljanstva tožnikov, ki sta bila v času podržavljenja mladoletna, je bistveno državljanstvo staršev, kar pomeni, da se posredno tudi v njunem primeru uporabi določba 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ, če je bilo državljanstvo staršev ugotovljeno na tej podlagi. Dokazovanje dejanskega stanja, nasprotnega zakoniti domnevi iz 3. odstavka 63. člena ZDen, je bila stvar postopka ugotavljanja državljanstva njunih staršev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 934/95-12 z dne 31.1.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, ZUS) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 20.4.1995, s katero je ta združila pritožbena postopka v zvezi z ugotovitvijo državljanstva za oba tožnika v en postopek in zavrnila njuni pritožbi zoper odločbi Upravne enote R. ob D. z dne 10.3.1995. Z navedenima odločbama je bilo ugotovljeno, da tožnika nista državljana Republike Slovenije in da se tudi po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali od 28.8.1945 do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije nista štela za jugoslovanska državljana. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da je bil postopek ugotovitve jugoslovanskega državljanstva sprožen zaradi uveljavljanja pravic v denacionalizacijskem postopku v skladu s 63. členom Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Po določbi 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ, št. 64/45, Uradni list FLRJ, št. 54/46 in 105/48) se za državljana FLRJ niso štele osebe nemške narodnosti, ki so na dan uveljavitve novele zakona (objavljene v Uradnem listu FLRJ, št. 105/48), to je 4.12.1948, živele v tujini in ki so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti. Tožnika (rojena leta 1933 oziroma 1934) sta bila v spornem obdobju še oba mladoletna. Zakon o državljanstvu FLRJ je v povezavi s pravilnikom za izvajanje tega zakona določal, da dobijo otroci državljanstvo FLRJ s poreklom z dnem rojstva, državljanstvo otrok, rojenih pred 18.8.1945 pa se presoja po določbah 35. člena zakona. Iz upravnih spisov izhaja, da starša tožnikov nista pridobila državljanstva RS. Res da članstvo v posameznih organizacijah ne dokazuje državljanstva, vendar navedeni zakon v 2. odstavku 35. člena veže pridobitev državljanstva na narodnost. Narodnost pa se je ugotavljala tudi na podlagi članstva v nemškonacionalnih organizacijah (kot je Kulturbund), za katere je iz zgodovinskih virov znano, da so bili njihovi člani lahko le pripadniki nemške narodnosti oziroma tisti, ki so se opredelili za nemško narodnost. Glede na to, da se starša po predpisih o državljanstvu, ki so veljali na območju Republike Slovenije do uveljavitve Zakona o državljanstvu RS, nista štela za jugoslovanska državljana, oziroma ker ni izkazano, da bi bila jugoslovanska državljana, tega državljanstva nista mogla pridobiti niti tožnika kot (takrat) mladoletna otroka. Na to ne bi vplivala niti okoliščina, ki jo navajata tožnika, da sta Slovenijo zapustila šele kasneje, saj sta glede tega sledila svojim staršem oziroma očetu.

Tožnika v pritožbi uveljavljata pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Nasprotujeta razlagi izpodbijane sodbe, da državljanstva svojih staršev niti ne izpodbijata. V tožbi sta odločno trdila, pa tudi v upravnem postopku, da ni nobenih dokazov, da bi njuna starša bila člana Kulturbunda, temveč sta izrecno izpodbijala verodostojnost evidenc, ki so služile kot dokaz upravnemu organu, da sta bila starša, oziroma oče tožnikov, član te politične organizacije.

Evidence, ki niso bile nikoli proglašene kot del naravne in kulturne dediščine, ne morejo biti verodostojne, saj so bile prirejene trenutnim političnim potrebam aktualne oblasti. Ob upoštevanju določb Zakona o varstvu osebnih podatkov, je uporaba takšnih evidenc nedovoljena, in zato tudi ni mogla biti uporabljena kot eden od dokazov v skladu z določbo 2. odstavka 159. člena ZUP. Arhivsko gradivo, na katerega se sklicujeta tožena stranka in upravni organ prve stopnje, nima lastnosti verodostojnega gradiva. Zato je pravno in dejansko nedopustno zaključevati, da je bil oče obeh tožnikov član Kulturbunda in da je bil s tem avtomatično oseba nemške narodnosti in da njegovo članstvo istočasno dokazuje tudi nelojalno ravnanje.

Nadalje je ostalo zmotno ugotovljeno dejansko stanje glede prebivanja obeh tožnikov na dan 4.12.1948, ko je bil sprejet Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o državljanstvu FLRJ. S tem ko sodišče šteje, da sta mladoletna otroka glede narodnosti in glede državljanstva sledila svojim staršem oziroma očetu, tožnikoma tudi odvzema vsako možnost dokazovanja lojalnosti in jima je s tem odvzeta možnost izpodbijati zakonsko domnevo, ki bi jo sicer polnoletne osebe lahko izpodbijale z vsemi dokaznimi sredstvi. Predlagata, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 5. odstavka 72. člena ZUS je pritožbeni razlog iz 3. točke 1. odstavka 72. člena ZUS (zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja) dopustno uveljavljati, kadar oziroma kolikor sodba temelji na dejanskem stanju, ki je bilo ugotovljeno v sodnem postopku.

Ker izpodbijana sodba v celoti temelji na dejanskem stanju, ugotovljenem v upravnem postopku, pritožba tožnikov, ki se smiselno nanaša na pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ni dopustna in je pritožbeno sodišče v tem okviru ni preizkusilo. Preizkusilo pa jo je v mejah razloga nepravilne uporabe materialnega prava in razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v konkretni zadevi pravilno uporabilo materialni zakon. Ker sta bila tožnika rojena leta 1933 in leta 1934, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je za ugotovitev njunega državljanstva bistveno državljanstvo staršev, kar pomeni, da se posredno tudi v njunem primeru uporabi določba 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ, če je bilo državljanstvo staršev ugotovljeno na tej podlagi. Dokazovanje dejanskega stanja, nasprotnega zakoniti domnevi iz 3. odstavka 63. člena ZDen, je bila stvar postopka ugotavljanja državljanstva njunih staršev. O državljanstvu le-teh pa je bilo že odločeno z odločbama tožene stranke (obe z dne 20.2.1995), ki sta po podatkih predloženih spisov postali pravnomočni. Zato ni utemeljen pritožbeni ugovor, da sodišče ni pravilno uporabilo materialnega prava.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.